Nekega lepega pomladnega dne, torej pred kakima dvema mesecema, sem se z mestnim avtobusom pripeljal s službe do Medvod, kjer sem počakal še na avtobus do domačega kraja. Seveda je bilo potrebno vmes čakati okoli petnajst minut. Prav tisti dan sem že na mestnem avtobusu, ki povezuje Ljubljano z Medvodami, prebiral knjigo »Slovenski plebiscit« avtorja Milana Balažica, v zadnjem času precej razvpitega slovenskega veleposlanika v Avstraliji. Brezskrbno sem se usedel na eno od klopi, nadaljeval z branjem in sprva niti nisem bil pozoren na nekoliko zanemarjenega možakarja srednjih let, ki je sedel zraven in kadil cigareto. Sprva je deloval povsem nezainteresirano, nato pa je začel polglasno godrnjati. Nisem mu posvečal pozornosti, vendar pa je njegovo godrnjanje iz polglasnega brundanja postajalo vedno glasnejše in tudi bolj razločno. Nekaj minut kasneje sem ga že jasno razumel, da bi bilo treba ljudi, ki smo bili v tem času okoli njega, enostavno – pobiti. Še posebej pa mene. Naokoli je bilo sicer nekaj najstnikov, ki so ravno tako čakali avtobus, vendar verjetno niti niso slišali, da jim nekdo želi smrt. K sreči je takrat že pripeljal avtobus, s čimer pa težav ni bilo konec. Medvoški “Hanzi”*, kot sem neprijetnega družabnika poimenoval, je šel za menoj na avtobus in se besno pritožil vozniku, da je na avtobus sprejel težko barabo. Mislil je seveda mene.
Zadeva se je sicer srečno končala, godrnjač je avtobus zapustil že pri naslednji postaji, toda grenak priokus je ostal. Možakarja sem srečal prvič v življenju, imel pa sem vtis, da me je (verjetno) zelo dobro poznal. Če me pa ni, ga je verjetno vznemirjala knjiga, ki sem jo bral. Ni namreč skrivnost, da je v naši državi precej ljudi s socialnega dna, ki razlog za svoj beden položaj vidijo v tem, da smo se Slovenci pred dobrimi dvajsetimi leti odrekli Jugoslaviji in socializmu. Kajti če se ne bi temu odpovedali, oni ne bi trpeli pomanjkanja (vsaj tako mislijo). Za njihov položaj so torej krivi »osamosvojitelji« in njihovi pristaši. Spoznanje, da se bom moral verjetno s »Hanzijem« soočiti še večkrat (pripovedovali so mi, da ga večkrat vidijo na omenjenem postajališču), je seveda pustilo tudi nekaj posledic na mojem zdravju.
Dejansko pa zadeva ni neprijetna ne le zame, pač pa za družbo nasploh. Umori, o katerih beremo v črnih kronikah, sicer nimajo kaj dosti neposredno opraviti z našim specifičnim zgodovinsko-političnim položajem, saj se podobne tragedije dogajajo tudi drugod. Vendar pa se je miselnost, da je ubiti »razrednega sovražnika« vrlina, ohranila tudi po padcu totalitarnega režima. V zadnjem času nekateri celo spodbujajo takšno mentaliteto. Samo v tem letu sem na spletu nič kolikokrat prebral zloglasen stavek »Še premalo so jih pobili!«. Tega ni zapisal kdo od starih borčevskih funkcionarjev, pač pa ljudje, večinoma rojeni po letu 1991. In tu ne gre samo za zaščito epopeje s t. i. narodno-osvobodilnim bojem, pač pa za obujanje duha revolucije (kar NOB dejansko tudi pomeni). Spomnimo se lanske proslave v Stožicah, kjer je bil znova obujen pristni duh Čebin – isto dvorano so gradili izkoriščani delavci pod dežnikom enega najvidnejših botrov slovenskega tovarišijskega kapitalizma, predstavniki vladajoče elite v prvih vrstah pa so družno prepevali komunistične pesmi in vzklikali protievropska gesla. Ob tem pa nam nekdanji funkcionarji Udbe tako ali drugače krojijo tudi prihodnost. Ki pa bo srečna prihodnost samo za izbrane, dokler jo bodo sami režirali.
Prav to je tudi razlog, da bom naslednjo nedeljo znova odšel na volišče in na referendumu o arhivih oddal svoj glas proti noveli arhivskega zakona, kakor si ga je zamislila razpadajoča vladna koalicija. In tu ne gre zgolj za neke tehnične podrobnosti, saj je znano, da se vrag največkrat skriva prav v njih. Gre namreč za duha in mentaliteto. Prav tako ne gre zgolj za vprašanje preteklosti, ampak predvsem prihodnosti. Neprijetno pri vsem tem pa je, da mora vladno novelo na referendumu zavrniti dovolj velika kritična masa ljudi, da bo novela tudi dejansko razveljavljena – podobno kot na plebiscitu leta 1990, ko je bilo za izglasovanje samostojne Slovenije potrebno najmanj 750 tisoč volilnih upravičencev. Merila na referendumu, ki bo ravno na binkoštno nedeljo, bodo sicer nekoliko manj stroga, toda z referendumi je pač tako, da niso ravno privlačna tema za širšo javnost. Zato bo imela vlada skupaj s podporniki novele izhodiščno prednost in bo veliko dosegla že s tem, če bo ljudi »uspavala«, češ da ne gre za pomembno temo, zaradi česar bodo državljani večinoma ostali doma. Nasprotniki novele pa bodo morali za uspeh zbrati več kot 300 tisoč glasov proti (kar je približno šestkratnik vseh, ki so prispevali svoj podpis za razpis referenduma), to pa pomeni, da bo potrebno slovensko javnost maksimalno motivirati, da referendum ne bo zgolj stran vržen denar (za kar pa je odgovorna predvsem vladajoča koalicija, ki se je na vsak način hotela izogniti hkratnosti evrovolitev ter referenduma, saj je bila volilna udeležba na tokratnih volitvah v evropski parlament vseeno dovolj visoka, da bi lahko prinesla zavrnitev novele, – na volišča je namreč odšlo nekaj nad 480 tisoč volilnih upravičencev).
Slovenci smo po naravi takšni, da se nam pogosto zdi nevredno iti na volišče in opraviti svojo državljansko dolžnost. Češ, saj bodo že drugi glasovali. In če tako misli polovica volivcev, je to pošastno, saj s tem še naprej omogočamo, da se nam totalitarna preteklost prisilno podaljšuje v prihodnost. Iti na referendum je, če parafraziram astronavta Neila Armstronga, »majhen korak za Slovenca, a velik korak za Slovenijo«. Moj glas bo sicer tudi tihi protest zoper nevarno vsebino godrnjanja medvoškega »Hanzija«. Ob tem pa ne pozabimo tudi na delovanje Svetega Duha – referendum bo namreč na binkoštni praznik. Pridi, Sveti Duh!
*Hanzi je sicer vzdevek znanega sodelavca SDV Milana Doriča.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
