Moj sin Absalom

4
348

absalomDavidov vojskovodja Joab je h kralju Davidu poslal svojega odposlanca Kušijca, Nubijca, z naročilom, naj Davidu naznani zmago v državljanski vojni. Ko se je Kušijec približal Davidovi palači, ga je kralj že od daleč vprašal: »Ali je dobro mladeniču Absalomu?« Kušijec in Davidovi pribočniki niso razumeli vprašanja. Pričakovali so, da bo Davida zanimalo, kako se je končala bitka v Efraimskem gozdu. Tu se je namreč odvil spopad med tremi poveljniki Davidove vojske in vojsko njegovega sina Absaloma, ki se je pred tem v Hebronu razglasil za kralja Izraelcev. Absalom je bil uzurpator, ni bil namreč maziljen za kralja, pač pa je hotel na silo prevzeti kraljestvo in svojega očeta Davida spraviti s prestola. Davidova vojska je četam njegovega sina Absaloma zadala hud poraz. Absalom je na mezgu pobegnil z bojišča. V diru se je z lasmi zapletel v vejevje hrasta in obvisel med nebom in zemljo. Nihče od vojakov njegovih nasprotnikov si ga ni upal usmrtiti. Na kraj, kjer je na drevesu visel Absalom, je prišel Joab, Davidov vojskovodja, in mu v srce zasadil tri sulice. Tako je Absalom umrl, državljanske vojne je bilo konec, in vsi, ki so bili na Davidovi strani, so se veselili zmage; pričakovali so, da jim bo kralj naklonil priznanje, jim razdelil nagrade in pripravil slavje in ljudsko rajanje. Novica, da je sin Absalom mrtev, je Davida pretresla do dna srca. »Kralj se je zgrozil«, pravi druga Samuelova knjiga, »povzpel se je v izbo nad vrati, jokal in govoril: ‘Moj sin Absalom! Moj sin, Absalom! O, da bi jaz umrl namesto tebe, Absalom, moj sin, moj sin.« Samuelova knjiga nadaljuje, da se je tisti dan zmaga za vse ljudstvo spremenila v žalovanje.

David ni nikoli jokal zaradi težav z ženskami, ki jih je imel, zaradi nasprotnikov, ki jih je pobil, ali zaradi tistih, ki jih je prizadel. Na kolena, na duševno dno, v popolno žalost ga je pahnila edino sinova smrt. Raje bi umrl sam, kot da je umrl sin, ki ga je hotel ubiti. David bi Absalomu vse odpustil, samo da bi bil še živ.

Ta Davidova zgodba, ki razkriva njegova očetovska čustva, je paradigmatična. Taki ste očetje. Ne zgražate se nad dejanji svojih sinov, ker jih ljubite, pač pa vas zanima predvsem eno temeljno vprašanje: »Kako je mojemu sinu, kako je moji hčerki?«

Tej svetopisemski zgodbi je zelo podobna usoda grškega multimilijonarja Aristotela Onassisa, rojenega leta 1906 v maloazijski Smirni. Onassis je strl srca mnogim ženskam, ki so jokale zaradi njegovih laži in nezvestobe. Videti je bilo, da se mu nobena, ki jo je osvajal, ne more upreti. Celo Jaqueline Kennedy, vdova ubitega ameriškega predsednika, se je odločila zanj. Na svoji ladji Kristini je gostil državnike, filmske zvezde, najvplivnejše poslovneže svojega časa in z njimi sklepal pogosto tudi umazana zavezništva, da je povečeval svoj ladjarski, letalski in nepremičninski imperij. S svojimi intrigami je med popivanjem na krovu svoje ladje izposloval zaprtje Sueškega prekopa, potem pa s svojimi tankerji, ki jih je pred tem kupoval po svetovnih pristaniščih, prevažal nafto okoli Rta Dobre Nade. In podobnih ukan je bilo še mnogo. Bil je videti nesmrten, človek neizčrpne energije in šarma, ki se mu partnerji niso mogli ustavljati. Toda zlomil se je v trenutku, ko je zvedel za novico o letalski nesreči svojega štiriindvajsetletnega sina Aleksandra. Takrat se je življenje zanj končalo, izgubilo je vsak smisel, njegova duševnost in telo sta začela hitro propadati. Leta 1975, star vsega 69 let, je pogreznjen v žalost in mnoge bolezni umrl. Njegovega življenja v resnici ni poganjal ne denar, ne ženske, ne vpliv in moč, pač pa hrepenenje, da se bo vse, kar si je pridobil, nadaljevalo z njegovim sinom Aleksandrom. Ko sina ni bilo več, tudi njega ni bilo več. Tudi on je kot David vzdihoval: »Moj sin, Aleksander! Moj sin, Aleksander! Kje si? Zdaj, ko te ni, je vsega je konec.«

Sam poznam več zgodb, kako je otrokova smrt razjedla očetovo srce. Neki moj znanec je po sinovi nesreči v gorah dvakrat na dan hodil na Žale. Sveče je kupoval v Avstriji, ker so se mu zdele nekaj posebnega. Vendar miru in tolažbe ni nikoli več našel. Umrl je mnogo prezgodaj.

Odnos med starši in otroki ima svojo globoko arhetipsko ozadje. Grška mitologija pozna več primerov, da je za žensko, mater, neprimerljivo bolj dragocen sin kot pa mož oziroma partner. Gaja, Kaosova hči, mati in žena Urana (Nebo, boga neba), nagovori Kronosa, najmlajšega med Titani, da skopi svojega očeta Urana. Potem ko Gaja dobi potomce Titane in Kiklope, in je mož Uran skopljen, in s tem bitno okrnjen v svoji moškosti, postane Gaja v polnem pomenu gospodarica. Odslej je lahko navzoča pri vseh človeških prisegah, in ve za vse, kar se zgodi na Zemlji. Ta arhetip do neke mere osvetljuje nagnjenje ženske, da artikulira vse, kar se zgodi na ulici ali v širši skupnosti. »Ulica je spregovorila«, so ljudje rekli o neki moji znanki, ki je bila vedno na tekočem o najmanjših podrobnostih, ki so se zgodile med sosedi. To slo vsenavzočnosti lahko uresničuje ženka le, če oslabi partnerja, ali se ga celo znebi. Lahko pa ženska s partnerjem živi vsaj navzven v urejeni in harmonični skupnosti, vendar je njeno srce predvsem pri otroku, še zlasti pri sinu. Psihološko je to razumljivo, kajti mož pride skozi vrata, sin pa od srca, je načelo marsikatere ženske. Svoj podaljšek v večnost, v nesmrtnost vidi ženska, mati, v sinu, v otroku. Moža, gledano biološko, potrebuje samo za obuditev zaroda. Ko ga ima, postane gospodarica nad sinom in ga usmerja. To ji daje potrebno samozavest. Ima občutek, da upravlja s svojo prihodnostjo. Partner ji je pri tem lahko prej ovira kot pomoč. To, o čemer sedaj govorim, ne upošteva neskončno nians, ker gre za govor na ravni arhetipa, ki je vedno redukcija, zožanje, vse z namenom, da se izostri poglavitni poudarek.

Naj nadaljujem z analogijo med Uranom, ki je bog neba in čebeljim trotom. Oba imata podobno usodo. Primarna naloga trota v čebelji družini je, da oplodi matico, nato pa ga čebele vržejo iz panja, in propade. Njegova življenjska doba je vsega 60 dni.

Grški pesniki pripovedujejo o Tetidi, Ahilovi materi. Ta se sama brez moža Peleja loti zahtevne naloge. Sina Ahila namaka v reko Stiks; podnevi ga maže z ambrozijo (iz roda cvetnic, izhaja iz Mediterana, nekakšen plevel, ki raste na prodnatih tleh ob železnicah, avtocestah in na slabo vzdrževanih kmetijskih zemljiščih), ponoči pa ga drži nad ognjem, da bi postal neranljiv, nesmrten. Mož Pelej se čuti odrinjenega, zato ženo Tetido ovira pri tem, kar ona dela s sinom Ahilom. Tetida mora prekiniti z namakanjem Ahila v reko in z mazanjem z ambrozijo. Tako Ahil ni bil obdelan na peti, ki postane zanj nekega dne usodna točka. Trojanski junak Paris, sin trojanskega kralja Priama, ga rani v peto in Ahil umre. Tako kot se David in Onassis ne sprašujeta, kako je z ženskami, ki jih imata, ampak se zanimata samo za sinova Absaloma in Aleksandra, tako se tudi Tetida posveča samo sinu in skrbi za njegovo nesmrtnost, propad moža pa je ne vznemirja.

Vsi ti primeri – vzeti iz Svetega pisma, starogrškega izročila, vsakdanjega življenja in iz živalskega sveta – govorijo, da globoka duhovna in duševna vez med moškim in žensko, med možem in ženo, ni tako samoumevna, kot včasih mislimo in prikazujemo. Da zaljubljenost, ko se zdi, da sta moški in ženska popolnoma eno, ni nujno v kontinuiteti z duhovno in duševno ljubeznijo med možem in ženo, ampak prej v funkciji ohranitve vrste, če se izrazim nekoliko darvinistično.

Kaj potem pomeni to, kar govori 1 Mz 2,24: »Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta eno meso.« Sveto pismo očitno govori o zvezi med možem in ženo, ki ne izhaja iz narave, ampak od zgoraj; lahko se uresniči samo po milosti. To, da mož in žena postaneta eno, ni nekaj naravnega, nekaj kar bi nastalo tako, da bi oba prisluhnila svoj naravnim občutkom in bi se zgodilo. Nasprotno, po naravi stvari je partnerska vez predvsem funkcionalna, torej začasna, dokler obstaja za ohranitev vezi naravna potreba. Vsi prej opisani primeri to nazorno kažejo. Toda človekovo dostojanstvo ni v tem, da funkcionira samo znotraj horizonta narave, pač pa je človekovo dostojanstvo v poklicanosti v občestvo s Stvarnikom, torej v preseganju narave, čemur z drugo besedo rečemo odrešenje. Še korak dlje kot prva Mojzesova knjiga gre sv. Pavel, ki pravi: »Možje, ljubite svoje žene, kakor je Kristus ljubil Cerkev in dal zanjo sam sebe. … Tako so tudi možje dolžni ljubiti svoje žene kot svoja lastna telesa« (prim. Ef 5).

Oba svetopisemska odlomka, starozavezni in novozavezni, ki sta temeljna za razumevanje zakonske zveze, ne govorita o otrocih. In obratno: vsi primeri, ki sem jih opisal v začetku, so osredotočeni na otroke. Ali drugače: v redu odrešenja je govor o ljubezni med možem in ženo, v redu reprodukcije, nadaljevanja človeške vrste pa je govor o otrocih.

Če s tem obrazcem presojamo partnerske odnose, družinsko življenje, vzgojo, pastoralo, šolski sistem, človekove pravice, zakonodajo, sodobno umetnost in drugo, ugotovimo, da usodno tičimo v naravi, v biosu, da se je pretežni del našega doživljanja zataknil pri vprašanjih naše psihe, v duševnosti, in le redko prestopimo v presežnost, malokdaj se odpremo milosti. Po svoje je to razumljivo, kajti svoje telo vsak trenutek čutimo, naša duševnost nam je prek naših čustev in misli neposredno navzoča. Milost pa nam je dana po veri, ki se ne opisuje v kategorijah empirije, čutnega izkustva, ampak v območju hrepenenja. In kakor je ta neposrednost nekaj normalnega, spontanega in dragocenega, je hkrati tudi nekaj ambivalentnega, kajti v našem telesu tiči želo smrti, propada, povrnitve v prah; v naši duši pa je – zaradi t. i. onega, nezavednega, zaradi tistega notranjega dna, ki se nikoli jasno ne posreduje naše zavesti – izvir brezkončnih zapletov, vsakršne iracionalnosti, nezmožnosti obvladovanja čustvenih vzgibov itd.

Odrešitev iz naše zagozdenosti v naravo ne prihaja iz nje same, ampak iz milosti, ki ni del narave, ampak je nekaj popolnoma drugega.

Če si ob koncu zastavimo vprašanje, kaj duhovniki pričakujemo od zakoncev, potem bi glede na dosedanji potek misli lahko rekli, da pričakujemo prestavitev poudarka od otrok na graditev njihovega občestva ljubezni v Bogu. Zdraviti bi morali zakonsko ljubezen in šele nato deviacije otrok. Preveč posplošeno govorimo o družini, namesto da bi postavili hierarhijo vrednot. Najvišja vrednota in s tem prednostni pastoralni cilj bi torej morali biti zakonci in ne družine na splošno. Tako kot se biološko rojstvo začne z združitvijo moške in ženske spolne celice, tako se tudi duhovno življenje otrok spočne, ko sta mož in žena eno v Bogu. Če se to ne zgodi, če biološkemu rojstvu ne sledi rojstvo iz Duha, iz milosti, potem se ponovi Davidov ali Onassisov vzorec, ne sicer vedno tako dramatično in izrazito, vendar vedno znotraj tega naravnega horizonta.

Skrb za otroka v smislu nenehnega spraševanja, kako je mojemu sinu Absalomu, kako je moji hčerkici Metki, je seveda skladna z naravo starševstva in z naročilom Svetega pisma, obenem pa je v njej vedno kal manipulacije. Pozornost do otroka je vedno vsaj do neke mere izgovor za popuščanje pozornosti do sozakonca. Kajti gre za izbiro lažje poti, ki je v principu napačna. Otrok je šibkejši in je zato vanj mogoče položiti vso svojo očetovsko in materinsko skrb, obenem pa tudi vse svoje blodne ambicije in frustracije. Ta starševska občutja dobijo zelo konkretne izraze. Starši si postavljate predvsem eno vprašanje: kaj je všeč mojemu otroku? In potem ga peljete na konec sveta, samo da bi bil vaš otrok videti srečen in potešen. Kot da lahko otrok živi iz gledanja lutkovnih predstav in obiskov živalskega vrta, in ne iz ljubezni, ki jo med seboj izgrajujeta oče in mati. Morda bi lahko gospodarska kriza pomagala spremeniti miselnost, da bi uvideli, da otrok, če je osvetljen z ljubeznijo, ki jo živita med seboj oče in mati, ne potrebuje vsega, kar se zdi, da mora imeti.

Starši, ki ste zaposleni, ste vedno na pragu izgorelosti, ko servisirate aktivnosti, ki so všeč vašemu otroku. Vedno se sprašujete, kam naj ga še peljete, kaj naj mu še nudite. Tako postane tudi župnija eden od krajev, kjer bi lahko bilo kaj zanimivega za vašega otroka. Zato je zelo dobro obiskano miklavževanje, blagoslov velikonočnih jedi, ker se otrok zabava, ko prinese svojo košaro k blagoslovu, sodelovanje v otroškem zboru, v oratoriju itd. Kadar v Stožicah ne poje otroški zbor, ni k maši ne staršev ne otrok. Razlika je kar 70%, morda celo več. Starši torej ne pridejo k maši, da bi tam prejeli milost za rast svoje ljubezni, ampak pridejo pogledat, kako pri petju uživa njihov otrok. Zato tudi takrat, ko so pri maši, bolj gledajo v otroka kot na oltar. In kam potem gleda otrok? V starše, da preverja, če se dovolj čudijo, kako je edinstven. Ves ta cirkus je seveda del življenja in ga ne gre zaostrovati, pač pa bi morali vsi skupaj vsaj kdaj opraviti kakšno resno predvsem pa iskreno refleksijo. Pri tem mislim na pogovor v župniji in še bolj na pogovor na ravni Cerkve na Slovenskem. Kajti šele potem, če se bomo do pravega uvida prikopali na ravni celotne krajevne Cerkve, lahko upamo, da se bo kaj spremenilo.

Tako kot je naše govorjenje o družini in pastorali družine neprecizno, s premajhno zavestjo, kaj je tu prednostno vprašanje, tako je tudi s t. i. katehezo odraslih. Nekega dne bi moralo postati samoumevno, da je katehizacija otrok smiselna le, če temelji na katehizaciji njihovih staršev; tu mislim tudi na enostarševske družine. Seveda so izjeme, da kak otrok pride do vere in osebne zrelosti tudi v primeru, če so se njegovi starši odtujili drug drugemu in nimajo rednih stikov s Cerkvijo.

Sodobna kultura, ki jo oblikuje neoliberalizem, je atomiziral posameznika in ga naredil za plen svojih interesov. Sistemsko se vzgaja narcisoidne osebnosti, ki se pogosto razvijajo v sociopate, nezmožne za solidarnost, sočutje, in nesposobne, da bi se postavile po robu kapitalskemu stroju, ki sistemsko producira potrošnike in ovira vse, ki želijo vzgajati ljubeče osebnosti. Kajti prve si je mogoče podrediti, drugih pa ne. Cerkev, naše župnije bi morale biti prostor, kjer bi staršem pomagali, da ne bi sledili samo svojim naravnim občutkom, temu, kar kot starši delajo po nareku svoje človeške narave, pač pa da bi zaživeli iz milosti in tako sebe in svoje otroke vodili k izvirom odrešenja.

Če sklenem: od staršev si kot duhovnik želim obrat miselnosti, da bi z večjo vnemo in vero sodelovali pri programih, ki utrjujejo duhovne temelje njihove zakonske ljubezni in družinske vzgoje.

Besedilo je bilo prvotno pripravljeno za katehetski simpozij v Svetem Duhu nad Škofjo Loko.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


4 KOMENTARJI

  1. Škoda da tega članka ne bodo razumeli ne Dare, ne Maks, ne nekateri drugi, za katere je avtor, g. Milan Knep, eden od vračev… 🙂
    Ne bodo ga niti prebrali s spoštovanjem, ampak skozi prezir in zaničevanje. To je njihov edini argument. Ker o tem sploh nimajo svojega mnenja.

    • Nisem čisto prepričan, da si ga v popolnosti razumel tudi ti – oziroma, se ne sklada najbolje z vsemi tvojimi prepričanji.
      Članek naprimer ne podpira neoliberalizma.
      In članek daje “prednost” zakonski zvezi, pred otroci. In nikjer, da otrok rabi vodebov penis in vagino za vzgojo in odraščanje…
      Lahko pa da se motim.

    • No, sam sem g. Knepa večkrat z zanimanjem poslušal v Stožicah, kljub temu, da mi je tisto, kar počnete okrog tega v celoti simbolno in ne živo.

  2. Vrhunski članek, ki se v veliko vidikih dotika ključnega dela problema pastorale na Slovenskem.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite