Mokre sanje niso vedno nedolžne

10
420

Krizne razmere v ljudeh lahko prebudijo dobro ali slabo. Zlasti pa se marsikomu rade prikažejo kot priložnost za poravnavanje starih računov, za katere se je zdelo, da jih v običajnih razmerah ne bo mogoče nikoli poravnati. Morda vlada res premalo ostro vleče črto med reševanjem zapletenih gospodarskih težav in vtisom, da hoče v imenu krize in pravzaprav mimo nje preoblikovati to družbo po svoji podobi. Vsaj njen piar je na tej točki očitno v veliki meri odpovedal. Toda trenutni protesti kot doslej najvidnejši izraz občutka, da so razmere res slabe, zbujajo še vse drugačne demone. In še vse drugačne mokre sanje.

Stranke kot grešni kozel 

Tako se protestno gibanje v zadnjih dneh in tednih kaže kot dobrodošla možnost za obračun s pojavom, s katerim ima dobršen del Slovencev in Slovenk težave vsaj zadnji dve desetletji. Rohnenje proti “strankokraciji” ima pri nas vseskozi domovinsko pravico. In ker imajo domovinsko pravico tudi številna druga rohnnenja, ni to samo po sebi nič pretirano spornega. A za njim se skriva več od golega razočaranja nad strankarskimi veljaki, ki se od leta 1990 res niso pretirano izkazali in so res vse bolj izgubljali stik z resničnostjo povprečnega državljana  in državljanke. Skriva se dejstvo, da so vernice in verniki “nestrankarske” ali “ljudske” demokracije obnovljeno buržoazno iznajdbo strank po demokratičnih spremembah kot še marsikaj drugega sprejeli kot nujno zlo, kot nekaj, česar se je bilo pač treba okleniti zaradi splošne klime, da nas v belem svetu ne bi gledali postrani. Tudi zaradi tega nikoli niso potihnili žolčni napadi na domnevno “gospostvo strank” in nostalgični spomini na čase, ko te kuge v naših krajih ni bilo. V demokratično nedoletnem slovenskem okolju so taki premisleki vselej našli dovolj odmeva, na levi, ker je bilo okolje brez strank povezano z zlato dobo tukajšnje levice in na desni (čeprav v manjši meri), ker je koga motil pridevek “liberalna”, ki se dandanašnji neizogibno druži s pojmom parlamentarne (in strankarske) demokracije.

Besedna granitna kocka, ki jo je opogumljeno z ljudskimi vstajami  po svojem vodilnem predstavniku v stranke te dni zalučalo pisateljsko društvo, ni torej nič osupljivega. Je poskus, kako zajahati konja splošnega protivladnega razpoloženja za udejanjenje potlačenih mokrih sanj. Če se da vse zakamuflirati v lično embalažo domnevne poenotene družbe, v katerih ne bo več (sedanjih?) strank in (umetno spodbujanih?) nasprotij, tem bolje.  V embalažo skupnosti, v kateri bomo vsi svobodni, enaki in srečni. Toda idilo kmalu zmoti spoznanje, da je ves ta altruistični entuziazem uperjen predvsem v dve tarči, v eno stranko in, kakopak, v Katoliško cerkev kot simbola vsega zla, ki se je zgrnilo nad nas. In najbrž umetno povzročilo krizo, kot se da prav tako povzeti  iz zapisa, sicer polnega razumevanja za verujoče in neverujoče, izbrisane in zapisane, žive in mrtve.

Star recept 

Pisateljski recept je torej preprost. In znan. Spet nam bo lepo in krize bo konec, ko s scene v podzemlje ponikneta dva glavna pojava, ki demokratično Slovenijo ločita od preddemokratične: politične stranke (zlasti ena) in v javnosti vidna Cerkev. Ali še preprosteje, ko znova umolknejo tisti, ki so morali molčati dolga povojna desetletja. Če bi posvojilo to logiko, bi sedanje protestno gibanje dobilo strašljiv obraz. Kajti kakor koli vrtimo slovensko 20. stoletje in kakor koli se zgražamo nad poskusi popolne prisvojitve slovenske družbe najrazličnejših strank, ostane dejstvo, da je znotraj našega prostora samo ena politična sila dejavno, z vsemi sredstvi in z brutalno silo zatrla vse konkurenčne stranke in gibanja. Drugi so o tem morda velikokrat sanjali, naredili tega niso. Če hočemo obvarovati Slovenijo pred vnovičnim zdrsom v stanje, ko so imeli eni monopol nad govorjenjem, drugi pa zgolj “privilegij” molka, moramo vztrajati pri načelu strankarske demokracije kot poroku, da bodo neizogibni različni pogledi v družbi v polnosti izraženi. Izogniti se moramo pretiranemu mešanju načela predstavniške demokracije in upravičnega nezadovoljstva z njegovimi iztirjenimi predstavniki. Vsake sanje o “nestrankarski demokraciji” pomenijo – celo, če so tlakovane z iskrenimi nameni, česar si pri pisateljski izjavi ne upam domnevati – vrnitev nekam nazaj, kamor si kot skupnost ne bi smeli želeti nikoli več.

Foto: Komunistična partija Slovenije

 


10 KOMENTARJI

  1. Se strinjam s tem, kar je napisal A. Maver. Če se prav spomnim, je bil prav Milan Kučan tisti, ki je slovensko javnost ves čas “osveščal” glede “strankokracije”. Toda angleški rek pravi, da je demokracija slab sistem, vendar boljšega za zdaj še niso iznašli. Povedano drugače: parlamentarna in večstrankarska demokracija je še vedno najboljša izmed slabih možnosti. Vedno se je dogajalo, da so razni veljaki skrbeli zgolj za svoje riti, sistem pa jih je ščitil. Bom dal primer: če greši poslanec in ga stranka izključi iz svojih vrst, dejansko slednja ni pridobila ničesar, ker postane pač nepovezan poslanec. Nihče ga ne more več prisiliti k odstopu.
    Toda bistvo je v tem, da imamo sedaj opravka z egiptovskimi lonci mesa, ki se prikazujejo v obliki SZDL-jevskega “pluralizma” in nas peljejo v enakost v revščini. In v to nas peljejo razni Semoliči in Štruklji.
    Je pa pisateljsko društvo zame največje razočaranje v tej zgodbi. To je dokaz, da se je nekaterim, ki so še dajali nekaj upanja, dokončno skisalo, pa naj bo Bučar ali pa Taufer. Postali so samo še senca samega sebe, vdani hlapci boljševizma.

    • bučar = KNOJ
      taufer = UDBA

      Kdaj in komu sta knojevec in udbovec komunistične partije jugoslavije vzbujala upanje?

      Drži pa, da so postali hlapci boljševizma, toda to se je zgodilo pred 70 oz. 50 leti, ne pa sedaj, ko naj bi se jim skisalo. Kisa se jim, ker prihaja na dan resnica o njihovih (komunistično srboslavskih) pokolih Slovencev in njihovem stoletnem ropanju ter uničevanju Slovenstva.

  2. “Postali so samo še senca samega sebe, vdani hlapci boljševizma”

    Vprašanje je, če so kdaj bili kaj drugega.

  3. Tako idiotske izjave, kot jo je plasiralo društvo slovenskih pisateljev in sem jo pravkar slišal na radiu, pa še ne. Le kdaj so se pisatelji prerodili v take idiote, s katerimi se da po potrebi dnevno manipulirati. Je v Sloveniji res spet že/še vse tako rdeče kot v svinčenih časih. Mar ta vlada res ne zasluži, da izvede vse potrebne ukrepe za izhod iz krize? Mar bo nova ravnala drugače? Po moje še slabše, samo vse bo zavila v celofan, okrivila pa sedanjo, sploh pa predsednika.
    Ni kaj, ofenziva neorevolucionarjev se je pričela na celi črti, podpora prisklednikov in družbenih pijavk na javnih sredstvih je zagotovljena. Propad države pa s tem tudi.

  4. Tudi mene je izjava nemalo prizadela, vendar verjamem, da se bodo v prihodnjih dneh Janko Kos, Drago Jančar in mnogi drugi od nje javno umaknili.
    Ko profesorica ontologije prizna, da je odločitev za študij filozofije in komparativistike v Sloveniji odločitev za levičartsvo in v istem dahu spodbuja vpis na Filozofsko fakulteto v Ljubljani z utemeljitvijo, da danes bolj kot kadarkoli (!) potrebujemo ljudi, ki znajo razmišljati, se mi poraja vprašanje; je mogoče razmišljati, pa ne z lastno glavo?
    Tolaži me prepričanje, da med slovenskim izobraženstvom čakajo še neodkriti izviri razuma.

  5. Tudi jaz podobno opažam, kot avtor članka. Na Siolu je zanimiv podatek, da je ljudi, ki se udeležujejo protestov cca 10 %. Očitno tistih 10 %, ki je v prejšnjem, totalitarnem sistemu mislilo, da živi v svobodi.

    Kar se pa društva pisateljev tiče, mi je pa logično, da so za prejšnji sistem, saj je sedanja vlada z rezi v kulturo naznanila, da bo s strani države sponzorirana samo kvaliteta, kar pa za premnoge pisatelje pomeni, da bodo morali končno dati kaj od sebe… Vklapljam sarkazem: Moramo jih razumeti, njihova pravica je, da živijo na račun delavnih ljudi. Konec sarkazma. 🙂

    • “Moramo jih razumeti, njihova pravica je, da živijo na račun delavnih ljudi.”

      Na prvi pogled je videti kot misel z radia Erevan, ampak na žalost je v naši državi takšen pristop hudo resničen.

      Kulturniške svete krave pa se najbolj bojijo tega, da bodo morali začeti delat in ne samo cuzat iz državnega proračuna.

      Akademik Jančar je primer tega, da veliko naredi in pobira nagrade v tujini. Pri nas pa mediji častijo razne Vojnoviće in njemu podobne. Bog naj se nas usmili.

  6. Kakšen pisatelj, kakšen kulturnik neki? Hlapec režima je bil, hlapec režima ostaja ta bedna starčevska figura.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite