Moj geotrikotnik in nemška revolucija

1
17

Ko je padal Berlinski zid, sem se obupano sklanjal nad geometrijskimi nalogami. Nikakor mi ni uspelo narisati vseh zahtevanih vzporednic, pravokotnic in poltrakov. Posebej ne z dvema trikotnikoma, kot je menda bolje. Kakšen oreh mi je morda uspelo streti samo z manj natančnim geotrikotnikom.

Takšni in drugačni ognjemeti

Ne vem, očitno sem na tisto noč še danes posebej navezan samo zato, ker se je ob moji popolni nenadarjenosti za tehniko premagovanje nesmiselnega zidu za vedno povezalo s premagovanjem enega takratnih najhujših šolskih bavbavov.  Vsaj tako se mi zazdi vsakič, ko gledam tisto znamenito sceno iz – tudi že na Časnikovih straneh omenjenega – filma Zbogom, Lenin. V njej se ognjemet ob razglasitvi nemške združitve v virtualnem svetu Alexove na smrt bolne matere spremeni v obeležitev nove etape v razvoju njene ljubljene Nemške demokratične republike, ki je tiste noči v resnici nehala obstajati.

Malo filmskih prizorov nazorneje pokaže, kako tanka je pravzaprav meja med popolnoma različnimi razumevanji zgodovinskih prelomnic in kako banalne stvari lahko na posameznikovo ocenjevanje slednjih vplivajo. Ker sem sam dogajanje, povezano z nemškim združevanjem, doživljal kot nekaj izjemno pozitivnega, se mi še danes dogaja, da opozoril na senčne plati nove združene Nemčije ne jemljem posebej resno, pa najsi gre za jeremijade o visokem deležu prejemnikov znamenitega Hartza IV na vzhodu ali za podatek, da je kar 95 odstotkov nekdanje državne lastnine prešlo v roke lastnikov, ki niso iz bivše NDR.  Nemško (in evropsko) revolucijo jeseni in pozimi leta 1989 sem pač vzel za svojo.

Podobno se verjetno dogaja tistim, ki so v mladosti evforično doživeli revolucijo petinštirideset let prej. Še danes jih niti vsa grobišča in uničena življenja ne bodo mogla prepričati, da njihova revolucija ni bila svetla in dobra. To je navsezadnje človeško.

V iskanju boljše Nemčije

Kot je človeško tudi, da se toliko ljudi še danes s težavo poslavlja od zdaj že dvajset let preminule vzhodnonemške države. Zato se tako rekoč kolektivno histerično odzovejo vsakič, kadar kdo – posebej z zahoda – kritizira NDR kot tako. Celo zadnjemu vzhodnonemškemu ministrskemu predsedniku De Maizierju iz vrst krščanskih demokratov se je zdelo nedavno potrebno pribiti, da NDR pač ne more v celoti obveljati za “nepravno državo”.

V ozadju takšnih stališč ni samo nelagodje, ki ga človek, potem ko je v takšni državi preživel večino ali znaten del življenja, občuti ob misli, da je vse skupaj temeljilo na precej vprašljivi osnovi, pač pa gre ob Vzhodni Nemčiji še  za neko nam že zelo težko pojmljivo, domala religiozno prepričanje. Ob vsem, kar vemo o manjši od obeh povojnih nemških držav, s težavo sprejemamo, da je nemalo ljudi po katastrofi let 1933 do 1945 dejansko verjelo, da bo moč na severovzhodu Nemčije vzpostaviti boljšo, pristno socialistično nemško državo. Državo, ki bo svetu pokazala, da Nemci niso proizvedli le Friderika Velikega, Viljema II., Ludendorffa, Göringa in Hitlerja, marveč tudi Hegla, Marxa, Lassalla, Liebknechta, na svoj način tudi Roso Luxemburg. Še teže je verjeti, da se je celo veliko (v prvi vrsti protestantskih) duhovnikov in drugih intelektualcev v prvih letih po vojni s kapitalističnega zahoda preselila na socialistični vzhod. Iz Hamburga je v Brandenburg med drugim presedlal neki Horst Kasner, ki se mu bržkone ni sanjalo, da bo njegova hči Angela Merkel nekoč kanclerka združene Nemčije.

Čeprav z boljšo državo nazadnje (oziroma že kaj kmalu) seveda ni bilo nič, je marsikdo vse do zadnjega gojil upanje vanjo. Tretji oktober 1990 se jim je moral torej zdeti precej dvoumen dan.

Stičišče s slovensko zgodbo

Pravzaprav težave vzhodnih Nemcev niso tako daleč od naših zagat. Tako tukaj kot tam se občasno pojavi starodavna želja po egiptovskih loncih mesa. In ker sta na Slovenskem obe jugoslovanski epizodi iz različnih zgodovinskih razlogov ovenčani s pretežno blagohotnim spominom, poteka slovo od preteklosti za marsikoga v Ljubljani ali Celju prav tako počasi in težavno kot za sotrpina v Rostocku ali v Karl-Marx-Stadtu (ki se mu sicer zdaj spet reče Chemnitz). Vsakdo ima pač svoj geotrikotnik.

Foto: Wikipedia

1 komentar

  1. Komunizem ima to lastnost, da je hinavski. Napisan je tako manipulativno, da na papirju izgleda idealno, realnost je pa katastrofa.

    Zato so tudi marsikateri ljudje na zahodu dolgo časa verjeli, da v Sovjetski zvezi živijo boljše.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite