Moj sin precej pogosto protestira. Glavni vzroki njegovih protestov so, da je lačen, ga tišči lulat ali kaj podobnega. Če sta hkrati prisotni vsaj dve od teh stvari, lahko postanejo protesti tudi nasilni. Ena ali druga sestra sta najbolj pogosto žrtvi. Sin ne ve natančno, kaj ga muči in kakšne potrebe ima, čuti le, da je nekaj narobe. Prej ko se umiri in se zave potreb, prej lahko kaj naredi. Protesti, demonstracije, nasilje, vedno kažejo, da je nekaj narobe. Lahko tudi hudo narobe. Protesti sporočajo tudi drugim, da je nekaj narobe. Lahko je narobe s tistimi, do katerih sporočilo prihaja ali s tistimi, ki protestirajo.
Trpeti za pravico – Martin L. King
Protesti sami stvari ne spreminjajo. Nujno mora slediti neka druga akcija. Ali pa se mora dogajati le tista druga akcija, lahko tudi brez predhodnih protestov. V nekaterih posebnih primerih so že sami protesti lahko del te druge akcije, ki pomenijo spreminjane stvari. To je takrat, kadar to pomeni, kot bi dejal Martin Luther King, popolno in organizirano zavračanje zla, pripravljenost trpeti za pravico, iti v zapor in biti pripravljen za pravico dati svoje življenje. Takšni protesti skupnost navdajo z občutkom moči in enotnosti ter v upanju na lepšo prihodnost. To se je npr. zgodilo pri bojkotu avtobusov s strani črnskega prebivalstva leta 1955. V tem protestu je zrasel lik voditelja – to je bil Martin L. King.
Protesti so prav gotovo pomembno orodje odgovornega državljanstva. So komunikacija nezadovoljstva. V masi pa se sporočilo nezadovoljstva ne more jasno artikulirati. Še manj se lahko oblikujejo konkretne dejavnosti, ki usmerjajo spremembe.
Nadaljevanje protestov
Protestom mora slediti pogovor, iskanje in konkretne dejavnosti ali pa se to troje lahko demonstrira samo po sebi brez predhodnih protestov.
Med množico objav povezanih z minulimi protesti me je nagovorila novica – fotografija, ki govori o Civilnem dialogu meščanov V Centru alternativne in avtonomne produkcije v Mariboru, kjer napovedujejo tudi oblikovanje programa razvoja mesta. To so smiselna dejanja, ki lahko vodijo do oblikovanja civilno družbenih skupin ali pa že obstoječim civilno družbenim skupinam dajo smernice in program delovanja. Nobena oblast ne bi smela mimo predlogov in delovanja civilne družbe.
Civilna družba je v precej primerih generator konkretnih sprememb. Ekologi brez meja so uspeli zbrati več kot 200.000 ljudi, ki so v enem dnevu očistili Sloveniji. Ljudi so vključili tudi v sam proces načrtovanja. Projekt Simbioza je zelo odmevno pokazal možnost medgeneracijskega sodelovanja. Amnesty International uspe v več primerih vplivati na osvoboditev političnih zapornikov.
Možnost z velikim potencialom, pa vidim v zamenjavi protestov z dolgotrajnim dialalogom ali moderiranimi srečanji. Sam imam precej dobre izkušnje z metodo odprtega prostora. V obeh primerih dialoga in odprtega prostora gre za skupno iskanje možnosti pogleda na celoto izzivov in iskanja načina, kako tej celoti služiti. Vse se dogaja v krogu, ki je osnovna geometrija sodelovanja, enakopravnosti ter odprtosti. Nihče se ne more skriti za drugim. Proces je lahko dolgotrajen in znani so primeri nekaterih plemen, ko se ob določenem problemu tako dolgo pogovarjajo, da najdejo soglasje. V več milijonski državi je to skoraj nemogoče, a v nekaterih manjših (lokalnih) skupnostih je to še kako mogoče.
Živeti nerazdeljeno življenje
Sam ne vidim sebe, da bi preko protestov sooblikoval državo, vidim pa precej drugih možnosti, tudi nekatere navedene v tem razmisleku. Tako ali tako se mora vsak, ki želi sooblikovati skupnost v kateri živi, vprašati: Kdo sem jaz, kaj hočem, kako lahko to najbolj učinkovito dosežem, ne da bi prizadel druge in kaj sem pripravljen za to žrtvovati. Tudi pri tovrstnih odločitvah bi naj šlo za to, da živimo nerazdeljeno življenje kot bi temu rekel Parker Palmer. Rosa Parks, ki je bila povod za bojkot avtobusov v Montgomeryju leta 1955, ko ni vstala s sedeža v avtobusu in se umaknila nazaj na predel za črnce, ni mogla več živeti razdeljenega življenja. Obsedela je na svojem sedežu, da bi tako izrazila svoj protest. Tudi moj sin mora sestaviti koščke, ko je lačen in ga tišči lulat. Njegova notranjost in s tem notranji občutki, ne morejo biti ločeni od zunanjosti. Ko deluje nerazdeljeno, ve, kaj mora narediti – potreben je vsaj trenutek umirjenosti in (notranji) dialog.
Foto: Danilo Kozoderc
Danilo Kozoderc je direktor podjetja Vizor, vizije organizacij.
