Moč za skok

7
Foto: Tone Lesnik.
Foto: Tone Lesnik.

Izzivi letošnjega Socialnega tedna

Na zidu stavbe, v kateri živim, se je pojavil napis »Moč ljudem, ne strankam«. Ker so ob tem zidu nameščeni smetnjaki, mi ta napis pade v oči vsakič, ko odlagam smeti, ob tem pa razmišljam, kaj točno nam je tisti, ki je popacal zid z napisom hotel sporočiti. Vidim, da so se enaki napisi pojavili tudi drugod po mestu. Nekako me spominjajo na čas protestov po Ljubljani in drugod po Sloveniji pred nekaj več kot letom dni, ko so se po zidovih pojavljali razni napisi in mi zbujali negativne asociacije na moč pobesnele ulice. Lord Acton, angleški katoliški zgodovinar, politik in pisatelj je o moči zapisal: »Moč kvari, absolutna moč kvari absolutno.” Indijski pesnik in filozof Rabindranath Tagore pa je zapisal: “Moč v vseh oblikah je nerazumna, spominja na konja, ki vleče voz z zavezanimi očmi.” Kam vse so svet pripeljali ljudje, ki so imeli veliko moč, nam lahko pove zgodovina prejšnjega stoletja.

Na pojem moči pa lahko pogledamo tudi s pozitivnega vidika. Poslanica letošnjega Socialnega tedna, ki ga je pod okriljem Socialne akademije potekal v številnih dogodkih po Sloveniji, je z naslovom Skoči ven vabila k prehodu iz ustaljenih miselnih vzorcev in ravnanj k iskanju novih rešitev. Prispodoba o žabi, ki se udobno kuha v zmeraj bolj topli vodi in nazadnje ne more več ven, zbuja misel, da je za za skok ven potrebna moč, a to je moč za pozitivne spremembe pri sebi in v družbi. Nad 80 dogodkov v Socialnem tednu 2014 je gotovo prineslo veliko vprašanj, izzivov, nakazalo tudi rešitve. Pomembno vlogo pri tem sta imela začetni in zaključni dogodek. Začetni – okrogla miza z naslovom Očetom ni uspelo, ali bo mladim in zaključni – seminar z naslovom nove besede, nova dejanja, novi učinki. Na obeh so govorili ugledni, zanimivi, znani pa tudi morda manj znani gostje. Iz besed, izrečenih na obeh dogodkih povzemam dva poudarka, ki sta po moji presoji ključna za skok iz sedanjih razmer.

Mladi v Sloveniji nimajo nobene perspektive

Tu se pojavi vprašanje, ali je za mlade razprava o spravi med tako imenovanima levico in desnico glede dogajanja med drugo svetovno vojno in po vojni sploh pomembna? O spravi je bilo že večkrat rečeno, da potrebujemo pogovor, v katerem bodo žrtve lahko iskreno izpovedale, kaj se jim je v resnici zgodilo, izpovedale svojo bolečino in se odrekle želji po maščevanju, na drugi strani pa bodo tisti, ki so v sodelovanju pri ustvarjanju nasilja in krivic lahko iskreno povedali, kako so pri tem izgubilo svoje človeško dostojanstvo in ga s svojo izpovedjo dobili nazaj (po besedah dr. Tomaža Erzarja, psihoterapevta). Zdi, da mladi tega sploh ne potrebujejo, saj jih bolijo druge stvari: nezaposlenost, eksistencialna odvisnost od staršev, ko bi se morali že osamosvajati. Radi bi rešitve, ne samo pogovor (po besedah Nine Milenković Kikelj iz Mladinskega sveta Slovenije). Želja mladih po rešitvah teh problemov je gotovo razumljiva in iskanje rešitev nujno. Mladi brez perspektive so lahko žrtev nerazumnih in nasilnih ideologij, kar kažejo tudi odhodi iz Evrope na bojišča, ali bolje rečeno morišča, džihadistov na Bližnjem vzhodu. Tudi Slovenija na to ni imuna. Toda Slovenija se zaradi delitev in nestrpnosti navsezadnje lahko znajde celo v razmerah, kakršne vladajo v Ukrajini (po besedah Helene Milinković, novinarke). To spet nakazuje nujnost pogovora, tolikokrat poudarjenega dialoga, iskanja poti iz konfliktov.

Kakšni pa sploh so mladi, kakšne so njihove vrednote, ali jih starejši poznajo, se z njimi znajo pogovarjati. Po besedah Žige Vavpotiča, direktorja Zavoda Y vrednote mladih odsevajo pojmih kot so na primer: zabava, pohvala, osebni razvoj, napredovanje, ne marajo pa avtoritarnosti, hierarhije. Veseli so dobrega mentorstva, na živce pa jim gredo besede “boste že videli, ko boste tako stari, kot sem jaz”. Veliko raje bi postali direktorji (managerji) podjetij kot uradniki, ali kmetje. Ob tem pomislim na možnosti, ki se ponujajo za kmetovanje ob toliko zapuščene in neobdelane zemlje v Sloveniji. Koliko mladih bi morda lahko kmetovalo, če bi ta sicer težak poklic videli v drugačni luči. Kmet je vendar manager in kmetija podjetje in to zelo celostno. Pri tem bi morali “skočiti ven” tudi kmetje in narediti korak proti mladim. Za kmete je še posebno težko skočiti ven, kot pravi tudi kmet Klemen Matk iz Zgornje Savinjske doline, ker so tradicionalno vezani na zemljo in svoje navade. Pa bi vendarle morali tudi oni nekako skočiti ven iz te tradicionalnosti in se odpreti mladim. S tem bi lahko prispevali k odtoku mladih iz Slovenije. In spet pomislim na nujnost pogovora ter umetnosti dialoga med starejšo in mlajšo generacijo. Tudi starejši so v tem odnosu lahko prizadeti. Naša skupnost ne spodbuja prenosa njihovih izkušenj in modrosti na mlajše generacije. Pa bi lahko, če bi osvojili mentorski koncept, kot ga poznajo kje drugje, izven naših meja (Žiga Vavpotič). Po tem konceptu, ki ga podpira država, se lahko kdorkoli, ki kaj zna zaveže, da bo določeno mero svojega časa namenil mentorstvu. Iz razvida tako ponujenih mentorstev, si lahko vsak tudi izbere mentorja, za vsebino pa se dogovori z mentorjem. Tudi kmetje bi lahko delovali na tak način, če bi le zmogli “skočiti ven”. Pa še Socialna akademija jim lahko priskoči na pomoč z novo izdano knjižico o mentorstvu.

V Sloveniji ni prave civilne družbe (Ivan Štuhec, moralni teolog in publicist)

Prava civilna družba ni odvisna od države, ampak jo neposredno financirajo državljani sami. Prava civilna družba se organizira in išče rešitve za problem ter rešitve predlaga državi, jih od nje tudi zahteva. Demokratična država tak koncept tudi podpira, saj država je ravno servis za državljane, ne pa njihov vladar, ki lahko dela tako kot le on hoče. Tega se v Sloveniji še državljani ne zavedamo dovolj. Torej tudi nimamo prave demokratične države in osveščenih državljanov. Le v pravi civilni družbi, ki odseva v neodvisni organiziranosti državljanov, se je mogoče učiti, kako se vodi organizacija, kako se definirajo relevantni problemi, kako se iščejo rešitve, kako se delijo in sprejemajo naloge, kako se skupno odloča.

Tudi Cerkev v Sloveniji v svojih okvirih ne spodbuja avtonomnih laikov. Obstaja množica laičnih katoliških organizacij, a si ne znajo jasno opredeliti svojega odnosa do cerkvene hierarhije in samostojno oblikovati predloge za rešitve. Katoliški laiki raje previdno molčijo, ali govorijo za hrbtom, da ne bi vznemirili “cerkvenih gospodov”, ali se jim zamerili. Pa se tolikokrat vidi, da ti gospodje niso zmeraj najbolj pametni in bi še kako potrebovali pomoč majhnih skupnosti. Tudi sveti Duh ne more voditi ljudi brez njihovega razumnega sodelovanja, a je Sveti Duh velikokrat požgan po tistih, ki bi morali biti njegovi nosilci (po besedah dr. Ivana Štuheca).

Pomen majhnih skupin za prenos modrosti in znanja na naslednje rodove so že pred desetletji spoznali francoski škofje in začeli povezovati družine. Zato danes nimajo problema rodnosti. Pomen malih občestev je zajet tudi v dokumentu Pridite in poglejte (PIP), vendar je upravičeno vprašanje, ali ga je Cerkev v Sloveniji zares prav dojela. Rešitev je torej v boljši organiziranosti in samostojnosti katoliških laikov in njihovem razumnem, dialoškem sodelovanju s kleriško hierarhijo, kar bi morala ta prav iskati in podpirati.

Nedemokratičnost slovenske družbe se vidi tudi v delovanju medijev, ki so v Sloveniji nenormalni (po besedah Uroša Urbanije, novinarja in urednika) in v njih ni mogoče odpirati dialoškega prostora, daleč preveč so neuravnoteženi. Novinarji niso neodvisni, so zelo nevedni o katoliškem svetu, niso vsi sovražni, nekateri pa so tudi to. Rešitev prihaja v novih elektronskih medijih in družbenih omrežjih, v katerih je moč dobiti informacije, ki jih sicer v državno in kapitalsko kontroliranih (oglaševalska politika) medijih ne bi mogli dobiti. Primer za to je dogodek v zvezi s sodnico v Murski Soboti, ki je lagala policistom. Vest je prišla prav po elektronskih medijih in je nazadnje tudi prevladujoči državni mediji niso mogli prezreti. Tudi katoliški mediji imajo žal podobne značilnosti kot prevladujoči državni. Tudi v njih novinarji niso prav svobodni in neodvisni. Kot rešitev na tem področju sta nova medija, elektronski Časnik, ki deluje že več let in se trudi za mnenjsko pluralnost svoje vsebine ter tiskani Moja domovina, ki ga pripravlja spletni portal Iskreni.net in še išče finančne podpornike pri državljanih.

Za vse opisane primere, o katerih smo poslušali in razpravljali v letošnjem Socialnem tednu in rešitve iz njih je gotovo treba veliko moči v smislu Skoči ven, moč ljudi pa tudi političnih strank, ki jih prav tako sestavljajo ljudje, moč razuma in dobre volje, moč dialoga in sodelovanja. Torej drugačnega duha, kot mi zveni iz samovoljno in naskrivaj napisanih besed po fasadah zidov.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


7 KOMENTARJI

  1. Klerikalizem je velik problem slovenske Cerkve. Razni prelati si laike predstavljajo le kot ojačevalec svojih idej, kot neke jurišne oddelke, ki bi nekritično gledali na Cerkveno hierarhijo, po drugi strani pa ostro bičali napake nasprotnikov. Skratka sili se jih v dvojno moralo, v kolikor pa tega ne sprejmejo, se jim očita, da nimajo občutka za Cerkev, so vsegliharji … Kako stvari potekajo, se lepo vidi v večini negativnem odnosu visoke hierarhije do pobud, ki so vzniknile s strani katoliških laikov (Iskereni.net, Časnik, Socialna akademija, Forum za dialog …).

    • Sam ne bi rekel, da je odziv do teh pobud negativen. Prej bi rekel, da je pozitiven – navsezadnje je problem hierarhije pri nas, ker o teh pomembnih vprašanjih nauka ne upajo govoriti pri pridigah. Ta problem je po vsem Zahodu, ko “politična korektnost” dejansko zmanjšuje prostor osebne svobode na področju javnega izražanja.

      Tako da je logično, nujno in zaželjeno, da so teme v jasnosti odprli laiki. Seveda Cerkev nato da duhovno vzpodbudo v skladu s Katekizmom Cerkve in izročilom. Morajo biti pa tudi kleriki o teh zadevah bolj poučeni – kar je spet drug primer pri nas, ki se bolj dotika stanja na TEOF. V nekaterih katoliško bolj osveščenih državah so pobude vedno laiške (Francija z ‘Manif pour Tous’, tudi ZDA recimo).
      In tudi opozarjanje na politično drugorazrednost vernih državljanov mora priti s strani laikov in ne škofov!
      Pobude so po mojem mnenju super in bi se morale še razširiti. Nadgraditi pa jih je potrebno s tem, da bodo res močne v nauku Cerkve, kljub temu, da jih usmerjajo in vodijo laiki. Pri tem je duhovno vodstvo duhovnikov lahko pomembno. ampak samo duhovno vodstvo in opora – ne pa politično izpostavljanje.

      Se pa strinjam, da je z vidika današnje situacije v devetdesetih morda res bila napaka zapostavljanje laikov. A v zadnjih cca. 8-10 letih se to krepko spreminja (čeprav prepočasi). Je pa to neka osnova, na kateri bi se dalo dobro delati naprej.

  2. Helena Milinković, novinarka zunanjepolitičnega uredništva TV SLO, je precej čuden izbor za tako okroglo mizo. (Podobno kot recimo Milan Brglez za Stično mladih:)

    Osebno jo prepoznavam kot ultralevičarko, s pogledi, ki so daleč od pozicij renomiranih medijev in novinarjev zahodnega sveta. Ena od novinark, sicer prav nič redkih, te hiše, s katero se praktično v ničemer ne strinjam.

    Vabila takim ljudem, pa ne vem, kdo je organizator, meni res ne vzbujajo zaupanja.

  3. Sicer sem pa malo sit jamrarije ljudi iz laičnih krogov katolištva, kako da nič ne morejo.

    Če se nič ne upajo, je to stvar njihovega strahu ali poguma. Nič jim ne brani svobodnega in neodvisnega javnega izrekanja. Kleriki nimajo mehanizma, če bi že imeli voljo, da bi jim jemali ustavne pravice, ki grejo vsakemu državljanu.

    Če je strah takega jamrajočega laika utemeljen na tem, da se boji eventuelne kritike, tudi kleriških krogov, potem mu pa lahko samo Bog pomaga. V svobodi je pač vsako stališče podvrženo svobodi kritike tega istega stališča.

    Ni nobenega razloga, zakaj klerik ne bi smel biti kritičen do neke iniciative ali početja laika. Ni nobene samoumevnosti, da bi klerik moral stati recimo za politično ali drugačno pobudo nekega laika samo zato, ker ta hodi k maši ali ker deluje v katoliškem občestvu.

    (Nemoč katoliškega laika torej izvira po mojem navadno predvsem iz pomanjkanja njegove lastne potence, takšne ali drugačne.)

    • Berem: “Nemoč katoliškega laika torej izvira po mojem navadno predvsem iz pomanjkanja njegove lastne potence, takšne ali drugačne.”

      Imam drugačno mnenje. Nemoč katoliškega laika izvira iz njegove nevere. Ne veruje, da lahko živi v edinosti z Jezusom. Ne verujem da je pri krstu postavil novi človek.

  4. Po eni strani smo katoliški laiki dobro natrenirani, da smo tiho. Po drugi strani pa tisti, ki se vseeno oglasijo, ne vpijejo na ves glas, da so katoliški laiki.

  5. Razumem, da grafiti povzročajo nelagodje pri ljudeh, ki so zelo proti nasilju, a “moč ljudem, ne strankam” je zelo prijazna in pozitivna misel. Že ob nastanku ameriške demokracije so številni poskušali rešiti ta problem.

Comments are closed.