Izzivi letošnjega Socialnega tedna
Na zidu stavbe, v kateri živim, se je pojavil napis »Moč ljudem, ne strankam«. Ker so ob tem zidu nameščeni smetnjaki, mi ta napis pade v oči vsakič, ko odlagam smeti, ob tem pa razmišljam, kaj točno nam je tisti, ki je popacal zid z napisom hotel sporočiti. Vidim, da so se enaki napisi pojavili tudi drugod po mestu. Nekako me spominjajo na čas protestov po Ljubljani in drugod po Sloveniji pred nekaj več kot letom dni, ko so se po zidovih pojavljali razni napisi in mi zbujali negativne asociacije na moč pobesnele ulice. Lord Acton, angleški katoliški zgodovinar, politik in pisatelj je o moči zapisal: »Moč kvari, absolutna moč kvari absolutno.” Indijski pesnik in filozof Rabindranath Tagore pa je zapisal: “Moč v vseh oblikah je nerazumna, spominja na konja, ki vleče voz z zavezanimi očmi.” Kam vse so svet pripeljali ljudje, ki so imeli veliko moč, nam lahko pove zgodovina prejšnjega stoletja.
Na pojem moči pa lahko pogledamo tudi s pozitivnega vidika. Poslanica letošnjega Socialnega tedna, ki ga je pod okriljem Socialne akademije potekal v številnih dogodkih po Sloveniji, je z naslovom Skoči ven vabila k prehodu iz ustaljenih miselnih vzorcev in ravnanj k iskanju novih rešitev. Prispodoba o žabi, ki se udobno kuha v zmeraj bolj topli vodi in nazadnje ne more več ven, zbuja misel, da je za za skok ven potrebna moč, a to je moč za pozitivne spremembe pri sebi in v družbi. Nad 80 dogodkov v Socialnem tednu 2014 je gotovo prineslo veliko vprašanj, izzivov, nakazalo tudi rešitve. Pomembno vlogo pri tem sta imela začetni in zaključni dogodek. Začetni – okrogla miza z naslovom Očetom ni uspelo, ali bo mladim in zaključni – seminar z naslovom nove besede, nova dejanja, novi učinki. Na obeh so govorili ugledni, zanimivi, znani pa tudi morda manj znani gostje. Iz besed, izrečenih na obeh dogodkih povzemam dva poudarka, ki sta po moji presoji ključna za skok iz sedanjih razmer.
Mladi v Sloveniji nimajo nobene perspektive
Tu se pojavi vprašanje, ali je za mlade razprava o spravi med tako imenovanima levico in desnico glede dogajanja med drugo svetovno vojno in po vojni sploh pomembna? O spravi je bilo že večkrat rečeno, da potrebujemo pogovor, v katerem bodo žrtve lahko iskreno izpovedale, kaj se jim je v resnici zgodilo, izpovedale svojo bolečino in se odrekle želji po maščevanju, na drugi strani pa bodo tisti, ki so v sodelovanju pri ustvarjanju nasilja in krivic lahko iskreno povedali, kako so pri tem izgubilo svoje človeško dostojanstvo in ga s svojo izpovedjo dobili nazaj (po besedah dr. Tomaža Erzarja, psihoterapevta). Zdi, da mladi tega sploh ne potrebujejo, saj jih bolijo druge stvari: nezaposlenost, eksistencialna odvisnost od staršev, ko bi se morali že osamosvajati. Radi bi rešitve, ne samo pogovor (po besedah Nine Milenković Kikelj iz Mladinskega sveta Slovenije). Želja mladih po rešitvah teh problemov je gotovo razumljiva in iskanje rešitev nujno. Mladi brez perspektive so lahko žrtev nerazumnih in nasilnih ideologij, kar kažejo tudi odhodi iz Evrope na bojišča, ali bolje rečeno morišča, džihadistov na Bližnjem vzhodu. Tudi Slovenija na to ni imuna. Toda Slovenija se zaradi delitev in nestrpnosti navsezadnje lahko znajde celo v razmerah, kakršne vladajo v Ukrajini (po besedah Helene Milinković, novinarke). To spet nakazuje nujnost pogovora, tolikokrat poudarjenega dialoga, iskanja poti iz konfliktov.
Kakšni pa sploh so mladi, kakšne so njihove vrednote, ali jih starejši poznajo, se z njimi znajo pogovarjati. Po besedah Žige Vavpotiča, direktorja Zavoda Y vrednote mladih odsevajo pojmih kot so na primer: zabava, pohvala, osebni razvoj, napredovanje, ne marajo pa avtoritarnosti, hierarhije. Veseli so dobrega mentorstva, na živce pa jim gredo besede “boste že videli, ko boste tako stari, kot sem jaz”. Veliko raje bi postali direktorji (managerji) podjetij kot uradniki, ali kmetje. Ob tem pomislim na možnosti, ki se ponujajo za kmetovanje ob toliko zapuščene in neobdelane zemlje v Sloveniji. Koliko mladih bi morda lahko kmetovalo, če bi ta sicer težak poklic videli v drugačni luči. Kmet je vendar manager in kmetija podjetje in to zelo celostno. Pri tem bi morali “skočiti ven” tudi kmetje in narediti korak proti mladim. Za kmete je še posebno težko skočiti ven, kot pravi tudi kmet Klemen Matk iz Zgornje Savinjske doline, ker so tradicionalno vezani na zemljo in svoje navade. Pa bi vendarle morali tudi oni nekako skočiti ven iz te tradicionalnosti in se odpreti mladim. S tem bi lahko prispevali k odtoku mladih iz Slovenije. In spet pomislim na nujnost pogovora ter umetnosti dialoga med starejšo in mlajšo generacijo. Tudi starejši so v tem odnosu lahko prizadeti. Naša skupnost ne spodbuja prenosa njihovih izkušenj in modrosti na mlajše generacije. Pa bi lahko, če bi osvojili mentorski koncept, kot ga poznajo kje drugje, izven naših meja (Žiga Vavpotič). Po tem konceptu, ki ga podpira država, se lahko kdorkoli, ki kaj zna zaveže, da bo določeno mero svojega časa namenil mentorstvu. Iz razvida tako ponujenih mentorstev, si lahko vsak tudi izbere mentorja, za vsebino pa se dogovori z mentorjem. Tudi kmetje bi lahko delovali na tak način, če bi le zmogli “skočiti ven”. Pa še Socialna akademija jim lahko priskoči na pomoč z novo izdano knjižico o mentorstvu.
V Sloveniji ni prave civilne družbe (Ivan Štuhec, moralni teolog in publicist)
Prava civilna družba ni odvisna od države, ampak jo neposredno financirajo državljani sami. Prava civilna družba se organizira in išče rešitve za problem ter rešitve predlaga državi, jih od nje tudi zahteva. Demokratična država tak koncept tudi podpira, saj država je ravno servis za državljane, ne pa njihov vladar, ki lahko dela tako kot le on hoče. Tega se v Sloveniji še državljani ne zavedamo dovolj. Torej tudi nimamo prave demokratične države in osveščenih državljanov. Le v pravi civilni družbi, ki odseva v neodvisni organiziranosti državljanov, se je mogoče učiti, kako se vodi organizacija, kako se definirajo relevantni problemi, kako se iščejo rešitve, kako se delijo in sprejemajo naloge, kako se skupno odloča.
Tudi Cerkev v Sloveniji v svojih okvirih ne spodbuja avtonomnih laikov. Obstaja množica laičnih katoliških organizacij, a si ne znajo jasno opredeliti svojega odnosa do cerkvene hierarhije in samostojno oblikovati predloge za rešitve. Katoliški laiki raje previdno molčijo, ali govorijo za hrbtom, da ne bi vznemirili “cerkvenih gospodov”, ali se jim zamerili. Pa se tolikokrat vidi, da ti gospodje niso zmeraj najbolj pametni in bi še kako potrebovali pomoč majhnih skupnosti. Tudi sveti Duh ne more voditi ljudi brez njihovega razumnega sodelovanja, a je Sveti Duh velikokrat požgan po tistih, ki bi morali biti njegovi nosilci (po besedah dr. Ivana Štuheca).
Pomen majhnih skupin za prenos modrosti in znanja na naslednje rodove so že pred desetletji spoznali francoski škofje in začeli povezovati družine. Zato danes nimajo problema rodnosti. Pomen malih občestev je zajet tudi v dokumentu Pridite in poglejte (PIP), vendar je upravičeno vprašanje, ali ga je Cerkev v Sloveniji zares prav dojela. Rešitev je torej v boljši organiziranosti in samostojnosti katoliških laikov in njihovem razumnem, dialoškem sodelovanju s kleriško hierarhijo, kar bi morala ta prav iskati in podpirati.
Nedemokratičnost slovenske družbe se vidi tudi v delovanju medijev, ki so v Sloveniji nenormalni (po besedah Uroša Urbanije, novinarja in urednika) in v njih ni mogoče odpirati dialoškega prostora, daleč preveč so neuravnoteženi. Novinarji niso neodvisni, so zelo nevedni o katoliškem svetu, niso vsi sovražni, nekateri pa so tudi to. Rešitev prihaja v novih elektronskih medijih in družbenih omrežjih, v katerih je moč dobiti informacije, ki jih sicer v državno in kapitalsko kontroliranih (oglaševalska politika) medijih ne bi mogli dobiti. Primer za to je dogodek v zvezi s sodnico v Murski Soboti, ki je lagala policistom. Vest je prišla prav po elektronskih medijih in je nazadnje tudi prevladujoči državni mediji niso mogli prezreti. Tudi katoliški mediji imajo žal podobne značilnosti kot prevladujoči državni. Tudi v njih novinarji niso prav svobodni in neodvisni. Kot rešitev na tem področju sta nova medija, elektronski Časnik, ki deluje že več let in se trudi za mnenjsko pluralnost svoje vsebine ter tiskani Moja domovina, ki ga pripravlja spletni portal Iskreni.net in še išče finančne podpornike pri državljanih.
Za vse opisane primere, o katerih smo poslušali in razpravljali v letošnjem Socialnem tednu in rešitve iz njih je gotovo treba veliko moči v smislu Skoči ven, moč ljudi pa tudi političnih strank, ki jih prav tako sestavljajo ljudje, moč razuma in dobre volje, moč dialoga in sodelovanja. Torej drugačnega duha, kot mi zveni iz samovoljno in naskrivaj napisanih besed po fasadah zidov.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
