Moj ljubi je moj in jaz sem njegova (Vp 2,16)

matej Metlikovič, visoka pesem, detajl.
matej Metlikovič, visoka pesem, detajl.

Moj ljubi je moj in jaz sem njegova (Vp 2,16)

Visoka pesem mi je vedno bila nekaj posebnega in nedojemljivega. Zanjo sem večkrat slišal, da je najlepša ljubezenska izpoved. Do nje imam poseben odnos, ker je tako drugačna od drugih beril Svetega pisma. Me pa izziva, kot npr. ta uvodni stavek. Komu in kdaj lahko rečem: “Moj(a) ljubi(a) je moj(a) in jaz sem njegov(a).“? Kako šokantna izpoved, ki v bistvu govori o brezpogojni daritvi. Biti njen, njegova? Čigav, čigava? Od ljubega! Kako se vse prepleta. Ne dopušča nobenega dvoma, zadržka. Ne veš, kje se začne, in kje konča. Vse postane in je že eno. Ne želi biti samo. Povsem različno pa vendar eno.

Še več. Čeprav se mu predaja, si je ne lasti. Saj njen ljubi enako misli in ji enako odgovarja. Enostavno; ljubi in ljuba sta eno in imata isti izvor. Ta misel me bega in vznemirja. Mi je tuje in domače hkrati. Pa vendar si želim biti njen del.

Enost v različnosti, ki biva in vabi. Vabi, da se ji vsaka različnost pridruži, da se okrepi in živi. Ko se ji različnost pridruži, ji ta enost daje novo lepoto. Postane njen del in jo olepša. Je kot vonj, ki vse očara in se širi v neskončnost.

Kako drugače od tega; ko različnost želi ostati sama, si polastiti drugo različnost. Ko jo druga različnost moti in je njena tekmica. Zahteva, da ji postane enaka ali pa mora izginiti. Druga drugi sta moteči. Zato ne preseneča, da se rojevajo takšni ali drugačni »izmi«(npr. fašizmi, komunizmi, kapitalizmi, rasizmi idr.), ki unificirajo in siromašijo različnost. Ni več skupnega očaranja, ne sobivanja. Namesto enosti se vsiljuje enakost, namesto občestva individualizem. Namesto daritve nasilje in jarem. Posledično, ne moč rojevanja in ločenost od življenja.

»Moj ljubi je moj in jaz sem njegova.« Ta temeljna enost pa ima svoj neusahljiv izvir, ki nam jo oznani Sin. Enost v različnosti izhaja iz Očeta in Sina v navzočnosti Svetega Duha. Enost, ki pritegne vse. Nič je ne more ustaviti. Tudi tema, ki ji nasprotuje, priča o njeni veličini. Ljubezen se tudi v sovraštvu daruje. Nič ne more zaustaviti ljubezni do ljubega, ker je njena in on je njen.

Prišla je med nas in se nam daje po Sinu; da se poveličamo in vstopimo v odnos med Sinom in Očetom, da deležimo luč, ki se širi v neminljivost.

Jovan Lukovac