Moč pripovedovanja zgodb

3
358
Jacqui Banaszynski, foto: niemanstoryboard.org.
Jacqui Banaszynski, foto: niemanstoryboard.org.

V torek 19. aprila sem se udeležil delavnice z naslovom Moč pripovedovanja zgodb. Delavnico je izvedla Pulitzerjeva nagrajenka Jacqui Banaszynski, novinarka, pomočnica urednika nedeljske izdaje Seattle Times, zadnje desetletje profesorica in predavateljica z več kot tridesetletno kariero.

Gospa je uveljavljena strokovnjakinja za veščine, ki so ključne za dobro pripovedovanje najpomembnejših zgodb.

V nadaljevanju bom na kratko opisal ključne točke njene predstavitve in dodal še nekaj lastnih vpogledov, ki se po eni strani dotikajo mojega pisanja, po drugi strani pa izzivov novinarstva v Sloveniji.

Predavateljica je poudarila, da dobra zgodba omogoča preobrazbo. Dovoli mi, da spremenim pogled na to, kako vidim svet. Dobra zgodba pripelje bralca blizu dogajanju in daje občutek, da si tam, ponese te v samo izkušnjo. Ravno to podoživljanje izkušnje omogoča preobrazbo. Zgodba torej omogoča, da vidimo svet za skorjo tega, kar se dogaja. V tem elementu se novinarsko delo približa umetniškemu izražanju, približa se zgodbi kot literarni zvrsti.

Zgodba mora že v prvem odstavku pritegniti. Ta odstavek mora biti jasen in udaren, z dejstvi ter dokazi. Dramatično pripovedovanje zgodbe, ki gradi na karakterjih, na gibanju in na trenutku, spominja na Hitchcocka. To seveda takoj prebudi asociacijo na rumeni tisk, ki tudi gradi na udarnih zgodbah z dramatičnim učinkom, ki pritegne bralstvo. Razlika je preprosta. Zgodba je orodje novinarstva. Novinarstvo je še vedno cilj. Prave zgodbe prepoznamo po tem, da je malo pridevnikov in da se zgodba ne “pripoveduje preveč na glas”. Rumeni tisk je “glasen”, pripoveduje z ogromno pridevniki in resnica sploh ni pomembna. Liki v zgodbi niso le imena, ampak osebnosti in osebnost je opisana kot v filmu.

Predavateljica je spregovorila o šest stopenjskem procesu pisanje, ki ga primerja s kuhanjem:
1. Ideja oz. cilj (Kaj boš kuhal?)
2. Zbiranje. Z intervjuji, raziskavami, branjem, iskanjem po spletu zbiram gradivo, ki podpira idejo. Asociacija s kuhanjem je v iskanju in zbiranju surovin za pripravo jedi.
3. Izbor in fokus. Ponovni premislek o tem, kaj bi naj bila moja zgodba. Na voljo imam surovine in imam neko osnovno idejo za jed. Surovine, ki so na voljo, so preoblikovale mojo osnovno idejo v nekaj novega.
4. Organiziranje materiala: v kakšnem vrstnem redu bomo kuhali in kako bomo postregli.
5. Napisati osnutek.
6. Revizija. Iti skozi zapisano in označiti bolj in manj močne stvari ter izbrati

Osrednje vprašanje pretvorimo v zgodbo. Če imamo pred očmi vse deležnike, se vprašamo, kdo ima največji delež oz. kdo je najbolj prizadet. Kdo ima največji delež pri določeni spremembi zakonodaje in kdo je s tem najbolj prizadet. Lahko najdemo konkretne posameznike in napišemo njihovo zgodbo.Zgodbo torej pogledamo z njihovega vidika.

Drugo vprašanje je lahko, kako stvari delujejo. Večina ljudi ne ve, kako stvari delujejo.Kako deluje šolski sistem in kaj se dogaja, ko nekdo ne uspeva v tem sistemu, kako deluje obvezno zdravstveno zavarovanje ali pa kako pridejo banane na police supermarketa? Vse to lahko zgradi odlično zgodbo, ki prispeva k neki spremembi.

Tretje področje so trendi: kaj se dogaja oz. kaj se spreminja. Zakaj je že peti minister v vladi odstopi? Kakšni so demografski trendi? Četrta možnost je opisna zgodba. Opisujemo kam gremo in kaj vidimo. Z besedami naredimo film. Raziskovalne zgodbe odkrivajo, kdo ima moč in kako jo uporablja. Pripovedovalne zgodbe opisujejo potovanje nekega junaka, ki se sooča s težavami in jih rešuje.

Ob tem zapisu sem malo reflektiral svoje pisanje. V večini primerov pišem razmišljanja, ki kažejo moj odnos do določenih izzivov. Takim razmišljanjem pravimo tudi kolumne. Nekaj časa nazaj pa sem opisal svoj dan v montessori šoli. To je prispevek, ki se med mojimi zapisi še najbolj približa zgodbi. Je zgodba enega dopoldneva v šoli, ki opiše, kaj počnejo otroci in kaj počnejo učiteljice. Prestavljam, si, da na ta način bolj pritegne bralce kot če bi teoretično opisal delovanje montessori osnovne šole. To delovanje sem opisal ob in skozi zgodbo.

Sem daleč od izkušenega zapisovalca zgodb. Vem pa, da mi je ta način blizu. Z veseljem bi skozi zgodbo konkretnega posameznika opisal področje karierne orientacije v slovenskih šolah ali pa zgodbo posameznika, ki je imel velike težave v šolskem sistemu in je kljub temu ali pa na nek drug način poklicno in strokovno uspel. Verjetno bom vsaj eno takšno zgodbo napisal.

Z veseljem pa bi prebral zgodbo družine, v kateri so imeli partizana in domobranca ali pa zgodbo nekoga, ki je na valovih tranzicije obogatel, pridobil moč in kako je to moč uporabljal ter kako ga je ta moč preoblikovala. Prebral bi tudi zgodbo o tem kako in zakaj se menjujejo ministri v vladi in še kakšno drugo zgodbo.

Zgodbe pa niso vedno lepo sprejete od vseh bralcev. Zgodbe tudi prebujajo jezo in delijo ljudi. Verjetno ne gre drugače. Jacqui Banaszynski je za RTVSLO povedala: “Ne vem, če je karkoli kar sem napisala v življenju, prodalo časopis. Kvečjemu nasprotno. Zgodba o homoseksualnem paru (ki ji je prinesla Pulitzerjevo nagrado), je bralce razjezila.”

Ko je reportažo pisala, so bralci tudi odjavljali časopis. To ji šele po končanem delu povedala urednica. Ko jo je avtorica vprašala, zakaj ji ni prej povedala, je urednica odgovorila, da je bila njena naloga narediti čim boljšo reportažo, uredničina naloga pa skrbeti za naklado. V tem odgovoru se seveda kaže tudi pomembna vloga urednikov.

3 KOMENTARJI

  1. > Z veseljem pa bi prebral zgodbo družine, v kateri so imeli partizana
    > in domobranca ali pa zgodbo nekoga, ki je na valovih tranzicije
    > obogatel, pridobil moč in kako je to moč uporabljal ter kako ga je
    > ta moč preoblikovala.

    Tudi jaz. 🙂

    Pravzaprav vsaj dve zgodbi sorodnikov partizanov bi lahko kar
    spodobno napisal tudi sam. Večkrat rad tudi pokomentiram zgodbo
    nekega domobranca, ki jo za silo poznam. A bi z veseljem slišal več.
    Še najbolje iz prve roke, ko se ne preplete s kakšnimi dnevnopolitičnimi
    interesi.

    A bi po drugi strani res bilo zanimivo slišati tudi kakšno sodobno
    panamsko zgodbo. Mediji so v prvi plan potisnili boksarja Zavca.
    Domnevam, da gre za preračunljiv interes lastnikov medijev, da se
    gnojnica izlije po Mr. Simpatikusu ter se tako zaščiti njihove interese
    glede njihovega kapitala. Kapitala v Panami… Od vseh, ki so kaj
    denarja odnesli tja, je nedvomno vsem nam najbolj simpatičen prav
    Zavec. A njegova zgodba še zdaleč ni tipična. Najbolj zanimivo bi
    bilo slišati kakšno zgodbo tipičnega podjetnika, ki se je (okoli
    prelomnega leta 2006?) odločil, da je toliko davkov pa res preveč
    in nam predstavil drug pogled na našo domovino. Ter kako
    razmišljajo tisti, ki so jim nekatere naše vrednote slovenske skupnosti
    povsem tuje… A so tu med nami. In ne moremo mimo njih. Celo
    ne bi bilo prav.

  2. Zgodba o homoseksualnem paru (ki ji je prinesla Pulitzerjevo nagrado), je bralce razjezila.
    ======
    Kar je jezilo bralce je tudi prodajalo časopis. Zato pa je toliko provokacij po medijih.
    Ne vem pa, kam je zašel Pulitzer, da za tak članek podeljuje nagrade… To je pa tuga in žalost.

    • Bo treba natančneje brat “…Ko je reportažo pisala, so bralci tudi odjavljali časopis….”

      Če pa te zares zanima, zakaj je dobila nagrado pa preberi reportažo (in obrazložitev ob nagradi) ..
      (lahko pa se znebiš homofobije, pa ti bo lažje v življenju)

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite