Včasih je bilo vse drugače
Če se spomnim kakih 40 let nazaj, je v našem okolju na robu Ljubljane vsaka gospodinja imela vrt in na njem pridelovala zelenjavo za potrebe svoje družine. Vse kar ni bil dostop do hiše in kasneje majhen parkirni prostor za “fičkota”, je bil vrt ali sadovnjak. V vrtu se je pridelala vsa zelenjava. Na tržnico sploh nismo hodili. V trgovinah pa zelenjave tako ali tako ni bilo moč dobiti.
Stopnja samooskrbe z zelenjavo v Sloveniji je bila tedaj okoli 80 %, sedaj se giblje okoli 35 %. Da se razumemo, ženske so tedaj prav tako hodile v službo kot danes, je pa res, da so takrat ljudje delali od šestih do dveh, sedaj pa od devetih do petih (morda z variacijami proti osmi). Lepo počasi smo v tem času “izgubili” okoli tri ure svetlega dela dneva, da je sedaj res manj časa za kakšno popoldansko dopolnilno dejavnost.
Pa še tole: po hitrem kosilu – če sploh je – starši sedaj opravljajo taksi službo in razvažajo otroke na preštevilne dejavnosti. Zdi se, kot da moramo starši otrokom napolniti ves čas, kar jim ga ostane med šolo in spanjem. Tako niti otroci, niti starši nimajo več časa za kaj postoriti doma. Tega včasih ni bilo. Včasih smo otroci imeli enkrat na teden pač verouk, drugače pa smo se pa podili (tudi za žogo) na bližnjem travniku. Sam se sploh ne spomnim, da bi starši koga vozili na kakšne dejavnosti.
Urbano kmetijstvo je moderno
Otroci iz tistega časa smo bili – četudi neradi – deležni vzgoje za vrtnarjenje. Ne rečem, da smo mestni otroci radi “štihali” in pulili plevel, smo pa. Ker smo morali. Zato nam je morda ostalo – tam nekje v ozadju – še nekaj odnosa in ljubezni do zemlje. Sedaj, v kriznih časih, se nam je morda prav iz tega ozadja nekako oglasila ljubezen do kmetovanja. Zdi se mi, da je postalo že skoraj malo “trendi”, da se urbani intelektualci ukvarjajo tudi s pridelovanjem svoje hrane. Kar je seveda spodbudno.
Prijatelj visoko-izobražen, vrhunski intelektualec, ki živi v stolpnici v samem centru Ljubljane, mi ponosno pripoveduje, kako se je lotil več let zanemarjene okolice hiše v Rožni dolini – tudi v osrčju Ljubljane – in jo spremenil v obdelovalni vrt. Lansko jesen je odstranil zaraslo grmovje, meter visoko travo in šavje, letos pa so že jedli prve redkvice. Simpatično!
Opazil sem, da si je nekaj v mestu vzgojenih ljudi omislilo kar svoje male farme domačih živali. V modi so premični kokošnjaki, ki jih kot nekakšne “karjole” lahko voziš po zelenici in kokoši se lepo pasejo po vedno zeleni travi, ki jo imajo stalno pod seboj. Vsak dan sveža bio-jajca! Nekateri imajo poleg kokoši celo koze. Simpatično!
Opazil sem, da je moderno imeti visoko gredo, ki nekako intenzivira pridelavo zelenjave na majhnih površinah. Opazil sem jo tudi že v šolskem vrtu v Slovenj Gradcu. Visoka greda seveda ni kakšna novotarija, saj jih je zasnoval že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja arhitekt Maks Fabiani v znamenitem Ferrarijevem vrtu v Štanjelu. Je pa visoka greda nekako bolj “fensi”, ker ni čisto navadna gredica. Pa še “štihati” je ni treba vsako leto. Simpatično!
V porastu je celo čebelarstvo, ki je pravzaprav zanimiva kmetijska dejavnost. Po eni strani so čebele take “žvavce”, ki ne poznajo gospodarja in ga neusmiljeno pikajo, po drugi strani pa je to edina kmetijska dejavnost za katero ne potrebujete rodovitne zemlje, le relativno majhen prostor, ki ga je tudi v mestu dovolj. Čebele pa potem prosto letajo okoli in “kradejo” visoko-kakovostno, zdravo in energetsko bogato hrano, ki bi šla sicer v nič. Celo na strehi Cankarjevega doma in v bližini BTC-ja so postavili čebele. Resnično, urbano čebelarstvo postaja vse bolj zanimivo. Simpatično!
Nova tržna niša: oddaja obdelovalne zemlje vrtičkarjem
V tem trendu povpraševanja po rodovitni zemlji v okolici urbanih središč se je pojavila nova tržna niša – oddaja zemlje urbanim vrtičkarjem. Lansko leto sem opazil v okolici Ljubljane lične tablice, ki so vabile k najemu zemlje. Poklical sem in se pozanimal, da stane najem zemlje kake 3 km iz središča Ljubljane (v bližini Fužin) 70 € za 150 m² – torej 0,47 € na kvadratni meter. Očitno je bilo povpraševanja veliko, da se je letos cena dvignila na 0,80 € na kvadratni meter – za 70 %. Tudi Mestna občina Ljubljana je odkrila to nišo. Objavili so razpis za oddajo 77 vrtičkov na Ježici, velikih od 43 do 72 m², ki jih oddajajo – po 1 €/m² (+ stroški za obratovanje in redno vzdrževanje). Zanimivo, da je tudi v tej zelo nišni in posebni dejavnosti javni tako-zelo-nepohlepni sektor dražji od pohlepnega zasebnega.
Predstavljajte si, da imate v lasti 1 hektar obdelovalne zemlje v okolici Ljubljane. Za urbane ljudi: to je površina s stranico 100 x 100 m² (=10.000 m²) ali za plastično primerjavo: to je skoraj natanko površina znotraj standardne atletske steze (malo več kot eno fuzbal igrišče). Za 1 ha se da v okolici Ljubljane iztržiti okoli 8.000 € na leto! Pa recimo, da imate vrt velik 200 m², in če ga ne obdelate, izgubite približno 200 € na leto. Ja, tudi obdelovalna zemlja bo postajala vse več vredna.
A še nekaj se mi zdi zanimivo. Župnik v manjšem mestu na Štajerskem mi je pravil, da je želel brezplačno oddati v uporabo zanj prevelik župnijski vrt. Ponudil ga je svoji Karitas. Prizadevne gospe so se organizirale in ga želele oddati socialno najbolj ogroženim someščanom v obdelovanje. Zanimanja ni bilo. Meni nič jasno. Ali pa vse. A to je tema za drugič.
Foto: Matej Čerin
