Če od leta 1889, ko je druga socialistična internacionala prvi maj razglasila za mednarodni praznik dela, govorimo predvsem o delu, pa je katoliška cerkev delo vseskozi videla skozi duhovni pogled.
Že benediktinci, ki so zaznamovali versko, družabno in kulturno življenje zahodnega krščanskega sveta med 6. in 13 stoletjem, so za svoj vzor vzeli geslo moli in delaj. Papež Leon XIII. (1878–1903) je leta 1891 objavil okrožnico Rerum novarum (Nove stvari), s katero je podprl delavsko vprašanje ter spregovoril o industrijskih delavcih, sindikatih in poštenih plačah. Papež Pij XII pa je 1. maja 1955 za prvi maj postavil praznik sv. Jožefa Delavca, mizarja, moža Marije in Jezusovega krušnega očeta. Le-ta velja za zgled človeka, ki si je z delom služil kruh, vzdrževal družino ter skrbel za vzgojo in rast Jezusa Kristusa.
Praznik dela je zato za katoličane praznik, katerega vzornik je sveti Jožef. Ki je na eni strani delavec, ki v potu svojega dela služi svoj kruh in s tem kruhom in denarjem preživlja družino, in ki po drugi strani skrbi za vzgojo svojih otrok. S svetim Jožefom nam je podan zgled pravega voditelja, ki pokaže na pomen in dostojanstvo dela, molitve, žrtvovanja, odpovedi, ter vzgoje otrok.
Kam odteka denar iz denarnice
Dostojanstvo dela se konkretno kaže v plačilu za opravljeno delo. Ne gre samo za delodajalca, koliko plača nekega delavca, ampak tudi za državo, koliko pristavi davkov. Kajti če je letos januarja delodajalec namenil delavcu povprečno plačo 1.536,96 evra, je delavcu iz denarnice odteklo kar precejšnjen del denarja za davke, to je državo, in mu je v denarnici ostalo neto plačilo samo 1.002,85 evra.
Bolečina je v tem, da država Slovenija glede na Evropsko povprečje pobere nadpovprečno veliko davka iz naslova davka na plače glede na celotni obseg pobranih davkov. Na kratko povedano, slovenska država nesorazmerno bolj obdavčuje prav na področjih dela in potrošnje. Pa vendar je to bolečina, ki se je delavci premalo zavedejo in ki jih zato ne boli. Ni pa bolečina samo davek na plače. Podobna bolečina je tudi davek na potrošnjo.
Rezultat so nadpovprečno prazne denarnice delavca. Preprosteje povedano to pomeni, da imajo delavci in njihove družine precej manj denarja na voljo, kot bi ga lahko imeli za plačilo osnovnih stanovanjskih stroškov, najemnin, za nakup hrane, plačilo stroškov vrtca oziroma šole, nakup šolskih potrebščin, oblačil in obutve.
Skupina, katerih bolečina je še posebej velika, so mladi. Zaslužijo malo, država jim še več pobere z davki. Še več, kar zaslužijo, v nadpovprečno veliki meri pobere država. Skratka, njihova denarnica se zaradi države dvakrat nadpovprečno prazni. Druga takšna skupina so upokojenci. Če neto pokojnina upokojenca s povprečnimi prihodki v državah OECD znaša 79 odstotkov njegove neto plače pred upokojitvijo, je Slovenija z 59 odstotki na predzadnjem mestu.
Če država nadpovprečno veliko denarja pobere delavcu, potem ni za pričakovati, da bo pri upokojencih kaj drugače.
Ne samo delo, tudi molitev
Lik svetega Jožefa je v letošnjem letu še posebej zaživel. Z rednimi nedeljskimi romanji pri Sv. Jožefu v Ljubljani je še bolj poudarjeno, da je sv. Jožef voditelj. Predvsem kot vzor za vsakega delavca, moža in očeta. Ter da je molitev pred delom, in da je molitev tisto, kar daje dinamiko delu.
V primeru molitve v smeri razlikovanja gre za prepoznavanje, kaj je dobro, ter kaj je od dobrega najboljše. Dodatno gre za to, da se poleg jasnega spoznanja dobi notranjo moč, kako in kje iti v življenju naprej, četudi je to težko, boleče, naporno in povezano z veliko stiske, preprekami in odpovedmi. Vse to daje delavcem, očetom in možem dobro osnovo, da tudi sami postanejo resnični voditelji, kjerkoli že so: na delu, zakonskem življenju ali kot vzgojitelji otrok.
Razlikovanje za prave voditelje, kot je sv. Jožef, je zato v smeri, da se delavci zavejo bolečine prevelikih davkov, ter zavejo potrebe, da se zmanjšajo davki, da se poenostavi država, ter da se zmanjša nepotrebna regulacija, predvsem taka, ki je sama sebi namen. In z molitvijo je možno prenašati napore pravih voditeljev, kot je Sv. Jožef delavec.
Voditelji za spoštovanje dostojanstva dela
Kar pri rednih nedeljskih romanjih pri Sv. Jožefu v Ljubljani zlasti izstopa je molitev za dostojanstvo dela in vzgoje otrok v primeru izenačitve poroke med možem in ženo z zvezo dveh istospolnih oseb.
Namreč, ne glede na posamezna časovno in krajevno omejena obdobja v človeški zgodovini, ki so dovoljevala in tolerirala tudi homoseksualne zveze, kot so bili stari Grki in Rimljani, se je skozi celotno človeško zgodovino poroka vedno in povsod omejevala izključno samo na moža in ženo.
V kolikor določeni zakoni ne vplivajo na nas, kaj nam mar? Pa vendar…
V primeru izenačitve zakonske zveze temu ni tako, ampak si je država vzela vlogo, ki ji ne pripada. Kajti, kdor ne verjame v istospolne zveze, zakaj bi moral biti prisiljen, da to podpira? Zakaj grozi kaznovanje, ali celo odpoved delavcem, ki ne verjamejo v poroke istospolnih in posvojitve v istospolne skupnosti. In to ne glede na Splošno deklaracijo človekovih pravic in druge mednarodne dokumente in ne glede na Ustavo Republike Slovenije.
Gre za učitelje, vzgojitelje, državne uradnike, vodstvene delavce, pravnike, predstavnike za odnose z javnostjo, slaščičarje, mesarje, gostince, peke, fotografe, župane, direktorje, vodje različnih delegacij in druge. In gre za očete, ki skrbijo za vzgojo otrok v skladu s svojim verskim, kulturnim ali filozofskim prepričanjem, ki ga imajo zagotovljenega po vseh mednarodnih dokumentih in predpisih. In za njihove otroke, da bodo smeli živeti v šoli, med vrstniki in v družbi v skladu s prepričanji, kot so jih vzgojili njihovi očetje in matere.
Zato so bolj kot kadarkoli doslej, ob letošnjem prazniku dela potrebni voditelji takega kova, kot so tisti, ki se zbirajo ob nedeljah pri Sv. Jožefu v Ljubljani. Zavezani molitvi in delu, razlikovanju, spoštovanju dostojanstva dela, ter spoštovanju vzgoje otrok glede na svoje prepričanje.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
