Križev pot nerojenega otroka

3

1. postaja: Jezusa obsodijo na smrt

Molimo te, Kristus, in te hvalimo,
ker si s svojim križem svet odrešil.

»Glejte človek! … Proč z njim, proč z njim, križaj ga! … Tedaj jim ga je izročil,
da bi bil križan.« (Jn 19,5.15.16)

»Saj še ni človek.«
»Ne moremo sprejeti tega otroka.«
»Ne bom skrbel zanj.«
»Sama si kriva, da si noseča.«
»Saj obstaja rešitev.«
»Splav ni nič takega. Hitro bo, kot je bilo prej.«
Vse te misli, ki jih je v zadnjih dneh slišala od najbližjih, so ji rojile po glavi.

Klonila je pod težo pritiskov, čeprav se je v njej odvijal hud boj. Želela bi
zaščititi tega otroka. Vedela je, da je več kot le skupek celic, čutila je njegovo
življenje. A močan strah jo je zagrnil v temo in odločila se je: »Splav bo rešitev
zame in zanj.«

Nemočno bitje v njenem telesu je začutilo njen strah. Kratko življenje, ki mu je
bilo dano, je bilo mešanica veselja nad življenjem in čudne slutnje, da je na
svetu odveč. V tem trenutku ga je obdala črna senca. Bitjece bi vprašalo:
»Zakaj?!« Kričalo bi, pa ne more. Globoko tišino nemega krika na pomoč je
prevpila množica skrbi, hrup prometa, glasnega radia, telefonskih klepetov in
strahu.

Usmili se nas, o Gospod!
Usmili se nas.

2. postaja: Jezus vzame križ na svoje rame

Molimo te, Kristus, in te hvalimo,
ker si s svojim križem svet odrešil.

»Vzeli so torej Jezusa. Nesel si je križ in šel ven proti kraju, imenovanemu Kraj
lobanje, po hebrejsko Golgota.« (Jn 19,17)

Že tretjič je vtipkala telefonsko številko ginekološke ambulante. In jo vsakič
znova zbrisala. Vsakič se ji v glavi odvrti film zadnjih dogodkov, v katerem išče
vsaj žarek upanja za drugačno odločitev, a ga ne najde. Številka je napisana. Tri, štiri, zdaj. Pritisne tipko za klicanje. Od tu naprej gre laže. Oglasi se uradno
prijazna medicinska sestra na drugi strani in ji določi datum za pregled.

Tako, urejeno je. Košček bremena pade z nje, v duši pa začuti pekočo bolečino.
Ta zajame tudi otroka. Nemočen v svoji materi posluša glasove, ki jih ne
razume, a nekaj mu govori, da se te hladne besede dotikajo njega. Njega, ki ga
nihče ni nič vprašal, saj nikogar ne zanima, kaj želi on. Pred njim je težka pot, ki
je ne razume. Samo sprejema in trpi.

Usmili se nas, o Gospod! 
Usmili se nas.

3. postaja: Jezus prvič pade pod križem

Molimo te, Kristus, in te hvalimo,
ker si s svojim križem svet odrešil.
»Oče, če hočeš, daj da gre ta kelih mimo mene, toda ne moja volja, ampak tvoja
naj se zgodi.« (Lk 22,42)

Čaka. Čakata. V čakalnici pred ambulanto. Prepotena mati in nemočno čakajoč
otrok. Dva skupaj v tem duhovnem boju, a vendar vsak posebej. Mati odganja
misel, da je to v njej otrok, čeprav ji srce govori drugače. Morda si lahko še
premisli. Tvega? A kam naj gre. Kako naj preživi otroka? Izgubila bo vse, kar ji
nekaj pomeni. A Bog, če obstaja, ji tega nikoli ne bo odpustil. Kaj želi on? Na to
še ni pomislila. Niti ne želi. Zdaj je tu sama. Če bi obstajal, bi ji pomagal, tako
pa je popolnoma sama na svetu.

Naj še nekoga pahne v ta žalostni svet? Ta nekdo pa si želi živeti. Želi, da bi
vsaj za trenutek lahko začutil varnost od nje, ki v njej prebiva. Ji bo lahko kdaj
odpustil, da je prav ona, ki je tu zato, da ga zaščiti, dovolila, da bo zavržen?

Usmili se nas, o Gospod!
Usmili se nas.

4. postaja: Jezus sreča svojo žalostno mater

Molimo te, Kristus, in te hvalimo,
ker si s svojim križem svet odrešil.
»Tvoja mati in tvoji bratje stojijo zunaj in te želijo videti. … Moja mati in moji
bratje so tisti, ki Božjo besedo poslušajo in uresničujejo.« (Lk 8,20–21)

Končno je na vrsti. Medicinski sestri in zdravniku takoj zaupa svoj namen.
Zdravnik jo pregleda, da določi dolžino nosečnosti. Pravi, da to najlažje naredi z ultrazvokom. Čeprav ji ne želi pokazati ekrana, mati za trenutek uzre sliko. Na
sliki je majhen otrok. Glava in drobno telesce. V njem utripa srce. Zdi se ji, kot
da je bil z obrazkom obrnjen k njej. Kot da sta se pogleda za trenutek srečala. To
je on! To ni mogoče. Saj je ni mogel videti. Zakaj se je to zgodilo? Bom lahko
kdaj pozabila ta trenutek?

Otroku močno razbija srce. Čuti materin utrip, saj tudi njej močno razbija. Nato
se malo umiri. Prevzame ga občutek, da je za trenutek ljubljen, da je za trenutek
spoznan. A čudna tesnoba potegne vase tudi ta žarek svetlobe. Kje je zdaj moja
mati?

Usmili se nas, o Gospod!
Usmili se nas.

5. postaja: Simon iz Cirene pomaga Jezusu nositi križ

Molimo te, Kristus, in te hvalimo,
ker si s svojim križem svet odrešil.

»Nosíte bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo.«
(Gal 6,2)

Po pregledu obišče še trgovino in kupi polno stvari, da bi nekoliko odmislila
težave, a ne gre. Občutki se menjavajo. Zdaj vidi pred seboj le eno rešitev,
splav, v naslednjem trenutku pa vidi sliko malega telesca na ekranu. Pot v
neznano? Ne bo zmogla. Oblijejo jo solze.

Na stopnicah sreča sosedo s sinom osnovnošolcem. Gospa opazi njene solze in
kup vreč, ki jih prenaša v tretje nadstropje. Ne želi se vmešavati, le svojemu sinu
naroči: »Erik, pomagaj tej punci nesti kakšno vrečo.« Fant sprva malo
nejevoljno, a nato le odločno pristopi in ji pomaga. Njegova bližina ji veliko
pomeni. Ob njem razmišlja o svojemu otroku. Bo tudi on enkrat tako velik in bo
lahko pomagal drugim? Za trenutek pozabi na boj, ki ga bije v sebi in se celo
nasmehne skozi solze. Mali otroček v njej je zadovoljen. Sproščen. Morda pa
svet zunaj le ni tako krut?

Usmili se nas, o Gospod!
Usmili se nas.

6. postaja: Veronika Jezusu obriše potni obraz

Molimo te, Kristus, in te hvalimo,
ker si s svojim križem svet odrešil.

»Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših
bratov, ste meni storili.« (Mt 25,40)

Življenje se po pregledu vrne na stare tirnice, a le na videz. Napotnica v predalu
ji daje gotovost, da ima življenje pod kontrolo. A večkrat se ji kot utrinek pred
očmi zariše spomin na trenutek, ko je zagledala otroka na ekranu, in spomin na
trenutke upanja, ki jih je doživela ob otroku na stopnicah. Čuti, da obstaja del
nje, ki zdaj pripada malemu bitjecu v njenem telesu. Med ljudmi se počuti kot
osamljena tujka.

Telefon pozvoni. Kliče fantova sestra. Izrazi sočutje za to, kar se ji dogaja. Pove,
da ji želi stati ob strani in da si močno želi, da bi obdržala tega otroku. Imenuje
ga celo: »Moj mali nečakec.« Obljubi ji molitev in ji zagotovi, da jo lahko
kadarkoli pokliče. Mlada mamica začuti nekaj topline in spet jo prevzame. Bo
zbrala dovolj poguma, da izstopi iz tega drvečega vlaka smrti? Tudi otrok začuti
nekaj miru.

Usmili se nas, o Gospod!
Usmili se nas.

7. postaja: Jezus pade drugič pod križem

Molimo te, Kristus, in te hvalimo,
ker si s svojim križem svet odrešil.

»Svoj hrbet sem nastavljal tistim, ki so me bíli, svoje lice tistim, ki so mi pulili
brado. Svojega obraza nisem skrival pred sramotenjem in pljunki.« (Iz 50,6)
Mama jo povabi na kosilo. Spet bo morala poslušati njene dolge čustvene
izpovedi. Z mamo že dolgo ne najde pravega stika. Sploh odkar sta se z očetom
ločila, se ji zdi, kot da sta zamenjali vlogi in mora ona bolj skrbeti za njen
čustveni svet, kot pa da bi mama kdaj prisluhnila njej.

Vseeno se čez nekaj časa mama spomni na njeno situacijo in jo vpraša: »Si se že
naročila?«
»Ja, čez pet dni imam datum.«
Mama jo pohvali, da je odgovorna, saj v njeni situaciji res ni primeren čas za
otroka. Dovolj je. Dovolj je bilo težkih besed. Upanje zadnjih dveh dni je
izpuhtelo. Seveda je naredila prav, da se je naročila na splav. Njeno srce objame
ledeno ogrinjalo.
Otroka v maternici strese. Nemočen se stisne v svoj lastni objem, in če bi lahko,
bi zajokal.

Usmili se nas, o Gospod!
Usmili se nas.

8. postaja: Jezus nagovori jeruzalemske žene

Molimo te, Kristus, in te hvalimo,
ker si s svojim križem svet odrešil.

»Za njim je šla velika množica ljudstva, tudi žene, ki so se tolkle po prsih in
jokale zaradi njega. Jezus pa se je obrnil k njim in rekel: »Hčere jeruzalemske,
ne jokajte nad menoj, temveč jokajte nad seboj in nad svojimi otroki!« (Lk
23,27–28)

Pogovor z mamo jo je utrudil. Potrebuje nekaj sprostitve. S prijateljicami iz
srednje šole gredo na pijačo. Smejejo se in razpravljajo o raznih neumnostih, le
ona ostaja resna. Končno to opazijo. Z vprašanji vrtajo vanjo toliko časa, da jim
zaupa svoj problem, svojo nemoč, svojo odločitev. Prijateljice sočustvujejo z
njo. Na dan pridejo tudi s svojimi zgodbami. Dve od petih imata že za seboj
izkušnjo splava. Trenutki so močni. Skupaj jokajo. Opogumljajo jo. Nobena pa
ji ne da opore v smer odločitve, da otroka obdrži.

Otrok v materi joče. Medtem ko one sočustvujejo druga z drugo, sočustvuje z
drugimi malimi otroki, ki jih je doletela podobna usoda. Ali pa jih še bo.

Usmili se nas, o Gospod!
Usmili se nas.

9. postaja: Jezus pade tretjič pod križem

Molimo te, Kristus, in te hvalimo,
ker si s svojim križem svet odrešil.

»Bil je zaničevan in zapuščen od ljudi, mož bolečin in znanec bolezni, kakor
tisti, pred katerim si zakrivajo obraz, je bil zaničevan
in nismo ga cenili.« (Iz 53,3)

Zazvoni telefon. Izpiše se fantovo ime. Naj se oglasi? Že dva tedna ne govorita.
Nazadnje ji je povedal, da ne bo skrbel za tega otroka. Mislila je, da je s tem tudi
med njima konec. Ne ve, če mu bo kdaj lahko odpustila. Zdaj jo kliče. Morda si
je pa premislil? Morda mu je žal? Če ji on da vsaj malo upanja, da ji bo stal ob
strani, ne bo naredila splava. Kako lepo bi bilo biti spet skupaj. Takoj bi mu
odpustila, če si je premislil. Polna upanja dvigne slušalko: »Kako si?«
Pogovor nekako ne steče. Nihče se ne upa dotakniti občutljive teme. Potem se le
on opogumi: »Kako si potem opravila …, saj veš, kaj mislim?«
»Čez dva dni bom.«
»A… ok.«»Bi se potem po tistem spet kaj videla?«

Prekine. Ne more verjeti svojim ušesom. Sprašuje jo, kot če bi šla k
zobozdravniku. Ali pa k frizerju. Še bolj se zave, da je sama.
Otrok začuti še večjo zapuščenost, obup. Očka, kaj me res nočeš?

Usmili se nas, o Gospod!
Usmili se nas.

10. postaja: Jezusa slečejo in mu dajo vina z žolčem mešanega

Molimo te, Kristus, in te hvalimo,
ker si s svojim križem svet odrešil.

»Ko so prišli na kraj, ki se imenuje Golgota, kar pomeni ›kraj lobanje‹, so mu
dali piti vina, pomešanega z žolčem. In pokusil je, a ni hotel piti. Ko so ga
križali, so si razdelili njegova oblačila, tako da so žrebali. Sedeli so in ga tam
stražili.« (Mt 27,33–36)

Prihaja veliki dan. Rada bi, da je že mimo. Vsak trenutek se vleče. Ne zdrži
sama doma. Večer je. Zavije v bližnji lokal, kjer se sliši glasna glasba. Naroči
pijačo. In še eno. K njej pristopi neznanec. Opazi njeno obupanost. V njegovih
namenih pa ni sočutja. Naroči ji še eno pijačo in še eno. Posluša njeno izpoved
in vrta vanjo s svojimi očmi. V svoji obupanosti sledi njegovemu povabilu.
Pijana vstopi v njegov avto. Odpeljeta se na samo. Neznanec trga obleko z nje.
Pijana od pijače in obupa se mu preda. Čuti se osramočeno. Vse jo boli, a vsaj
za trenutek želi nekomu pripadati.

Otroku se vrti v glavi. Omotica zajame tudi njega. Njegova žalost se še poglobi.

Usmili se nas, o Gospod!
Usmili se nas.

11. postaja: Jezusa pribijejo na križ

Molimo te, Kristus, in te hvalimo,
ker si s svojim križem svet odrešil.

»In ko so prišli na kraj, ki se imenuje Lobanja, so tam križali njega in oba
hudodelca, enega na desnici in enega na levici. Jezus je govoril: 'Oče, odpusti
jim, saj ne vedo, kaj delajo.'« (Lk 23,33–34)

Prišel je dan za prvo tableto. Spet čakata v čakalnici. Hitro sta na vrsti. Od ene
sestre do druge, razložijo ji ves postopek. Danes vzame tableto, ki prekine
nosečnost, čez dva dni se vrne, da dobi drugo, da se nosečnost izloči. Dajo ji tableto in se vrne domov. Sede na stol, natoči kozarec vode. Ne razmišlja.
Pogoltne. In … plane v jok. Neutolažljiv jok, ki se konča s tem, da izmučena in
utrujena zaspi na kavču.

Otrok čuti nemir že ves dan. Ve, da se dogaja nekaj posebnega. Vsa žalost, ki jo
je občutil v zadnjih dneh, se je zgrnila nanj do otopelosti. Kar na enkrat začuti
drget in tresenje. Mama joka. Potolažil bi jo. Zdaj bi tolažil njo, ki mu zadaja
bolečino. A jo ima vseeno rad. Krvi, ki prihaja zanj po popkovini in ga hrani, je
vedno manj. Kot bi se nekaj zgodilo, kot da se ločuje od mamice. Ničesar ne
more narediti, ničesar, le opazuje, kako ostaja vedno bolj sam, vedno bolj brez
moči. Postane nemiren. Zbere vse svoje moči, da še zadnjič brca, se premika. Še
se bori za svoje življenje.

Usmili se nas, o Gospod!
Usmili se nas.

12. postaja: Jezus umre na križu

Molimo te, Kristus, in te hvalimo,
ker si s svojim križem svet odrešil.

»Jezus je zaklical z močnim glasom in rekel: 'Oče, v tvoje roke izročam svojega
duha.' In ko je to rekel, je izdihnil.« (Lk 23,46)

Mama se zbudi. Zdelo se ji je, kot da je v trebuhu nekaj začutila. Je še živ? Tisti
mali, ki ga je videla zadnjič na sliki. Si lahko še premisli? Je že prepozno?
Natoči si kozarec vode. Jo spije. Zagrinja jo žalost. Objame jo neizmerna žalost,
ki jo želi potegniti vase. Ne ve, kaj naj dela in kaj naj razmišlja, da bi pozabila
na to, kar je pravkar storila. Boli jo glava. To je še od prejšnjega večera, se
spomni. Sede pred televizor. Gleda film, ki ji ne pomeni nič. Ve le to, da je
popolnoma zavozila svoje življenje. Ni več upanja zanjo.

Otrok v njej spet čuti njeno premikanje. Rad bi ji povedal, naj naredi nekaj, da
se ne bosta čisto ločila. Potrebuje hrano, potrebuje kisik. Začenja izgubljati
moči. Gibi postanejo počasni. Bolečine umiranja ob pomanjkanju hrane se ne da
opisati. Počuti se sam, popolnoma sam. Brez moči. Počasi zaspi. Za vedno.

Usmili se nas, o Gospod!
Usmili se nas.

13. postaja: Jezusa snamejo s križa in položijo Mariji v naročje

Molimo te, Kristus, in te hvalimo,
ker si s svojim križem svet odrešil.

»Glas se je slišal v Rami, jok in veliko žalovanje. Rahela je jokala za svojimi
otroki in se ni hotela potolažiti, ker jih ni.« (Mt 2,18)

Čez dva dni zopet v isti ambulanti. Počuti se kot živa grobnica. Tokrat dobi
tableto za v nožnico. Ta povzroči krče. Odpeljejo jo do postelje, ki bo za nekaj
ur postala njena prijateljica. Krči se pričnejo, čuti neizmerne bolečine. Ulije se
kri. Kar nekaj časa traja vse skupaj. Bolečine v trebuhu se mešajo z obupom in
bolečino v srcu. Med krvjo se izločajo tudi trdi koščki. In med njimi zagleda za
prst velikega človeka. To je on! Kaj mu je res to naredila?

Postane ji žal. Neizmerno žal. Rekli so ji, da to še nič ni. Čutila je drugače, pa
jim je vseeno skušala verjeti. Sram jo je, a vseeno ga vzame v naročje. Jok …
Neutolažljiv jok. Jezna je na ves svet. Zdi se ji, kot da so ji vzeli upanje in moč,
da bi se lahko borila zanj. In ona je to dovolila. Kričala bi, ko bi pomagalo.

Usmili se nas, o Gospod!
Usmili se nas.

14. postaja: Jezusa položijo v grob

Molimo te, Kristus, in te hvalimo,
ker si s svojim križem svet odrešil.

»Ko se je zvečerilo, je prišel bogat mož iz Arimateje, Jožef po imenu, ki je bil
tudi sam Jezusov učenec. Stopil je k Pilatu in prosil za Jezusovo telo. Tedaj je
Pilat ukazal, naj mu ga izročijo. Jožef je telo vzel, zavil v kos čistega platna in
položil v svoj novi grob, ki ga je bil vsekal v skalo. Ko je k vhodu v grob zavalil
velik kamen, je odšel.« (Mt 27,57–60)

Prišla je medicinska sestra in videla pretresljivi prizor. A v tem prostoru ni časa
za čustva. »Gospa, lahko pustite ostanke nosečnosti pri miru, to ni higienično!
Odnesla jih bom.«

Ne more narediti tega. Ne more se ločiti od njega. Ne sme dovoliti, da bo njegov
grob odpadni kanal. A ne more se več boriti. Dovoli ji, da ji ga odnesejo. Ostane
sama. S svojim spominom. S svojo praznino. Njena duša je postala njegov pravi
grob.

Usmili se nas, o Gospod!
Usmili se nas.

15. postaja: Jezus vstane od mrtvih

Molimo te, Kristus, in te hvalimo,
ker si s svojim križem svet odrešil.

»Jezus ji je dejal: Marija! Ona se je obrnila in po hebrejsko rekla: Rabuni (kar
pomeni učitelj). Jezus ji je rekel: Ne oklepaj se me! Kajti nisem še šel gor k
Očetu; pojdi pa k mojim bratom in jim povej: 'Odhajam gor k svojemu Očetu
in vašemu Očetu, k svojemu Bogu in vašemu Bogu.' Marija Magdalena
je odšla in učencem sporočila: 'Gospoda sem videla,' in to, 
kar ji je povedal. (Jn 20,16–18)

Mnogo let je že minilo. Let notranje bolečine. Praznine. Skritih solz.
Zamolčanih solz. Poskusov samomora. Prekomernega uživanja alkohola.
Prehitre vožnje. Vdajanja moškim, ki je nikoli niso ljubili. Menjavanja službe.
Izogibanja otroškim igriščem in sorodnikom, ki imajo otroke. Mnogo let
poskusa, da bi pozabila. Vsaj za trenutek. A ne more.

Pride pa čas milosti. Ko spozna prijateljico, s katero lahko spregovori, ki ji lahko
izlije svojo bolečino. Prijateljico, ki jo posluša. Enkrat, dvakrat, stokrat, če bi
bilo treba. Zdi se ji, da se velik  kamen v njej začenja premikati. Otroku dasta
celo ime!

Prijateljica jo povabi v Cerkev. Koliko časa že ni bila pri spovedi. Kaj vse se je
že nabralo! Zdaj pristopi. Izlije svojo dušo. Veliko vsega je bilo, a osrednja
skala, ki jo bremeni, je splav. Ko ga prizna, jo zalijejo solze. Ne more povedati
ničesar več. Duhovnik čaka. Moli z njo in zanjo. In končno spregovori besede:
»In jaz te odvežem tvojih grehov …« Sliši spodbudne besede o tem, da njen
otrok živi, da ji odpušča, da se bosta nekoč srečala.
Bog, hvala za odpuščanje in za Življenje v Tebi!

3 KOMENTARJI

  1. Srhljivo branje. Če pa človek pomisli, da vse to ni nič v primerjavi z resničnim dogajanjem, je edina rešitev za človeka zadnji odstavek v prispevku.

Comments are closed.