Möderndorfer je zadel žebljico na glavico

Na včerajšnji slovenski kulturni praznik sta se v meni prepletala sveta jeza in bolečina. Zakaj? Zato ker leta 2017, petindvajset let po nastanku slovenske države, iz našega zavedanja, predvsem pa iz naših src izginja vedenje o tem, da brez slovenske kulture ne bi bilo slovenskega naroda in ne slovenske države. Pravzaprav sem najbolj razočarana nad seboj, ker sem naivno upala, da je v tej državi vsaj na višji strokovni ravni dovolj intelektualcev, ki se tega zavedajo. Ki nikakor ne bodo dopustili, da bi ta ali druga politična opcija krčila sredstva za kulturo. Ki so dovolj razgledani in izobraženi, da razumejo, da brez arhivov, brez gledališč, muzejev, umetnikov, preprosto ni civilizirane družbe. A sem se motila. Zadnje čase namreč srečujem ljudi, ki bodo s svojimi strokovnimi odločitvami pomembno vplivali na stanje slovenske kulture, pa bi zanje žal morala s Prešernom reči: »Le čevlje sodi naj kopitar.« Zelo težko mi je, ko moram omenjenim pojasnjevati, zakaj je arhivsko gradivo pomembno za državo, zakaj ne moremo imeti le ene stavbe, v kateri bi bilo zbrano vse dokumentarno in arhivsko gradivo, zakaj moramo knjižnicam zagotavljati obvezne knjižne izvode, zakaj moramo ohranjati in finančno podpirati delovanje kulturnih domov po mestih in vaseh, zakaj moramo finančno podpirati Slovence, ki v zamejstvu in po svetu ohranjajo narodno zavest…

To, kar je slavnostni govornik Vinko Möderndorfer povedal na osrednji Prešernovi proslavi, je namreč bridka resnica. Temelji ne le na zaznavanju splošnega vzdušja v Sloveniji, ampak tudi na številkah, ki so tako všeč zgoraj omenjenim osebam. Möderndorfer je namreč z izjavo, da »bi lahko z denarjem, s katerim smo zamašili tako imenovano bančno luknjo, 35 let financirali slovensko umetnost«, povzel bistvo prevladujoče zgrešene miselnosti, ki temelji na dobičkih peščice ljudi, načrtno pa pozablja pa skupnost in pomen vsakega človeka v tej skupnosti. Po podatkih Statističnega urada RS je država za kulturne storitve največ sredstev v obdobju 2005 – 2015 namenila leta 2010, in sicer 319,8 milijonov evrov, najmanj pa leta 2015, in sicer 275,3 milijona evrov. Za področje radia, televizije in založništva je bilo v istem obdobju prav tako največ sredstev – 160,9 milijona evrov – namenjenih v letu 2010, najmanj – 132,7 milijona evrov – pa prav tako v letu 2015. Trend od leta 2010 gre v negativni smeri, z malo izjemo pri kulturnih storitvah v letu 2014, kjer je bilo povišanje za 1,8 milijona evrov glede na prejšnje leto.

V času materializma, modernizma in egoizma (Marijino sporočilo v Medžugorju 25. januarja 2017) je kultura v Sloveniji, ki mora biti vsakemu samozavestnemu narodu in državi narodotvorna, postala le strošek, umetniki in drugi kulturniki pa preveliko finančno breme. Zato si je trenutna vlada zadala, da bo še dodatno zmanjšala sredstva za kulturo. O tem seveda sinoči minister za kulturo Tone Peršak ni črhnil niti besede.

In ko mi te tako visoko izobražene in razgledane osebe postrežejo še s predlogom, da bi podprla dva strokovna ukrepa »ukinitev prispevkov za verske uslužbence ter ukinitev RTV oddaj za manjšine«, mi dobesedno zmanjka besed.  Ko k takim »bolanim« idejam priplava še pobuda, da bi bili umetniki najeti le za določene projekte, da ne bi bili več zaposleni za nedoločen čas, kar pomeni, da bi se morali na milost in nemilost vdati volji tistih, ki bi jih najeli, kupili za svoje ideje, je sveta jeza v meni  seveda še večja. Po toliko letih se vračamo k retoriki, da je cerkev ločena od države in da naj prispevke za duhovnike plačajo verniki, ki v nedeljah v puščice dajo neobdavčen denar. V letu 2015 je država za plačilo prispevkov za socialno varnost verskih uslužbencev namenila 1,68 milijona evrov. Tako rokohitrsko razmišljanje, ki nima nobene podlage v poznavanju predmeta razprave ali v strokovnem stališču tistih, na katere se predlog nanaša, predstavlja na eni strani nevarnost, saj je predlog izrazito populističen, po drugi strani pa je tudi odraz tega populizma, s katerim se v zadnjem obdobju okorišča vsak, ki želi na politični lestvici prilesti kakšen klin višje.  Táko – in v tem primeru njihovo – naivno razmišljanje poenostavlja sámo vsebino trenutnega zakonskega okvira na stališče: plačam tisto, česar se udeležujem; ker ne hodim k maši, ne bom dajala denarja Cerkvi, ker ne hodim v mariborsko dramo, zanjo ne bom plačevala.

Na kako nevaren teren se je podal predlog o ukinitvi RTV oddaj za manjšine, pa se predlagatelju očitno sploh ni sanjalo. Predlagatelju se ni zdelo vredno pozanimati se, na kakšen način so z mednarodnimi akti zaščitene manjšine, kakšni meddržavni sporazumi botrujejo ukrepom, ki jih država sprejme za zaščito manjšin, ki živijo na njenem ozemlju, in kaj ta zaščita vsebinsko pomeni. In zanimivo, preveriti, kako je porabljenih 120 milijonov evrov za javni zavod RTV, se pa tudi »ne da«, ker to lahko postane politično vprašanje, ki se mu sedaj vsi izogibajo.

Slovenci si zaslužimo take voditelje države in takega ministra za kulturo, ki je v svojem srcu Slovenec in ki pri vprašanju podpore slovenski kulturi ne popusti niti za ceno izgube političnih točk. V preteklosti je bila kultura nad političnim mešetarjenjem, vedno je držala oblasti ogledalo, vedno je bila korektiv in celo nosilec narodno buditeljskih idej. V zadnjem obdobju pa je postala predmet nizkotnih kupčkanj za politično oblast. To, kar se sedaj počne na kulturnem področju, ni le sramota za kulturo in razčlovečenje umetnikov. To je nevarnost, ki bo v okolju, podvrženem izrojenemu obnašanju, vdoru tujih kultur in ver, sebičnemu pohlepu po dobičku in vztrajnemu poskusu prevrednotenja zahodne krščanske kulture močno zamajalo slovensko narodnost. Majhen narod, kot smo Slovenci, brez izredno močne krepitve narodne identitete ne bomo obstali na tem koščku zemlje. Narodna identiteta pa se krepi z načrtno krepitvijo kulturne politike. Nobena rešena banka ali prodano podjetje ne bo poskrbelo za našo narodno identiteto. Zanjo bodo poskrbeli režiserji, igralci, pesniki, pisatelji, slikarji, kiparji, ki se ne bodo vsakodnevno spraševali, ali bodo lahko plačali vrtec za otroka in ali ne bodo morda spregledali objave za delovno mesto ali projekt.

Zagrenjenost pa me je zapustila, ko sem z užitkom sledila proslavi, ki so jo pripravili vsi – popolnoma vsi! – učenci in učitelji prestranške osnovne šole, in pa pivški občinski proslavi, ki občinstvu ponudi to, kar v občini in njeni soseščini kulturnega zraste. Tako še tli upanje, da bomo razkadili zatohlo ljubljansko meglo, v kateri živijo tako imenovali visoki strokovnjaki iz uvoda tega članka.