Moje srečanje s »Hanzijem« in prisilno podaljševanje preteklosti

16
239
Foto: Flickr
Foto: Flickr

Nekega lepega pomladnega dne, torej pred kakima dvema mesecema, sem se z mestnim avtobusom pripeljal s službe do Medvod, kjer sem počakal še na avtobus do domačega kraja. Seveda je bilo potrebno vmes čakati okoli petnajst minut. Prav tisti dan sem že na mestnem avtobusu, ki povezuje Ljubljano z Medvodami, prebiral knjigo »Slovenski plebiscit« avtorja Milana Balažica, v zadnjem času precej razvpitega slovenskega veleposlanika v Avstraliji. Brezskrbno sem se usedel na eno od klopi, nadaljeval z branjem in sprva niti nisem bil pozoren na nekoliko zanemarjenega možakarja srednjih let, ki je sedel zraven in kadil cigareto. Sprva je deloval povsem nezainteresirano, nato pa je začel polglasno godrnjati. Nisem mu posvečal pozornosti, vendar pa je njegovo godrnjanje iz polglasnega brundanja postajalo vedno glasnejše in tudi bolj razločno. Nekaj minut kasneje sem ga že jasno razumel, da bi bilo treba ljudi, ki smo bili v tem času okoli njega, enostavno – pobiti. Še posebej pa mene. Naokoli je bilo sicer nekaj najstnikov, ki so ravno tako čakali avtobus, vendar verjetno niti niso slišali, da jim nekdo želi smrt. K sreči je takrat že pripeljal avtobus, s čimer pa težav ni bilo konec. Medvoški “Hanzi”*, kot sem neprijetnega družabnika poimenoval, je šel za menoj na avtobus in se besno pritožil vozniku, da je na avtobus sprejel težko barabo. Mislil je seveda mene.

Zadeva se je sicer srečno končala, godrnjač je avtobus zapustil že pri naslednji postaji, toda grenak priokus je ostal. Možakarja sem srečal prvič v življenju, imel pa sem vtis, da me je (verjetno) zelo dobro poznal. Če me pa ni, ga je verjetno vznemirjala knjiga, ki sem jo bral. Ni namreč skrivnost, da je v naši državi precej ljudi s socialnega dna, ki razlog za svoj beden položaj vidijo v tem, da smo se Slovenci pred dobrimi dvajsetimi leti odrekli Jugoslaviji in socializmu. Kajti če se ne bi temu odpovedali, oni ne bi trpeli pomanjkanja (vsaj tako mislijo). Za njihov položaj so torej krivi »osamosvojitelji« in njihovi pristaši. Spoznanje, da se bom moral verjetno s »Hanzijem« soočiti še večkrat (pripovedovali so mi, da ga večkrat vidijo na omenjenem postajališču), je seveda pustilo tudi nekaj posledic na mojem zdravju.

Dejansko pa zadeva ni neprijetna ne le zame, pač pa za družbo nasploh. Umori, o katerih beremo v črnih kronikah, sicer nimajo kaj dosti neposredno opraviti z našim specifičnim zgodovinsko-političnim položajem, saj se podobne tragedije dogajajo tudi drugod. Vendar pa se je miselnost, da je ubiti »razrednega sovražnika« vrlina, ohranila tudi po padcu totalitarnega režima. V zadnjem času nekateri celo spodbujajo takšno mentaliteto. Samo v tem letu sem na spletu nič kolikokrat prebral zloglasen stavek »Še premalo so jih pobili!«. Tega ni zapisal kdo od starih borčevskih funkcionarjev, pač pa ljudje, večinoma rojeni po letu 1991. In tu ne gre samo za zaščito epopeje s t. i. narodno-osvobodilnim bojem, pač pa za obujanje duha revolucije (kar NOB dejansko tudi pomeni). Spomnimo se lanske proslave v Stožicah, kjer je bil znova obujen pristni duh Čebin – isto dvorano so gradili izkoriščani delavci pod dežnikom enega najvidnejših botrov slovenskega tovarišijskega kapitalizma, predstavniki vladajoče elite v prvih vrstah pa so družno prepevali komunistične pesmi in vzklikali protievropska gesla. Ob tem pa nam nekdanji funkcionarji Udbe tako ali drugače krojijo tudi prihodnost. Ki pa bo srečna prihodnost samo za izbrane, dokler jo bodo sami režirali.

Prav to je tudi razlog, da bom naslednjo nedeljo znova odšel na volišče in na referendumu o arhivih oddal svoj glas proti noveli arhivskega zakona, kakor si ga je zamislila razpadajoča vladna koalicija. In tu ne gre zgolj za neke tehnične podrobnosti, saj je znano, da se vrag največkrat skriva prav v njih. Gre namreč za duha in mentaliteto. Prav tako ne gre zgolj za vprašanje preteklosti, ampak predvsem prihodnosti. Neprijetno pri vsem tem pa je, da mora vladno novelo na referendumu zavrniti dovolj velika kritična masa ljudi, da bo novela tudi dejansko razveljavljena – podobno kot na plebiscitu leta 1990, ko je bilo za izglasovanje samostojne Slovenije potrebno najmanj 750 tisoč volilnih upravičencev. Merila na referendumu, ki bo ravno na binkoštno nedeljo, bodo sicer nekoliko manj stroga, toda z referendumi je pač tako, da niso ravno privlačna tema za širšo javnost. Zato bo imela vlada skupaj s podporniki novele izhodiščno prednost in bo veliko dosegla že s tem, če bo ljudi »uspavala«, češ da ne gre za pomembno temo, zaradi česar bodo državljani večinoma ostali doma. Nasprotniki novele pa bodo morali za uspeh zbrati več kot 300 tisoč glasov proti (kar je približno šestkratnik vseh, ki so prispevali svoj podpis za razpis referenduma), to pa pomeni, da bo potrebno slovensko javnost maksimalno motivirati, da referendum ne bo zgolj stran vržen denar (za kar pa je odgovorna predvsem vladajoča koalicija, ki se je na vsak način hotela izogniti hkratnosti evrovolitev ter referenduma, saj je bila volilna udeležba na tokratnih volitvah v evropski parlament vseeno dovolj visoka, da bi lahko prinesla zavrnitev novele, – na volišča je namreč odšlo nekaj nad 480 tisoč volilnih upravičencev).

Slovenci smo po naravi takšni, da se nam pogosto zdi nevredno iti na volišče in opraviti svojo državljansko dolžnost. Češ, saj bodo že drugi glasovali. In če tako misli polovica volivcev, je to pošastno, saj s tem še naprej omogočamo, da se nam totalitarna preteklost prisilno podaljšuje v prihodnost. Iti na referendum je, če parafraziram astronavta Neila Armstronga, »majhen korak za Slovenca, a velik korak za Slovenijo«. Moj glas bo sicer tudi tihi protest zoper nevarno vsebino godrnjanja medvoškega »Hanzija«. Ob tem pa ne pozabimo tudi na delovanje Svetega Duha – referendum bo namreč na binkoštni praznik. Pridi, Sveti Duh!

*Hanzi je sicer vzdevek znanega sodelavca SDV Milana Doriča.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


16 KOMENTARJI

  1. Iskrenost, resnicoljubnost, pravičnost, poštenost, vera, domoljubje, … Volil bom za SDS, ki ima edina ljudi, ki lahko Slovenijo popeljejo po poti do teh vrednot in blagostanja (Janša, Gorenak, Tanko, Irgl, Časar, Grims, Šircelj, Breznik in še veliko drugih). Vsi tisti, ki enako dobro v srcih mislijo, bodo glasovali tako kot jaz in če nas bo dovolj, so za Slovenijo nebeška vrata na široko odprta.

    • “Iskrenost, resnicoljubnost, pravičnost, poštenost, vera, domoljubje, … Volil bom za SDS, ki ima edina ljudi, ki lahko Slovenijo popeljejo po poti do teh vrednot in blagostanja (Janša, Gorenak, Tanko, Irgl, Časar, Grims, Šircelj, Breznik in še veliko drugih). Vsi tisti, ki enako dobro v srcih mislijo, bodo glasovali tako kot jaz in če nas bo dovolj, so za Slovenijo nebeška vrata na široko odprta.”
      Pazi, da se ti v preveliki vnemi ne odprejo tale vrata https://www.youtube.com/watch?v=eL0R-oTq-lM

  2. Aladar Hanzi:

    Bernardo Gui: “… aladar gostuje v obredih pobijanja”

    Aladar Bergles: “za dobro plačilo vsekakor. “

  3. Zakaj neki se čudimo stanju, ki ga opisuje gospod Gašper, saj vendar nismo nikoli prekinili s komunizmom?

    Bolj zanimivo, vsa zame, so razglabljanja, zakaj je v tej bitki popustil cerkveni vrh in je poveljnika komunistov ter njihove tajne politične policije začel obsipavati s priznanji?!

  4. Z udeležbo na referendumu bomo izkazali nestrinjanje z nečlovekoljubnimi ravnanji, ki jih je počela Udba.

    Vsi, ki smo za človekoljubje, pojdimo na refendum!

    Zdaj je pravi čas, da storimo nekaj za človekoljubje!

  5. SFRJ je bila umetna, diktatorska, totalitarna, nedemokratična in nepravna država.

    Za njen nastanek, ki je bil dogovorjen s kompromisom Zahoda in SSSR, je najbolj odgovorna komunistična partija Jugoslavije, ki je pač hotela iz tega teritorija narediti sovjetsko državo , eno izmed petdesetih.

    Zato so generirali Državljansko vojno, v kateri je bilo pobitih dober milijon državljanov. Nekaj milijonov je pobegnilo takoj po vojni ali pa naslednja desetletja. Približno 5 milijonov ljudi se nikoli ni strinjalo s SFRJ ali Jugoslavijo – pa so bili prestrašeno tiho.

    Večini ljudi – 14 milijonov pa je tistih 100.000 komunistov z aparatom birokratov in medijev – trajno opralo možgane.

    SFRJ je bila umetna in neperspektivna država. Tito jo je najprej gradil na komunizmu ( ekonomski eksperiment), nato pa na YUGOfašizmu, ko se je sprl s SSSR in svetovnimi komunisti ( Kominterno) – ki so bili tako ali tako teroristični hlapci Moskve.

    SFRJ je bila notorično v bankrotu, v trajni krizi. Iz krize v krizo ob nabuhlih obljubah SVETLE BODOČNOSTI, ki so ji opranoglavi državljani FANATIČNO verjeli.
    CCa 20% ljudi je bilo brezposelnih po SFRJ, v Sloveniji 5%, Hrvaški 10%, Srbiji 20%, Bosni 40% in Kosovu 90%. To je bil neracionalen gospodarski eksperiment, ki je obubožal materialno vse ljudi. Problem pa je, da jih danes še 10% ne zna nič delati in noče nič delati. Le sestankovali bi in odločali. Odgovornosti skoraj nihče ne zna prevzeti, ker so hlapci, socialistični neodgovorni hlapci. Kolhozi so propadli, Sovjetski blok je propadel, Zahod ni več zainteresiran za poceni kredite, ki jhi je podeljeval bleferčku in serijskemu morilcu in vodji teroristov Josipu Brozu Titu – alias Josefu Fritzlu.

    GLEJ ŠTEVILKE o minimalni gospodarski rasti vs svet (6-10%), o veliki brezposlenosti in o umetnih fasadah, make-upih
    http://www.fizzit.net/drustvo/povijest/4836-bolji-zivot-jugoslavija-u-brojkama

    Če danes najdete človeka, ki zagovarja ali opravičuje SFRJ in komunizem ,socializem – je definitivno Fritzlova opranoglava žrtev. Komunistično, socialistični in fašistični klon.

    • Danes v poročilih skoraj vsakodnevno gledamo kako iz Sredozemskega morja rešujejo na italijansko obalo ubežnike iz Afrike.

      Ste vedeli, da je na Olimpijskih igrah v Helsinkih, leta 1952, v disciplini: veslanje na mirnih vodah, zmagal jugoslovanski čoln, četverec brez krmarja.

      1. Jugoslavija 7:16,00
      2. Francija 7:18,90
      3. Finska 7:23,30

      Gre za veslače splitskega Gusarja.

      Znani so potem, da so kmalu za tem pobegnili iz komunističnega raja, preveslali od Dubrovnika do Barija v Italiji. Bili so še drugi, niso pa se vsi poskusi končali srečno.

      Že kmalu so ljudje dali vedeti kaj si mislijo o “najboljšem” družbopolitičnem sistemu na svetu.

    • pavel: “Večini ljudi – 14 milijonov pa je tistih 100.000 komunistov … ”
      =========

      To ne bo držalo, bilo jih je neprimerno več.
      Samo v Sloveniji jih je bilo koncem sedemdesetih čez 100.000 in tik pred razpadom prejšnje države okoli 110.000 članov.

  6. Povej na kateri liniji in ob katerem času se voziš, bom prišla s kakšno "provokativno knjigo" in bova skupaj brala. Pa še kdo naj pride. Več nas bo, bolje bo.

  7. Zanimiv članek vreden objave in premisleka. Predvsem pa bi se rad zahvalil Pavlu in Bernardu za fizzit.net, ki ga nisem poznal. oba članka, na katera opozarjata sem z veseljem prebral. Menim, da sta tako poučna, da bi morala biti prevedena in objavljena v kakšnem našem medju z več bralci, mogoče Družini. Večino svojega aktivnega življenja sem moral podoživeti v bivši SFRJ in se vsega zelo dobro spominjam, na podatke sem pa že pozabil in jih z veseljem obnovil v članku fizzit.neta. Mogoče bo oba prebral še Aladar!? Kako lažna in sprevržena je jugonostalgija, žal tako ponujana v teh časih!

  8. Čeprav je čisto hvalevredno, če je članek G.B. tudi neke vrste vzpodbuda za udeležbo na referendumu in za glasovanje proti oteževanju dostopa do arhivskega, predvsem preostanka udbovskega gradiva ( anonimizacija ob minimalnem številu zaposlenih v arhivih) pa osebno ne vidim realnih možnosti, da bi udeležba na referendumu dosegla zahtevani kvorum.

    Mogoče bi se mojemu stališču reklo realistični pesimizem … Bom vesel, če me dejstva demantirajo.

  9. Gašper, zanimivo branje, ni kaj. res pa je, nekateri si želijo ponovno SFRJ a se ne zavedajo kaj je tam za Kolpo dalje, kako tam živijo. Predvsem pa večina teh prej omenjenih nima pojma o ekonomiji.
    Gašer raziščite še to zadevo, zakaj in kdo je zaprl ON LINE na strani http://matriken.graz-seckau.at/
    matične knjige mariborske nadškofije. Zadeva je bila dostopna cca 3 tedne, nato so stran zaprli. Projekt je bil delan skupno z graško nadškofijo, projekt je bil sofinanciran z strani EU in pristojnega ministrstva pri nas in v Avstriji. Zanimivo je, da je Rodoslovno društvo poslalo dopis v Maribor in ta ustanova ignorira dopis, torej ne odgovori, zakaj je prišlo do tega. Mislim, da je to sramota in škandal. Ponovno se dokazuje hlapčevstvo in umazane igre nekoga iz politike ali pa cerkvene ustanove. To kar lahko nekdo v Gradcu vidi iz tega projekta, SLOVENEC ne more videti. Me zanima, če boste Vi našli odgovor za to?
    Osebno bom glasoval PROTI zakonu, ker ščiti vemo koga, žal !

  10. G. Bernardo, zadnji fizzit.net, ki ste mi ga svetovali je pa najboljsi,res kljucen za razumevanje.Skoda, da ga ne morejo vsi prebrati. Hvala zanj!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite