Krizne razmere v ljudeh lahko prebudijo dobro ali slabo. Zlasti pa se marsikomu rade prikažejo kot priložnost za poravnavanje starih računov, za katere se je zdelo, da jih v običajnih razmerah ne bo mogoče nikoli poravnati. Morda vlada res premalo ostro vleče črto med reševanjem zapletenih gospodarskih težav in vtisom, da hoče v imenu krize in pravzaprav mimo nje preoblikovati to družbo po svoji podobi. Vsaj njen piar je na tej točki očitno v veliki meri odpovedal. Toda trenutni protesti kot doslej najvidnejši izraz občutka, da so razmere res slabe, zbujajo še vse drugačne demone. In še vse drugačne mokre sanje.
Stranke kot grešni kozel
Tako se protestno gibanje v zadnjih dneh in tednih kaže kot dobrodošla možnost za obračun s pojavom, s katerim ima dobršen del Slovencev in Slovenk težave vsaj zadnji dve desetletji. Rohnenje proti “strankokraciji” ima pri nas vseskozi domovinsko pravico. In ker imajo domovinsko pravico tudi številna druga rohnnenja, ni to samo po sebi nič pretirano spornega. A za njim se skriva več od golega razočaranja nad strankarskimi veljaki, ki se od leta 1990 res niso pretirano izkazali in so res vse bolj izgubljali stik z resničnostjo povprečnega državljana in državljanke. Skriva se dejstvo, da so vernice in verniki “nestrankarske” ali “ljudske” demokracije obnovljeno buržoazno iznajdbo strank po demokratičnih spremembah kot še marsikaj drugega sprejeli kot nujno zlo, kot nekaj, česar se je bilo pač treba okleniti zaradi splošne klime, da nas v belem svetu ne bi gledali postrani. Tudi zaradi tega nikoli niso potihnili žolčni napadi na domnevno “gospostvo strank” in nostalgični spomini na čase, ko te kuge v naših krajih ni bilo. V demokratično nedoletnem slovenskem okolju so taki premisleki vselej našli dovolj odmeva, na levi, ker je bilo okolje brez strank povezano z zlato dobo tukajšnje levice in na desni (čeprav v manjši meri), ker je koga motil pridevek “liberalna”, ki se dandanašnji neizogibno druži s pojmom parlamentarne (in strankarske) demokracije.
Besedna granitna kocka, ki jo je opogumljeno z ljudskimi vstajami po svojem vodilnem predstavniku v stranke te dni zalučalo pisateljsko društvo, ni torej nič osupljivega. Je poskus, kako zajahati konja splošnega protivladnega razpoloženja za udejanjenje potlačenih mokrih sanj. Če se da vse zakamuflirati v lično embalažo domnevne poenotene družbe, v katerih ne bo več (sedanjih?) strank in (umetno spodbujanih?) nasprotij, tem bolje. V embalažo skupnosti, v kateri bomo vsi svobodni, enaki in srečni. Toda idilo kmalu zmoti spoznanje, da je ves ta altruistični entuziazem uperjen predvsem v dve tarči, v eno stranko in, kakopak, v Katoliško cerkev kot simbola vsega zla, ki se je zgrnilo nad nas. In najbrž umetno povzročilo krizo, kot se da prav tako povzeti iz zapisa, sicer polnega razumevanja za verujoče in neverujoče, izbrisane in zapisane, žive in mrtve.
Star recept
Pisateljski recept je torej preprost. In znan. Spet nam bo lepo in krize bo konec, ko s scene v podzemlje ponikneta dva glavna pojava, ki demokratično Slovenijo ločita od preddemokratične: politične stranke (zlasti ena) in v javnosti vidna Cerkev. Ali še preprosteje, ko znova umolknejo tisti, ki so morali molčati dolga povojna desetletja. Če bi posvojilo to logiko, bi sedanje protestno gibanje dobilo strašljiv obraz. Kajti kakor koli vrtimo slovensko 20. stoletje in kakor koli se zgražamo nad poskusi popolne prisvojitve slovenske družbe najrazličnejših strank, ostane dejstvo, da je znotraj našega prostora samo ena politična sila dejavno, z vsemi sredstvi in z brutalno silo zatrla vse konkurenčne stranke in gibanja. Drugi so o tem morda velikokrat sanjali, naredili tega niso. Če hočemo obvarovati Slovenijo pred vnovičnim zdrsom v stanje, ko so imeli eni monopol nad govorjenjem, drugi pa zgolj “privilegij” molka, moramo vztrajati pri načelu strankarske demokracije kot poroku, da bodo neizogibni različni pogledi v družbi v polnosti izraženi. Izogniti se moramo pretiranemu mešanju načela predstavniške demokracije in upravičnega nezadovoljstva z njegovimi iztirjenimi predstavniki. Vsake sanje o “nestrankarski demokraciji” pomenijo – celo, če so tlakovane z iskrenimi nameni, česar si pri pisateljski izjavi ne upam domnevati – vrnitev nekam nazaj, kamor si kot skupnost ne bi smeli želeti nikoli več.
Foto: Komunistična partija Slovenije
