Prvih pet knjig Stare zaveze nosi Mojzesovo ime in sestavlja posebno enoto, ki so jo Grki imenovali Pentatevh (pente – »pet«, teuche – »orodja«, odtod »étuis« za zvitek papirusa »knjige« – zato Peteroknjižje), Judje so govorili o Tori. Vsako izmed petih knjig so označevali z začetnimi besedami (Bereshit, Shemot …), Grki pa so jim dali kot naslov besedo, ki bo povedala kaj tudi o vsebini (Genesis, Exodus …).
Judje, do nedavnega tudi kristjani, so bili prepričani, da je Peteroknjižje ali Pentatevh napisal Mojzes. Prepričanje seveda ne temelji na, v svetovnem merilu, precej nenavadnem poimenovanju, ki se je uveljavilo v slovenskem prostoru in posamezne od knjig naslavlja kot Mojzesove, pred nje pa pripiše še zaporedno številko knjige (prim. 1 Mz 1,1 in ne G(e)n 1,1, kakor je moč zaslediti še v nekaterih starejših slovenskih knjigah). Prepričanje izvira iz dejstva, da je v nekaterih svetopisemskih knjigah Mojzes omenjen kot avtor posameznih odlomkov, v nekaterih svetopisemskih knjigah se celotna Postava imenuje kar »Mojzesova knjiga«: »… kakor je zapisano v postavi, v Mojzesovi knjigi, kjer je GOSPOD zapovedal in rekel …« (prim. 2 Krn 25,4). Temu prepričanju do srede 18. stol. pr. Kr. ni nihče ugovarjal.
Literarni vidik Pentatevha
Znanstvena eksegeza (gr. eksēgéomai – razlagam, tolmačim; opisujem, pripovedujem; oznanjam, razodevam) in jezikovna analiza sta pokazali, da Pentatevh izvorno ni ena celota in da knjige ni mogel napisati Mojzes. Knjiga ne more biti delo enega samega pisca in sicer zaradi literarnih neenotnosti, razlik v besedišču in slogu, manjkajočih povezav in nasprotij. V knjigi namreč pogosto naletimo na dvojna poročila o istih stvareh. Kar je še posebej zgovorno je to, da se dvojna poročila o istem dogodku večkrat med seboj ne ujemajo v podrobnostih. Če vzamemo za primer prehod čez Rdeče morje, bomo opazili, da 2 Mz 14,21 razlaga dogodek tako, da je Bog z močnim vetrom odgnal morje, medtem ko je v nadaljevanju (2 Mz 14,22.27.29) Bog razdelil vode tako, da so šli Izraelci po suhem med dvema stenama vode. Besedila se razlikujejo tudi v besedišču in slogu. To se najprej opazi pri poimenovanju Boga. V prvi pripovedi o izgonu Hagáre se Bog imenuje Jahve (1 Mz 16), v drugi pa Elohim (1 Mz 21,9 sl.). Podobno v zgodbi o Jožefu ena vrsta tekstov imenuje Boga Jahve (1 Mz 39,3-23) in druga Elohim (1 Mz 40,41). V nekaterih besedilih se Bog imenuje Jahve, medtem ko se v njihovih dvojnicah poimenuje Elohim.
Iz omenjenih razlik so raziskovalci spoznali, da je Pentatevh zelo zapletena in iz več virov in plasti izročila sestavljena enota. Tako moremo v Pentatevhu razlikovati (vsaj) štiri družine tekstov: jahvistično (J), elohistično (E), devteronomistično (D) in duhovniško (P). Znanstvena diskusija na tej točki, nova odkritja omenjeno teorijo postavljajo pod vprašaj, še zdaleč ni zaključena. Tudi glede natančne razmejitve teh tekstov, njihovega imenovanja in datiranja izražajo raziskovalci precej različna mnenja.
Kako je torej nastal Pentatevh?
Odgovor na zastavljeno vprašanje je vse prej kot ne kompleksen in je najverjetneje zaradi tega že v naprej obsojen, v očeh marsikoga, kot napačen in zgrešen. Pa vendar iz dela literarne kritike moremo podati približno tako shemo spajanja različnih izročil v celoto in s tem odgovoriti na vprašanje, kako je Pentatevh nastal.
Za najstarejšo velja jahvistična tradicija, ki je bila zapisana v 9. oz 10. stoletju pr. Kr. v južnem kraljestvu. Jahvistični vir prevladuje predvsem v 1 Mz, nekaj ga najdemo tudi še v 2 Mz in 4 Mz. Je izrazito pripoveden (uporablja sumersko, babilonsko in kánaansko mitologijo), manj se zanima za pravo. Čas nastanka jahvista je postavljen v Salomonovo dobo – 10. stol. pr. Kr., v njem so zbrana predvsem poročila južnih rodov. Na severne rodove težišče prenese elohistični vir. Jezik in slog je manj razgiban, vsebuje pa več pravnih besedil (npr. dekalog ter t. i. knjiga zaveze v 2 Mz 20-23), zlasti v 2 Mz in 4 Mz. Glavnina elohista naj bi nastala v 8. oz. 9. stoletju pr. Kr. (zagotovo je bil končan pred padcem Samarije 722 pr. Kr.). Prvotnega elohista po mnenju strokovnjakov v Petatevhu danes precej manjka, saj je imel pri združevanju z jahvistom slednji prednost. Devteronomistični vir popolnoma pokriva 5 Mz, po kateri ima tudi ime. Vsebina je dejansko sama zakonodaja. Čas nastanka ni popolnoma jasen. Nekateri ga povezujejo z Jošijevo versko reformo 622 pr. Kr., medtem ko drugi postavljajo nastanek v dobo po izgnanstvu. Kot zadnji izmed virov je nastal duhovniški vir. Odseva čas izgnanstva in čas po izgnanstvu (6.-5. stol. pr. Kr.), kljub temu pa vsebuje tudi zelo stara izročila (prim. pripoved o stvarjenju in pripoved o vesoljnem potopu). Najdemo ga razen v Devteronomiju v celotnem Peteroknjižju.
Spajanje izročil
»Mojzesove knjige« so potemtakem neke vrste anonimno delo, ki je dolgo raslo iz ustnega in pisnega izročila. Najprej sta bila, v času po propadu severnega kraljestva, v enotno pripoved združeni jahvistično in elohistično izročilo – kot temelj za spajanje je služilo jahvistično izročilo. Neznani avtor potem, ko so v temlju našli Devteronomij, le-tega združi s prejšnjim delom v novo enoto. Končno obliko, skupaj z besedili duhovniške tradicije, katerim so se pridruževali novi teksti še v času izgnanstva, Pentatevh dobi po povratku v Palestino. Obdobje končne redakcije teh besedil je čas začetkov drugega templja, tj. čas perzijskega vladarja Kira, ki je potem, ko je osvojil Babilonijo, leta 538 pr. Kr. Judom dovolil, da se vrnejo in obnovijo svoje svetišče. Tako je izvoljeno ljudstvo pod duhovnikom Ezrom in kraljevim namestnikom v Judeji Nehemijem po povratku v Palestino doživelo svojo versko obnovo (redakcija), katere posledica je bilo edinstveno versko literarno delo, ki je temelj Judovske vere, njegove zgodovine in prava.
Foto: Nothingwillbeallright
