Moja KPK je lahko balon

2

kpkJavno mnenje o delu senata KPK v odstopu je pokazala prhla podpora kakšnih 70 protestnikov, ki se je za finale izjalovila še v obsojanja vreden huliganski napad s solzilcem na župana prestolnice.

Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) je v treh letih pod Klemenčičem oblikovala javno mnenje o popolni prežetosti slovenske družbe s korupcijo. V svojih zadnjih vzdihljajih je komisija celo pričela tarnati o neuslišanih pozivih, da se sistemsko – zakonodajno vzpostavijo pogoji za boj proti “sistemski korupciji.” Zato je senat KPK nepreklicno, protestno odstopil. Razlog za odstop je – vsaj kar se mene tiče – še vedno nepojasnjen in to ne glede na izčrpno medijsko pokritost dogodka.

Pred nekaj dnevi je bila tako na RTV Slovenija oddaja Odkrito in v njej je Rok Praprotnik na večkratno vprašanje novinarke o tem, katere zakonodajne spremembe (če se že nanje sklicujejo) so predlagali, vztrajno ponavljal, da je to navedeno v zadnjih dveh Letnih poročilih KPK in je prepričan, da “ga je novinarka …. prebrala.”

Niti Letno poročilo KPK za leto 2012, ki je bilo izdano maja 2013, niti Ocena stanja KPK iz leta 2013 po mojem mnenju ne vsebujeta nobenega konkretiziranega predloga za kakršnokoli zakonodajno spremembo. V zadnjem dokumentu se sicer pavšalno omenja, da bi bilo potrebno spremeniti nekaj drugih zakonov (npr. s področja bančništva, javnih naročil), vendar pa ne vsebuje praktično niti skice ideje, kako naj bi se kakšen zakon spremenil.

Samo kot ilustracija navedbe iz Ocene stanja:

“Komisija zato kot eno ključnih prioritet – še toliko bolj v času krize – predlaga, da vlada in parlament s spremembo predpisov za sprejemanje in izvrševanje proračuna vzpostavita sistem načrtovanja in porabe proračunskih sredstev, ki bo zagotavljal, spodbujal in nagrajeval pravilno, namensko ter gospodarno trošenje javnega denarja in grajal odgovorne osebe proračunskih uporabnikov, ki načrtujejo in trošijo proračunska sredstva nezakonito, nenamensko in negospodarno.”

Ali pa:

“Kljub temu po mnenju komisije podatki o oddanih javnih naročilih kažejo na obstoj resnih korupcijskih tveganj na tem področju pri posameznih državnih organih in poslovnih subjektih v lasti države ter na potrebo po temeljiti spremembi zakonodaje, ki opredeljuje postopke javnega naročanja.”

Tu je potrebno poudariti, da KPK po svoji funkciji mora spremljati in sodelovati pri razvoju normativne ureditve boja proti korupciji. KPK namreč ni laična javnost ali občan, ki bi se obrnil na pisarno neke poslanske skupine s problemom in orisano spremembo zakonodaje. Zato je povsem pričakovano, da bo upravičenim predlagateljem v zakonodajnem postopku podala vsaj takšno pobudo, ki bo uporabna za predlog spremembe oz. sprejem novega zakona. Omenjeni izdelki KPK ne vsebujejo niti t.i. “uvodnih” zahtev – cilje, načela in poglavitne rešitve predloga zakona, prikaz ureditve v drugih pravnih sistemih in prilagojenosti predlagane ureditve pravu EU (prikaz ureditve v drugih pravnih sistemih mora vsebovati prikaz ureditve v najmanj treh pravnih sistemih držav članic EU), kaj šele, da bi vsebovali besedila posameznih členov zakona in obrazložitve.

Šele v javnem pismu senata Komisije za preprečevanje korupcije z dne , 3.12.2013 je omenjeno (v zvezi s katerimi nameravanimi spremembami zakonodaje), da je KPK sodelovala pri: predlogu novele Zakona o dostopu informacij javnega značaja in pri oblikovanju predloga Zakona o slovenskem državnem holdingu (ZSDH-1). Vendar pa tudi v teh dveh primerih KPK nikakor ne izraža razočaranja, da bi bila v svojih pobudah neuslišana, sploh pa tako prezrta, da bi moral zaradi tega senat odstopiti.

Zato v bistvu razumem spontano reakcijo predsednika države g. Boruta Pahorja, ki je glede odstopa senata izrazil, da pričakuje, da bo KPK podala svoje predloge glede spremembe zakonodaje. Razumljivo, saj konkretiziranih predlogov s strani komisije ni bilo, po drugi strani pa ob odstopu senat ravno to izpostavlja kot ključni razlog.

V kakšnem okolju torej dela KPK?

Organi pregona so v času od Janševe javne napovedi boja proti t.i. tajkunom v letu 2007 nesporno pričeli z delom na področju pregona gospodarske kriminalitete. V resnici je bila to prva, odločilna pobuda in legitimacija s strani slovenske politike, ki je vodila v prehod spečega slovenskega pravosodnega aparata v boj proti korupciji.

Bilanca obsodilnih sodb v odmevnih kazenskih zadevah z gospodarskega področja in korupcije kažejo seveda bistveno spremembo glede na predhodna obdobja.

Ampak ali lahko za en sam primer s pravnomočnim sodnim epilogom sklenemo, da je zanj zaslužna KPK? Mislim, da ne. Komisija se je praviloma vključevala s svojim javnim nastopom šele sukcesivno po ugotovitvah organov pregona ali seveda po sprejemu prijav. Tudi v zadevi najema stavbe za NPU na Dimičevi je KPK sprejela svojo odločitev šele po sprejemu Revizijskega poročila Računskega sodišča. Zgodbe TEŠ 6, Jankovič – Grep – MOL so bile medijsko že povsem razdelane, z opravljenimi “javnimi” hišnimi preiskavami, ko je KPK končno le izrazila svoje stališče o sumih koruptivnih dejanj.

Tako tudi iz letnih poročil same KPK v bistvu izhaja, da na sistemski ravni opravlja evidenčna in statistična opravila, ukvarja se tudi s spletnim prikazom in filtriranjem baz podatkov javnih plačil (famozni projekt Supervizor), sprejema prijave in jih odstopa pristojnim organom v nadaljnje delo, če jih sama ne zazna kot svojo pristojnost. K temu prištejemo še znane zadeve Janša, Jankovič in najem stavbe NPU, pa je bilanca skoraj treh let dela KPK končana. In še v teh primerih so prizadete stranke, kolikor vem, uveljavljale sodno varstvo.

Delo komisije ima zagotovo tudi pozitivne posledice.

Pozitivna stranska posledica dela senata KPK je tako utrditev mnenja javnosti, da takšnega organa v resnici ne potrebujemo, saj:

– tako kot sam senat ugotavlja, njegovo delo tako ali tako nima pravnih učinkov

– se ukvarja s področjem, ki je izčrpno normativno urejeno s kazensko represivno zakonodajo in sodi v okviru svojih pristojnosti v delo organov pregona in pravosodnih organov. Statistično in evidenčno funkcijo lahko končno prevzamejo upravni organi MNZ, ki bi npr. evidentirali “zloglasne” prijave spremembe premoženjskega stanja.

Izrazito negativna posledica dela senata pa je že uvodoma omenjeno prepričanje javnosti o brezizhodni okuženosti slovenske družbe s korupcijo.

Da ne bo pomote – ne podcenjujem problema korupcije v slovenskem prostoru, opozarjam le na tisto, kar je v zvezi z zaznavanjem občutka koruptivnosti v družbi resno vprašanje: ali občutek oz. mnenje o koruptivnosti ustreza realnosti.

KPK se rada sklicuje na organizacijo Transparency International. Tako tudi v zadnjem javnem pismu izpostavlja, da je Slovenija po indeksu CPI zdrsnila še nekaj mest nižje. Pri tem pa ne pojasni, da je CPI izraz javnega mnenja in nič drugega in da dejansko sploh ne gre za nobeno statistično ali s kakšno drugo realno metodo preverjeno “količino” korupcije. Metoda merjenja javnega mnenja je nezanesljiva, če javno mnenje ni oblikovano na podlagi realnih podatkov in če se celo oblikuje pod vplivom tistega, ki to javno mnenje meri. Samo za primer: države z velikimi tujimi investicijami npr. Brazilija se resno spopadajo s problemom indeksa CPI in Transaprency International, saj ta vpliva na obseg in strošek tujih investicij. Ameriški in britanski investitorji pri nastopanju na tujih trgih po svoji interni zakonodaji morajo med drugim upoštevati rizike koruptivnosti pri oblikovanju tujih vlaganj. Po drugi strani izkustvena metoda koruptivnosti, ki pa seveda je otipljiva, lahko (ne pa vedno) pokaže velika odstopanja od CPI. V primeru Brazilije je odstopanje med CPI in izkušnjami tujih vlagateljev z brazilsko korupcijo veliko. CPI je namreč delno generiran tudi kot posledica t.i. “pregovornega občutka o koruptivnosti”.

Sklepno – če česa, potem KPK ne moremo očitati pomanjkanja samopromocije in javnega nastopanja. Sem sodi tudi vneto ponavljanje mantre o koruptivnosti, ki je zagotovo vplivala na povečevanje občutka koruptivnosti v javnem mnenju.

Tega vpliva na kratki rok verjetno ne moremo izmeriti, merimo in občutimo posledični upad tujih investicij, nezaupanje in skrb tujih vlagateljev, ki spremljajo CPI.

Kot rečeno v naslovu – tudi komisija je lahko balon.

Foto: KPK




2 KOMENTARJI

  1. Ajoj, včerajšnji protesti v podporu KPK pa so bili res karikatura od protestov. Oni bi kar Jugo in komunizem. O napadu na Jankoviča sem brez besed. Strahopetni vandalizem. Levici ni več jasno, kdo so njihovi. Med sabo se bodo pobili.

  2. Avtor bi si pred pisanjem teksta lahko prebral 14. in 15. stran letnega poročila KPK 2012 https://www.kpk-rs.si/sl/komisija/letna-porocila , kjer je opisno naštetih 17 nujnih sprememb protikorupcijske zakonodaje. Neracionalno je sicer porabljati v prazno desetine ur dela za pisanje konkretnih clenov zakona, ce prej ne dobimo niti nacelne podpore DZ nujnim spremembam, oziroma slisimo NE… Pa je kljub temu zakon zakon ze bil pripravljen, zdaj, sele po nasem odstopu, je vec strank reklo, da ga podpirajo in PRS ga bo dobil v roke, kot dogovorjeno. Pa da vidimo. Naslednja ekipa na KPK bo lahko delala odvisno od tega.

    In pa avtorjevo “ali lahko za en sam primer KPK – da je pravnomocno….” ocitno ne loci med pritojnostmi tozilstva in KPK, ki ne izvaja pregona, ceprav mnogokrat kljucno pripomore k izvedbi predkazenskega postopka. Samo nekaj teh, ki se jih spomnem na hitro: Zadeva Stojko, zadeva Cimos, tozilka ST, zadeva Pomurje, zadeva Hypo, zadeva ZJ, zadeva NLB, zadeva Thaler… Ali so vse pravnomocne? Ne in to tudi ni v rokah KPK.

    O opravljenem ostalem delu KPK pa vec v grafih na straneh 11 do 13 letnega porocila 2012.

    Za konec. Veliko sem ze videl taksnih iz rokava stresenih komentarejv. A tudi za komentiranje se je potrebno pouciti o materiji, sicer je mnenje brez teze. Kot balon.

Comments are closed.