Inštitut Karantanija je poleg mnogih klasičnih del liberalne ekonomske in politične teorije izdal tudi zanimivo knjigo Moč idej ameriškega konservativnega misleca Richarda Weaverja, ki je bilo prvič izdano leta 1948. Gre za izredno vplivno delo, ki se giblje znotraj platonistične in krščanske miselne tradicije in ki je bilo označeno za eno redkih pristnih klasik ameriške politične misli, kot jo je imenoval Robert Nisbet. Delo je, kot zapiše v njem tudi sam Weaver eno izmed razmišljanj o zatonu zahodne civilizacije, kar ga uvršča med takšna dela kot so Zaton Zahoda Oswalda Spenglerja ter From dawn to decadence Jacquesa Barzuna. A vendar Weaver s Spenglerjem že na začetku svojega dela tudi polemizira. Sam namreč ne pristaja na zgodovinsko deterministično in tragično podobo zatona Oswalda Spenglerja in poudarja svobodno voljo ljudi v nasprotju s Spenglerjevim determinizmom. Ti različni sklepi omenjenih mislecev pa izhajata iz različnih idejnih izhodišč. Oswald Spengler je namreč kot zvest učenec Friedricha Nietzscheja zavračal krščansko metafiziko, s čimer se je približal tragičnemu duhu grštva, ki ga zaznamuje odsotnost vsake ideje odrešitve in prisotna zavest o usodi, ki ji človek ne more ubežati. V takšnem idejnem svetu svoboda volje nima velikega pomena, kar pa kot smo že videli za Weaverja ne drži.
Ideje imajo posledice
Zaradi Weaverjevega idejnega izhodišča bi bilo torej zaman pričakovati analizo svetovne zgodovine v smislu primerjanja različnih civilizacij in njihovih stadij z namenom napovedi prihodnjega toka zgodovine zahodnega sveta. Kot na že pove naslov Moč idej delo analizira spremembe, ki so zgodile na filozofski, idejni in religiozni ravni ter njihov vpliv na tok zgodovine. V tem smislu je tudi izviren angleški naslov Ideas have consequences (ideje imajo posledice) bolj natančen. Tukaj se pa kaže velika izvirnost in drznost Weaverjevega dela, saj idejnega ”izvirnega greha” ne postavlja v marksizem, liberalizem, razsvetljenstvo ali reformacijo, temveč gre dlje, nazaj v srednji vek, k filozofu in teologu Viljemu iz Ockhama (1287 – 1347). Le ta namreč velja za utemeljitelja nominalizma, se pravi filozofije, ki zanika obstoj univerzalij. Weaver o tem zapiše sledeče: ”Po njegovem so univerzalije zgolj imena, ki jih uporabljamo zaradi prikladnosti. Pri tem gre za bistveno vprašanje, ali obstaja vir resnice, ki je nad človekom in neodvisen od njega. Odgovor na to vprašanje namreč določa posameznikov pogled na naravo in usodo človeštva. Nominalistična filozofija praktična ukinja resničnost, kot jo dojema razum, in jo predstavlja kot nekaj, kar zaznavajo zgolj čutila. Zaradi spremembe dojemanja, kaj je resnično, pride do preusmeritve celotne kulture in znajdemo se na poti v sodobni empiricizem”. Se pravi, dosledno izveden nominalizem pomeni vrnitev k sofističnemu, k pred sokratičnemu načinu mišljenja, ki ga, sicer poenostavljeno, povzema sintaksa – človek je merilo vsega. Po nominalizmu tako izgubijo veljavo tradicionalni pogledi, od Platonovega sistema idej do verske metafizike. Seveda pa bilo napak razumevati, da je bila kakšna nominalistična revolucija, pravilneje bi bilo uporabiti izraz evolucija saj je trajalo precej časa, da se je perspektiva razmišljanja spremenila. Lahko bi celo dodal, da se je nominalizem izkristaliziral šele v ti. »postmoderni« in s njo povezanim koncem velikih zgodb. Velike ideologije modernosti, so namreč še zmeraj temeljile (in še zmeraj temeljijo) v zaverovanosti v lastno resnico in lastno zmožnost odrešitve, se pravi to kar je Eric Voegelin poimenoval kot ”vzpostavljanje imanence eshatona”. A tudi tovrstna perspektiva se umika v sence.
Aktualnost Weaverjevega dela
Ker namen pričujočega eseja ni obnova knjiga, pa se rajši vprašajmo, zakaj naj bi to delo brali in o njem premišljevali v današnjem času. Poleg mnogih izvrstnih uvidov v bolezni modernosti, kot je npr. zamenjava izobrazbe z golo specializacijo, ki je poledica fragmentacije družbe pa največji pomen Weaverjevega dela leži ravno v njegovi analizi nominalizma. O kontinuitete med Viljemom iz Ockhama in današnjim nominalizmom se sicer lahko razpravlja, a vendar je spreminjanje jezika in z njim povezan popolni relativizem tisto, kar je eden izmed perečih problemov današnje miselnosti, čeprav ga morda ne razumemo kot takega, največji prispevek te knjige pa je ravno klic k vrnitvi pomena v jezik, ki se v postmoderni vedno bolj izgublja.
Knjigo Moč idej, ki jo je izdal Inštitut Nove revije v sodelovanju z Inštitutom Karantanija, lahko naročite na Časniku.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
// //
