Frančiška Saleškega duhovnega učitelja, pridigarja in škofa v Ženevi je papež Pij XI. leta 1923 razglasil za zavetnika katoliških novinarjev. Morda se kdo sprašuje, ali in zakaj se še danes sklicevati na zgled človeka, ki je živel pred skoraj pol tisočletja, sicer v izjemno zahtevnih časih družbe in razkola v Cerkvi, a vendar nekoč. A pred tisočletji je tudi pisec Knjige modrosti zapisal, da »so zemljanom pota izravnana in so ljudje poučeni o tem«, kaj je Bogu »po volji« ter »so bili po modrosti rešeni« Mdr 9,18).
Ali bo torej še kdo prisluhnil tej Božji modrosti danes, posebej če naj bi duhovnik ne štel oziroma naj bi ga nihče ne več upošteval? A časi so postali zahtevni, če že ne usodni, ne le za krščanstvo, pač pa sploh za preživetje človeštva. Na to opozarjajo poznavalci razmer v revnejših deželah, protestniki v Davosu in razumniki po celem svetu. Peter Opeka govori o kraji, ki jo vrše ne le bogati pač pa celo organizacije za pomoč revnim. Kdor se je sposoben vsaj malo vživljati v družbene razmere in posebno revščine po svetu in tudi v razvitih deželah, vključno s Slovenijo, priznava, da smo vse bolj pred dilemo biti ali ne biti. Če so v času Frančiška ali modreca iz stare zaveze ljudje reševali probleme z vero v Boga, se ta temelj maje. Kako torej do zavzete, iznajdljive in odgovorne vere? Je pri katoličanih in tudi pri klerikih še kaj te smelosti in prepričljivosti, ki bo zmogla sodobnemu človeku posredovali veselo oznanilo?
Drugi vatikanski cerkveni zbor opozarja na presojo znamenj časov. Smo se katoličani kar prepustili sodobnim tokovom, ne da bi jim bili sposobni kljubovati v luči Evangelija. Je zdaj le še bolj očitno, kar je zapisal nemški teolog Fries že leta 1989, da v Cerkvi namesto koncilskega veselja in upanja, prevladuje potrtost, utrujenost in pozaba sporočilnosti. Pri podpisu peticije»vatikanum 2« je takrat milijon in pol vernih zahtevalo več dialoga v Cerkvi. Leta 1982 je slovenski teolog in vzgojitelj v bogoslovju Münster, zdaj 80. letni duhovnik Aleksander Rajšp, pri ugledni nemški založbi Patmos v zbirki Teološke perspektive,kjer so izšle knjige vplivnih koncilskih teologov, izdal knjigo ‘Duhovnik’ in ‘laiki’.Novo razumevanje. V njej na podlagi teološkega izročila dokazuje odgovornost vseh krščenih za oznanjevanje Evangelija. To zahteva gorečnost in nesebično življenje po veri ter pripravljenost za dialog o problemih vere in Cerkve.
Javno mnenje v Sloveniji sicer meni, da smo duhovniki na dnu lestvice priljubljenosti. Za nami so le še politiki. Morali bi se vprašati, ali lahko to kaj izboljšamo in se dogovoriti kako.
Nemški novinar Resing je zapisal, da je zgrešeno in neodgovorno ukinjati krajevne cerkve, saj s tem žagamo vejo, na kateri sedimo. Več pa je treba storiti za prepoznavnost vere v družbi in vsi kristjani smo odgovorni za to. Če mediji radi povezujejo duhovnike s škandali in finančnim okoriščanjem, to sicer vpliva na javnost. A ne bi se smeli kar tako prepustiti takim trendom. Verni katoličani, duhovniki in laiki že opravljamo karitativno in drugo delo doma in po svetu ter tako lajšamo revščino in bedo. Opravljamo tudi vzgojno poslanstvo v družinah, v cerkvi pri verouku in v drugih vzgojnih ustanovah in smo verodostojne priče Evangelija. Še bolje bi se lahko organizirali za to in tudi za javno promocijo tega dela. Zato je nujen strateški dogovor ne pa zgolj samoukinjanje in umikanje iz družbe. Frančišek Saleški je bil iznajdljiv in vztrajen, prilično ali ne.
V ZDA so vse bolj iskani filozofi. Študij humanistike sploh, tudi filozofije spet postaja družbeni trend. Modrost je torej na pohodu.
Pri nas – tudi po Evropi število teologov upada. Po spremembi leta 1990 smo imeli dobre študente teologije, ki so iskali svoje delo tudi v Cerkvi, a smo jih komaj kaj zaposlili, v družbi pa so še vedno odrinjeni. Potrebovali bi jih za obdelavo nasilne polpreteklosti in poglobljen družbeni dialog, a jih pristojni niso vključili. Nasilnost, kot potrjujejo primeri mobinga, v družbi obstaja in ovira njeno dialoško poslovanje.
Število klerikov se zmanjšuje, zato se bo treba dogovoriti za nova pota in kako vključili vernike, ki so še pripravljeni oznanjati, da bi resignirani Cerkvi povrnili veselje in upanje in pripomogli k reševanju družbenih problemov. Za to pa je nujen konstruktivni dialog med kleriki –škofi in papežem ter z njihove strani pripravljenost, da gradimo na posvečenosti v krstu vseh vernih. Dialoška strategija v cerkvi za razreševanje teh problemov bo zahtevna, zato potrebujemo Frančiškovega poguma in žive vere.
Od politikov, ki svoje uveljavljanje vidijo predvsem v odrivanju vernih, kar smo bili priča ob nastopu levičarskega politika v zvezi z Univerzo in Teološko fakulteto, težko pričakujemo takih sprememb, še posebej ker je Levica nadvlada v vladi. Žalostno je slišati, da je nasilni komedijant in plagiator lahko uveljavljal svoja dela nasproti mladim perspektivnim kadrom.
Odpravljati nasilje v družbi je torej zahteven proces, pri nas povezan tudi s prikritim nasiljem iz polpreteklosti, saj spravnih procesov v državi nismo zadovoljivo opravili.
Potrebovali bomo še teologe in duhovnike ter odprte in neideološke filozofe in psihologe za dialoško reševanje teh zahtevnih in družbeno prikritih in nerešenih problemov, ki kot Damoklejev meč visijo na slovensko družbo in hromijo njen odprt in svoboden razvoj. Zato bi se morali v družbi in Cerkvi bolj kot o tako imenovanem sovražnem govoru, ki je posledica pretekle neobdelane, prikrite ali celo še danes vzdrževane nasilnosti, posvetiti problemu svobode in osvoboditve slovenskega človeka in družbe. Ukrepi za to pa so toliko bolj nujni, čeprav se premalo zavedamo, kako zelo smo zaznamovani z nasilno polpreteklostjo. Le več dialoga v družbi in Cerkvi bo širilo pota svobode in zmanjševalo nasilje med nami.
