V knjigi Opa war kein Nazi … (Moj dedek ni bil noben nacist …) so analizirali logiko spominjanja na nacionalsocializem in holokavst v nemških družinah. Sklepna ugotovitev gre v tej smeri, da je med Nemci že povsem jasno, da je Hitler nekaj slabega, da je nacionalsocializem nekaj slabega in da je holokavst strašen zločin, ki so ga zagrešili Hitler in nacionalsocialisti. Vendar bolj ko so nemške generacije oddaljene od Hitlerja, nacionalsocializma in holokavsta, bolj bi se rade spominjale po približno takem vzorcu: Hitler je zlo, nacionalsocializem je zlo, holokavst je zločin brez primere, vendar moji predniki s Hitlerjem, nacionalsocializmom in holokavstom niso imeli nič.
Tudi pri nas počasi spoznavamo, da je bil Tito zločinec, da je bil komunizem zlo in da je bil genocid nad vojnimi ujetniki in civilisti po koncu druge svetovne vojne v Jugoslaviji najhujši zločin v Evropi po drugi svetovni vojni.
Vendar bi mnogi, ki so spogledujejo s svojimi komunističnimi predniki, radi povedali, da njihovi predniki z zločini titoizma in zločinskim komunizmom niso imeli nič.
Skratka, pri nas bodo pisali knjige od dedkih, ki niso bili nobeni komunisti. V resnici moj dedi sploh ni maral komunizma itd. itd. itd.
Udba izgublja 30 : 70
Leta 2011 je bil rezultat na arhivskem referendumu nekako 70 odstotkov proti tridesetim odstotkom. Udba jo je dobila po nosu. Leta 2014 je je bil rezultat na arhivskem referendumu nekako 70 odstotkov proti tridesetim odstotkom. Udba jo je spet dobila po nosu.
In dva človeka, ki ju nesojeni direktor Inštituta za novejšo zgodovino smeši in podcenjuje, sta pognala v beg celotno slovensko udbovščino in njene nesrečne dediče. Če so leta 2011 vpregli med lažnive kljukce Pahorjevo vlado, svet za državno varnost, Sovo itd., sta potem Omerza in Leljak s potrpežljivim delom v arhivu Republike Slovenije odkrivala nova in nova dejstva, ki so prisilili Kučana, Zemljariča, Gorenca in druge komunistične in udbovske šefe, da so se začeli obnašati kot bebci. Po njihovem je udba očitno res nekaj tako slabega, da z njo nočejo imeti absolutno nič. Skratka, svojim vnukom želijo prodati laž, da njihov dedek ni bil nikakršen lopovski komunist in še manj zločinski udbovec.
Torej sta udbovska referenduma dosegla svoj lustracijski namen.
Če bi zdaj ugotovili, da ni toliko problem v arhivskem zakonu, ampak v preprostem dejstvu, da je treba udbovske arhive raziskati, potem se bo zabava nadaljevala.
Tito in tovariši
Ko je Jože Pirjevec dal svoji zabavni knjigi o Titu naslov Tito in tovariši, nam je ponudil izhodišče za etično premerjanje. Ali so Tito in tovariši lopovi, ali pa so lopovi oni, ki so jih Tito in tovariši zatrli.
Naj ilustriram, kako bomo lahko na to vprašanje odgovarjali prav s preučevanjem udbovskega arhiva v Arhivu Republike Slovenije. Obe navedbi sta iz udbovskih prisluhov v prvi polovici šestdesetih let 20.stoletja. Ladu Ambrožiču Novljanu so prisluškovali pri Josipu Rusu, Božidarju Jakcu pa verjetno pri ameriški Slovenki. Kaj so zabeležili?
O Ladu Ambrožiču
»Med vojno je bila partija likvidatorska. KIDRIČ je vedno govoril: »Čim več jih boš danes pobil, manj ti jih bo treba potem.« Bil je zarotnik proti lastnemu narodu. Šel je slepo naprej, ni mu bilo jasno, kakšna bo stvar na koncu. Vsi (SVETEK itd.I) so ga morali nazaj držati; tudi KARDELJA bi, a ni prišel blizu. Partija je s svojim odnosom do ljudi ustvarjala sovražnike. MARN – Črtomir je postal nasprotnik komunistov zato, ker je videl njihove nečločeške pokole. Zapiranje in likvidacija partizanov je bila v partizanih brez prave osnove. Novljan se je temu upiral, kolikor se je mogel, a vsega ni mogel preprečiti. Pobijali so (zlasti KIDRIČ) vse vprek; in to prav tiste, ki jih ne bi bilo treba.
Toda, če je medvojne likvidacije še nekako mogoče razumeti, za povojne poboje ni mogoče najti opravičila. Likvidirani so bili popolnoma nedolžni ljudje.
Vsa leta po vojni gre v Jugoslaviji vedno na slabše. Delavec je izkoriščan kot še nikoli. Kmetijstvo je zavoženo. Če so bili ruski kolhozi le zgled, kako se s kmeti ne sme delati, v Jugoslaviji delamo prav take napake. Za kmeta so več naredile pred vojno razne kmečke organizacije. Kmetje bi delali, če bi imeli kaj od tega, saj jih boli, ko vidijo, da zemlja ni obdelana. Toda raznih sovhozom in kolhozom in zadrugam ne zaupajo. Bolje bi bilo, če bi pustili kako predvojno kmetijsko društvo, ki bi se lepo razvijalo. Zdaj pa vodijo kmetijsko politiko razni Moreti, ki za to niso sposobni. Kmetje ustvarjajo devize, dobijo jih pa nič. Zaradi kmetijske politike bi dal AMBROŽIČ vse pobiti.«
O Božidarju Jakcu
»JAKAC Božidar je ameriški Slovenki GRILOVI razlagal razmere pri nas po osvoboditvi takole: »Tedaj so uprizorili masovno streljanje po zaslugi ene barabe, t.j. MAČKA, ki je desna roka KARDELJA. Kot minister za notranje zadeve je imel vso oblast v rokah. Kmalu po osvoboditvi je dal postreliti v Rogu 8.000 ljudi. Nekateri govorijo, da je bilo ustreljenih celo 20.000 nedolžnih ljudi. Tatjana je videla skozi okno, ko so jih vozili na kamijonih. To se je zgodilo zato, ker so odločali taki banditi. In to gre potem na račun vse borbe, samo zaradi ene barabe, ki se je hotel maščevati.« V zvezi s tem je dodal, da so se prijavljali samo prisilno demobilizirani v DMB, dočim so se pravi zločinci poskrili. »Takih zločincev ne more nihče opravičiti…. Danes pa imamo hude belogardiste na visokih položajih, bojda so celo ministri. Takrat so pa postrelili najboljše ljudi.« GRILOVI je dejal, da je edina sreča, da ga niso prisilili, da bi stopil v Partijo, ker bi bil danes najmanj minister ali poslanik in bi moral pritrjevati neresnicam.
Gornji podatek smo dobili z našimi tehničnimi sredstvi, zato Vas prosimo, da ga vzamete le kot podatek za Vašo osebno informacijo.«
Lopovska tovarišija, spraševanje vesti in demokracija
Titovi zločinski tovariši so torej Kidrič, Kardelj, Maček. Zagrešili so nepojmljive bratomorne zločine med drugo svetovno vojno in po njej. Pobili so nedolžne ljudi. Državo so uničili moralno. Če bi bil Jakac oblastni funkcionar, »bi moral pritrjevati neresnicam«. In državo so uničili gospodarsko. Vendar ljudje, ki bi morda želeli normalizirati družbo, njeno vest in gospodarstvo, niso prišli do besede.
Vladali so Tito in tovariši.
Zato je nadaljnje raziskovanje udbovskega arhiva prioritetna naloga, saj nam razlike med Titom in tovariši in vsemi drugimi državljani, ki so ohranili vest in zdravo pamet, dajejo upanje, da sta referendumski volilni zmagi s 70 odstotki proti tridesetim le izhodišče za ozdravitev slovenske družbe.
Da se ne bomo več bali Tita in tovarišev do Kučanovega in Zemljaričevega kolena, ampak se bomo opredeljevali o tem, kaj je prav in kaj je narobe po tisočletnih izročilih in po kanonih demokracije, pravne države in človekovih pravic.
Zato tudi z zanimanjem pričakujemo, kako bo minister Grilc izpolnil obljube o digitalizaciji udbovskega arhiva in njegovi vsesplošni odprtosti.
Pripis uredništva: Prvič objavljeno v Večeru.
