Moč Najvišjega v človekovem življenju

trkanjeNikoli ne bom pozabil zgodbe kmečke žene, ki je pri 36-tih prestala težke operacije na črevesju, pri 40-tih pa je začutila, da pod njenim srcem bije še eno srce – postala naj bi nezakonska mati. Otrokov oče jo je nagovarjal k splavu, ona pa je v stiski in bolečini klicala k Bogu in ga rotila, naj ji pomaga, da se bo prav odločila. Bilo jo je sram in strah očitkov, obsodb, zasramovanja, osamljenosti …! Sprašujem se, kaj bi ji svetoval, če bi me vprašala za nasvet. Vem, z njo bi jokal, hkrati pa bi se počutil zelo nemočnega.

In kako se je zgodba razpletla? Rodil sem se jaz – to je bila namreč zgodba moje mame. Bog ji je podaril pogumno srce in odločila se je za življenje. Njeni bližnji so zmajevali z glavo rekoč: »Še eno mizerno življenje«. Hvala Bogu se je izkazalo prav nasprotno. Moje življenje je res zaznamovala očetova odsotnost in revščina, vendar ni bilo mizerno. Ko sem postal mož, sva bila z očetom dobra prijatelja in sva se drug drugega veselila. Moji otroci so imeli dedka in dedek vnuke in tudi pravnuke. Sam sem se res prebijal skozi življenje tako bolj samorastniško, vendar sem kljub vsem zaprekam končal šolanje, se poročil, zaposlil, postal oče in dedek …

Ko danes iz časovne distance opazujem mojo življenjsko pot, v vsem vidim in prepoznam Božje varstvo in vodstvo. Kako jasno sem mogel to razumeti, ko mi je bilo v času študija ponujeno »zavetje« med enako-mislečimi prijatelji v študentskih duhovnih skupinah. Večinoma smo bili iz kmečkega okolja in smo se zares lepo razumeli: revni med revnimi in pošteni med poštenimi. Če samo pomislim, koliko srečnih in trajnih vezi se je v tistih letih spletlo, pa ne le prijateljskih – tudi zakonskih. In brez kančka sramu in dvoma lahko danes trdim, da nas je povezovala vera staršev, ki smo jo s seboj v Ljubljano »prinesli od doma«. Sicer pa smo vsi iskali nekaj več. Bolj slutili smo kot vedeli, da je vera nekaj več kot so razumeli ali nam znali razložiti naši starši. Tako so eni med svojim iskanjem našli Khalila Gibrana, drugi De Mella, spet drugi Hesseja … Spominjam se, da je mene že takrat izjemno nagovarjalo Sveto pismo. Ne morem reči, da sem ga pogosto ali pozorno prebiral, me je pa vseeno vznemirjalo. Slutil sem, da je v pripovedih o prvih kristjanih nekaj več kot to, kar mi danes slišimo oziroma se tako mimogrede pri verouku učimo. Nikakor se nisem mogel sprijazniti z obredi, ki so bili zame lepi, vendar sem v njih nekaj pogrešal (večkrat so se mi zdeli prazni in nekako »slabotni«). Spraševal sem se, zakaj se je vera v dva tisoč letih tako spremenila, zakaj je tako »zvodenela« – postala mlačna, kje je navdušenje, ki ga opisujejo Apostolska dela, kje je moč, ki je bila prisotna v prvi Cerkvi, kam so izginila znamenja in čudeži, ki so spremljali prve učence …? Takih in podobnih vprašanj je bilo na tisoče, pravih odgovorov pa nič ali zelo malo.

Rek pravi: »Učitelj pride, ko je učenec pripravljen!« Bil sem že poročen, ko je Bog na najino (ženino in mojo) pot poslal prijatelja, oba globoko ukoreninjena in podkovana v veri, ki sta nama pomagala odpreti oči in marsikaj »dešifrirati«. Povedala st a nama, da se vera ni prav nič spremenila, da pa smo se spremenili ljudje. »Bog je Duh in je brezčasen in tudi brez-prostoren. Obstajal je preden je bil čas in preden je karkoli nastalo. Je pa v danem trenutku »vstopil v naš čas in prostor in se nam razodel v osebi Jezusa Kristusa«. Tako sta naju poučevala in nagovarjala z Jezusovimi besedami: »Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj« (Raz 3,20). Te besede so nama razodele velik privilegij: »Stvarnik vesolja, ki se je pred dva tisoč leti učlovečil v Jezusu, želi postati najin prijatelj – vabi naju celo »na večerjo«! In seveda je sledilo logično vprašanje: »Kako naju lahko Stvarnik vesolja vabi na večerjo?« In sledil je odgovor: »Bog je bil, je in bo vedno živ! Njegovo učlovečenje ga ni »ubilo«, pač pa je nam na razne načine pokazal, kako smo cenjeni v njegovih očeh. In prav ta Živi Bog dela ista znamenja in čudeže, kot jih je delal po Jezusu pred dva tisoč leti. Ta Živi Bog želi po Svetem Duhu živeti in delovati tudi danes v nas – v našem srcu, ki je njegov dom – njegov tempelj – in po nas. Vprašanje je le, če in kako mu mi to dovolimo!?

Vem, da sem takrat prvič Jezusu zavestno izrekel svoj »Da«, da sem mu prvič zavestno odprl vrata srca (pa ne vhodna vrata, saj sem vedel, da je po krstu Sveti Duh že v meni, pač pa vrata omare, v katero sem Svetega Duha varno zapiral, da ga ne bi kdo videl in motil) in ga povabil, naj on usmerja moje korake, naj on po meni ljubi, odpušča, skazuje usmiljenje … S tem dejanjem moje osebne privolitve sem potrdil vero moje mame in botre, ki sta nekoč pri krstu namesto mene rekli Jezusu »Da«. In v tem vidim največjo odločitev v mojem življenju – vse druge odločitve so posledica le-te. To, da danes z ženo že šestnajsto leto pričujeva o lepoti poročenosti in zakonce učiva, kako graditi dobre odnose, za katere je vredno živeti in jih prenašati naprej, je posledica odločitve, ki jo v nama uresničuje Bog in imava zanjo malo zaslug.

V Apostolskih delih beremo, da apostoli po treh letih hoje za Jezusom in po njegovem prikazovanju po vstajenju še niso doumeli bistva. Iz plašnih učencev, ki so se ob križanju razbežali, so postali pogumni oznanjevalci šele na Binkoštni dan, ko so doživeli izpolnitev Očetove obljube, ko jih je obsenčila moč Najvišjega in so bili napolnjeni s Svetim Duhom. V tem je vsa skrivnost krščanstva.