Modri in uspešni ljudje so naše upanje na boljše čase za Slovenijo

2
Danes, po toliko družbenih zablodah, ki smo jim bili priče, po tolikšnem trpljenju ljudi po drugi svetovni vojni in potem še naprej v času rojevanja demokracije bi vendarle morali dojeti, da s stalnim prepiranjem ne moremo živeti, da tudi v Sloveniji obstajamo ljudje, ki cenimo življenje in medsebojno sobivanje in se zavedamo, da smo v času in prostoru odgovorni za domovino ter zlasti v dobi okužbe tudi drug za drugega. Čas bi že bil, da se med seboj prenehamo tako nekulturno in neplodno obrekovati.

Narodna razdeljenost, velike razlike med ljudmi in v dojemanju naših skupnih duhovnih ter civilizacijskih korenin, vse to se je dogajalo v času revolucije in po njej. Imel sem privilegij, da sem lahko opazoval in sodoživljal spremembe. Pripovedoval bom o tistih, ki so se dogajale v okviru mojega poklica: vrtnarstva oziroma hortikulture. Ta tuja beseda angleškega izvora zajema klasično vrtnarstvo, torej vzgojo vrtnih rastlin, urejanje vrtov in parkov in skrb za rabo ter oskrbovanje zunanjega bivalnega okolja. Gre za pomembna področja, ki bistveno vplivajo na razvoj in globlje razumevanje Gospodovega Stvarstva in dela človeških rok. Imel sem torej možnost in obveznost, da sem na vseh teh področjih vsaj s kančkom svojih sposobnosti sodeloval ali se z njimi seznanjal. Zato čutim dolžnost, da spregovorim o spremembah in dogodkih, ki sem jih spremljal od mladosti.

Poklicano znanje je pred drugo svetovno vojno imelo visoko vrednost

Torej, kaj vse se je dogajalo na teh področjih? V Sloveniji, bolje v Ljubljani sem bil med zadnjimi, ki je naredil običajen izpit za poklicnega vrtnarja. V letu 1947, ko sem ga delal, je v Ljubljani še obstajala komisija, ki je bila pristojna za poklicne izpite. Ko sem končal obrtno šolo, ki jo je vodil Josip Štrekelj, avtor knjige Vrtnarstvo, sem se šele lahko prijavil za obrtni izpit. Izpitno komisijo je poleg dveh vrtnarskih mojstrov vodil omenjeni ravnatelj. Njen sedež je bil v stavbi Kresije. Vprašali so me, kako bi uredil cvetlično gredo, kaj vse bi zasadil in kolikšna bi bila cena. Sledilo je še vprašanje iz Štrekljeve knjige – vse sem zadovoljivo odgovoril in dobil dovoljenje za praktični del izpita.

Predsednik te druge komisije je bil vrtnarski mojster in lastnik vrtnarije Herzmansky. Tudi on, pravi vrtnarski mojster, po rodu Čeh, je hotel, da sem v vrtnariji naredil to in ono. Dobil sem odlično oceno in postal izučen vrtnar. Biti izučen vrtnar je bilo za tiste čase pomembno. Podobno je veljalo tudi za vse druge stroke. Sleherna stroka, tudi vrtnarska, je do takrat še imela svojo poklicno držo, svoj ponos in odgovornost za delo. A kaj, od takrat naprej ni bilo več poklicnih izpitov in stroka je izgubljala status.

V socializmu so zaničevali dotedanje znanje in vrednote in hoteli vse narediti na novo

Jože Strgar (Arhiv Jožeta Strgarja)

Osrednji del takratne Mestne vrtnarije v Ljubljani je vodil vrtnarski mojster Vinko Kušar. Že pred izpitom mi je dajal zahtevnejša vrtnarska dela, po izpitu pa sem postal njegov namestnik. V vrtnariji nas je bilo kakšnih šestdeset zaposlenih, med njimi kupček nemških ujetnikov in okrog deset prisilnih delavk (mestne gospe, sestre ali žene pobitih domobrancev, kakšna študentka in učiteljica Maca Matkovič (nečakinja in varovanka prof. Jožeta Plečnika). Tudi zanje sem bil odgovoren. Vrtnarska stroka je še imela svoj obraz.

Dogajalo pa se je tudi marsikaj posebnega, kar naj kot poudarek omenim – pohabljanje vrtnarske stroke (hkrati tudi drugih strok) in zaničevanje prave poklicne in slovenske zavesti: Vse tisto, kar je bilo prej, naj bi bilo zanič, sedaj ustvarjamo vse na novo, nov svet – poštenje, redoljubnost, poklicna zavest, verski običaji in tako naprej ni več prvo niti pomembno, sedaj naj bo vse novo in napredno.

V službo so prihajali novi in novi ljudje, predvsem mladi. Nekega dne je prišel mož srednjih let, aktivist za mladino. Oznanil je, da je prišel iz Trbovelj, da bi v Ljubljani po podjetjih organiziral mladino, da bo pogosto prihajal in da se bomo seznanjali z novim redom, s socializmom. Bil je kar spreten govornik in zvedeli smo, da so v Trbovljah bolj zavedni, da so že pred vojno z gnilimi jajci obmetavali farja Korošca. Sedaj farjev, izkoriščevalcev delovnih množic, ne rabimo več, je poudarjal. Mene je izbral za predsednika mladine in dal posebno nalogo, da poskrbim za slike Lenina in Stalina. Ker slik nismo nabavili, jih je prinesel kar sam. Ko je odšel, sem jih na skrivaj vrgel za staro omaro in jih potem nismo našli. Ko se je leto 1948 prevesilo v drugo polovico, je kar na hitro priletel in ukazal, da moramo Stalina odstraniti.

Kvalifikacijo so dobili brez opravljenega šolanja, vrtnarski tehnik pa je izvedel, da za takšno delo ni potreben šolan človek

V tem času sem se poleg službe na vse mogoče načine trudil, da bi obvladal učno snov za nižje razrede srednjih šol in s šolskim letom 1949 sem opravil sprejemni izpit za srednjo vrtnarsko šolo v Mariboru. Ko sem se kot vrtnarski tehnik z maturo v žepu po letih vrnil v Mestno vrtnarijo, so bile tam razmere povsem spremenjene. Številni fantje, ki sem jih pred leti učil osnov vrtnarskega poklica, so sedaj že bili kvalificirani vrtnarji (brez obvezne šole), nekateri so vodili posamezne skupine za delo v parkih in njihove plače so bile za tiste čase dobre – hkrati so bili prisotni po vseh odborih. Na pohodu je bilo tako imenovano samoupravljanje, direktor Franc Pirnat skoraj ni več imel besede. Položaja zame pa takrat ni bilo nobenega – češ za naše delo ni potreben šolan človek.

Podobni dogodki so se dogajali v vseh panogah, v celotnem družbenem življenju, celo pod geslom naprednosti, in to vsa desetletja vse do danes. Del državljanov se od njih ne more posloviti. Degradacija poklicev in odgovorne strokovnosti so pravi kazalniki, pravzaprav pravi razlogi, da smo danes tam, kjer smo. Revolucija, uvožena iz Stalinove Sovjetske zveze, je razdrla civilizacijske dosežke na našem ozemlju, nas, ljudi pa v veliki meri kulturno in državljansko pohabila, da še vedno ne moremo prav razločevati, kaj je pristno slovensko in dobro in kaj so blodni nadomestki.

Modri in uspešni ljudje so naše upanje na boljše čase za Slovenijo

Ob težavah, ki jih imamo kot mlada država, in tistih, ki jih prinaša pandemija, ubijalska kužna bolezen covid-19, imamo še zelo veliko ljudi, ki nasedajo političnim sprevržencem, ki nesreče ne jemljejo resno ali se iz nje celo norčujejo. Tudi te stvari so iz dediščine revolucije in so obžalovanja vredne.

Ob vseh teh nesrečah imamo med seboj tudi veliko dobrega: številne modrece, prave Slovence, ki jih na televizijskih zaslonih in tudi v javnosti lahko srečujemo, in sicer iz vseh slojev in starosti, začenši s starosto, akademikom Jankom Kosom, pa vse naprej po zrelih in mladostnih letih – da jih vsaj nekaj omenim: Janez Podobnik, Žiga Turk, Branko Cestnik, Lenart Rihar, Matej Cepin do mladega novomašnika Petra Čemažarja … Koliko bi jih še lahko naštel! Z vsemi njimi in zavednim slovenskim ljudem z vseh koncev in krajev bi si upal sanjati, da bomo Slovenijo vendar spet uvrstili v svet krščanske kulture, tja, od koder prihajamo. Tam hočemo ostati, biti evropski narod in upati na lepše čase.

2 KOMENTARJI

  1. Strokovnost so komunisti (socialisti, levičarji) zamenjali s praznim flancanjem. Šlamastiko, ki jo pri njih srečujemo vsepovsod, kompenzirajo s politikantskim terorjem. Ker svoje ljudi nastavljajo na vodilne položaje vseh sistemov in podsistemov, spodbujajo njihovo degradacijo, da pa pri vsem tem sploh še kaj deluje, so zaslužni prizadevni posamezniki, ki jih imajo ljudje praviloma za “vosle” in koristne idiote, ker se pač ne znajo obračati po vetru. Rezultat takšnega sistema je civilizacijski zdrs ter barbarizacija družbe, ki naposled postane nezmožna razlikovati med črnim in belim in to dvoje med seboj praviloma zamenjuje.

  2. Dobre prakse je treba skrbno prenesti na inovativne naslednike posla!
    Kajti posli, politika, vojaški uspehi v muslimanskih državah rastejo, na Zahodu pa padajo, tako kot ljudje zavračajo vero!
    Zakaj papež spodbuja sprejemanje muslimanov, ne glede ali so ekonomski migranti ali pregnanci ALI POTENCIALNI NASILNIMISIJONARJI?
    Kakšno kulturo in prakso uvaja Vatikan in sploh Zahod?