Ko želi nekdo ustvariti nek pomemben cilj, da bi dosegel uspeh, mora najprej zaupati, da je to možno doseči. Kadar je človeku nekaj pomembno, je normalno, da se bo o svojih namerah in načrtih pogovoril z najbližjimi. V atmosferi kolektivnega nezadovoljstva je zelo verjetno, da bo prejel tudi od najbližjih kritike namesto podpore. Doživel bo kritiko, začinjeno s številnimi opozorili in razlogi, zakaj je nek cilj nemogoče doseči. Ne glede na to, koliko je nekdo usmerjen k sebi, bo nanj vplivalo mišljenje ljudi, ki so mu pomembni. Najverjetnejši rezultat bo izgubljanje poleta in postopno opuščanje nameravane podjetnosti.
Vsakdo, ki spregovori o svojih pozitivnih namenih, bo hitro odkril, da je obkrožen z ljudmi, ki negativno razmišljajo. Pri tistih, ki ga imajo radi, pa je negativno mišljenje izraz iskreno dobrih namer. Tako lahko starš postane zelo zaskrbljen, ko mu otrok predstavi svojo podjetno namero. Beseda je o tisti vrsti starševske ljubezni, ki je zelo razširjena na tem kulturnem območju in jo imenujemo »ljubezen-zaskrbljenost«. Starši mislijo, da morajo svojo ljubezen pokazati svojemu otroku tako, da bodo čim bolj zaskrbljeno obravnavali različne negativne scenarije, ki bi lahko preprečili uspeh. S takim načinom, ko skrbijo za svojega »odraslega otroka«, ko se vmešavajo v njegove posle in dajejo različne nasvete, mu starši nezavedno sporočajo, da še ni dovolj odrasla oseba, da je nesposobna oseba in tudi da je ta svet zelo nevaren. In seveda, da ga imajo edinole starši zares radi.
Včasih je dobra namera v tem, da osebi pomagamo preprečiti, da bi izpadla naivna. Obstaja človeška težnja, da se tistega, ki se zavzame za dosego nekega posla, dojema kot naivnega. In tistega, ki kritizira nekaj, se dojema kot pametnega in modrega. Poleg tega, da starš preprečuje, da bi bil njegov odrasli otrok prevaran in izigran, starš, ki sumniči in negativno razmišlja, s takim obnašanjem potrjuje svojo modrost.
Včasih starši rečejo, da na tak način preprečujejo otroku, da bi bil razočaran in bi na koncu postal nesrečen. Tisti, ki stvari vidijo negativne, sebe ne morejo razočarati. Ne pomislijo pa, da v takem primeru njihov otrok ne bo niti zaupal v pozitiven izhod in rezultat in zato ne bo imel potrebne notranje energije, da ustvari svoj uspeh.
Poleg dobronamerne negativnosti se mora oseba, ki želi narediti nekaj podjetnega, soočiti tudi z ono drugo negativnostjo, ki prihaja od ljudi, ki do nje niso dobronamerni. A takih ljudi je mnogo v naši družbi, v kateri kraljuje čustvo zavisti. Mnogi v tujem uspehu vidijo lasten neuspeh: »Če je nekdo tako uspešen in dober, da je boljši od mene, to pomeni, da sem jaz slab!« A ker ljudje nočejo biti slabi, bolj ali manj subtilno razvrednotijo tisto osebo, ki si »namišlja«, da lahko nekaj ustvari.
In zato tisti, ki so odločeni, da v tako negativistični družbi kljub vsemu uspejo, najdejo trik, tako da se negativizmu ne zoperstavljajo s pozitivnim, ampak z negativnim motivom. Mnogi, ki so uspeli, so uspeli zaradi močnega kljubovanja, trme.
Prevedel Robert Šifrer. Prvič objavljeno na portalu politika.rs. Objavljeno z dovoljenjem avtorja, več o Zoranu Milivojeviću lahko preberete na povezavi.
