Moja zgodba

8

Za to poletje je zgodovinar Jože Dežman pripravil niz oddaj v katerih spoznavamo sorodnike vojnih ujetnikov in civilistov, ki jih totalitarne oblasti pomorijo po 2. svetovni vojni. Gre za več ko 1050 umorjenih, predvsem moških, za katerimi ostane več kot 3.400 otrok, mlajših od 18 let. V skoraj 60 primerih so več kot 140 otrokom umorili oba starša. Glavna rdeča nit oddaj je sočutje. Ali se lahko vživimo v kožo otroka, ki je po vojni odraščal brez očeta, v revščini, stigmatiziran in v šoli zaznamovan kot otrok »narodnega izdajalca«?
O tem pripovedujejo v pričevanjih, ki so zapisana v arhivu vladne Komisije za izvajanje Zakona o popravi krivic. Njihove zgodbe odkrivajo trpljenje, ki je bilo skrito javnosti. V časih, ko se nam dobro godi, jih le težko razumemo. Zato jim prisluhnimo s spoštovanjem, usmiljenjem, sočutjem, potrpimo s trpljenjem, spoštujmo moč preživetja. Avtoriteta tega trpljenja nam jasno kaže razliko med demokracijo in totalitarizmom.
Šola je bila za diskriminirane otroke posebna oblika koncentracijskega taborišča. V tej industriji delitve na »naše« in »vaše« so se v šolah sistematično izživljali nad »nepravimi« otroci. Pričevanja dokazujejo strašen obseg ubijanja talentov, preprečevanja normalnega razvoja otrok zaradi titoističnega apartheida. To je morda najhujši zločin titoizma. (Vir: blog Jože Bartolj)

8 KOMENTARJI

  1. Še dobro, da najbolj znani sin “narodnega izdajalca” ni doživljal nikakršnega apartheida ali diskriminacije, pač pa se je povzpel do štafetonosca v Titovo Jajce, maoista, kandidata za predsednika ZSMS in tako dalje …

  2. Ah, Carlos, Francozi pravijo: “Kdor pri dvajsetih ni levičar, nima srca. Kdor je še pri tridesetih levičar, nima možganov.”

  3. Sicer so pa Francozi leta 1981 za predsednika izvolili Mitteranda. Očitno se jim ni zdelo, da bi bil brez možganov? Pa še v rosnih letih je bil desničar. Jejhata no.

  4. Očitno!

    “Je suis né chrétien, et je mourrai sans doute en cet état. Dans l’ intervalle…” (François Mitterand)

  5. Seveda, Mitterand je bil zasebno katolik (no, tak bolj poredne sorte, z metresami in tako naprej), ampak zavedal se je pač, da vera v javnem diskurzu nima kaj iskati. Sicer pa ima naveza med katolicizmom in levico v Franciji dolgo tradicijo – od Marca Sagniera do abbéja Pierra.

Comments are closed.