Vir: Siol. V začetku tedna je v javnosti odmevala odločitev vodilnih na RTVS, da podelitev viktorjev ni bila v skladu z zakonodajo, in razdelila mnenja tudi o tem, ali gre za politično satiro ali propagando.
Stane Granda:
Že zaradi tega, kdo je dobil Viktorje, oddaje ne bi gledal. Če dobi takšno priznanje nekdo, ki se je komaj pojavil v nadvse zahtevni zvrsti TV-oddaje, intelektualno ji ne bo nikoli kos, je to zgovoren dokaz pomanjkanja predlogov ali politično ideološko nagrajevanje. Prav tako tudi ne verjamem vodstvu RTVS, da so jim stvari odšle izpod nadzora. Vsak normalen človek ve, kako bo deloval gospod Boris Kobal.
Vse skupaj, celo z oblekami (!), je bila povsem navadna propaganda, ki je izraz paranoje ob bližnjem referendumu o družinskem zakonu. Tranzicijska levica jo jemlje kot čudežno zdravilni obliž na padec vlade in Jankovićeve nerodnosti ob sestavljanju nove, kot ključni korak v obračunu z Janševo vlado in Cerkvijo, ki ima sama s seboj dovolj težav. Da bi dosegli svoj cilj, so zlorabili satiro. Ta izjemno zahteven del javnega in kulturnega delovanja ni identičen z dolgim jezikom in pobalinstvom, prostaštvom, kršenjem temeljnih pravic človeka in državljana in predvsem nestrpnostjo. Samozvani satiriki se naj učijo pri Žarku Petanu ali pa Janezu Menartu. Prava satira mora nasmejati celo tistega, zoper katerega je uperjena. Dilema satira ali politična propaganda je lažna. Dobre satire tako kot dobrega literarnega dela ni mogoče politično opredeljevati. Že po tem, kdo dogajanje na Viktorjih hvali in kritizira, je jasno, da je šlo za politično zlorabo. Na nobeni strani niso samo taki, ki ne bi vedeli, kaj je satira.
Boris Vezjak:
Dilema o tem, ali so Viktorji uprizorili politično satiro ali politično propagando, je odvisna od trezne presoje vsebinskih in žanrskih značilnosti v nastopih satirikov. Sam sem njihove nastope, z nekaj redkimi izjemami, razumel predvsem kot duhovito, četudi na trenutke vulgarno kritiko na račun homofobnih predsodkov. Aluzij na družinski zakonik je bilo relativno malo, a gotovo niso manjkale. V hipu, ko satiričnih vložkov ne razumemo kot izrekanje o družinskem zakoniku, temveč kot smešenje homofobije, se mora spremeniti tudi naša ocena o propagandnih predreferendumskih namenih nastopajočih. Mar res lahko smiselno trdimo, da je humor na račun homofobov politični propagandizem? Ne moremo. Če bi torej precizna analiza pokazala, da se je na podelitvi viktorjev odvijala satira, katere tarča je bila homofobija, hipoma pade tudi nespodobna odločitev vodstva, da oddajo začasno umakne iz predvajanja. V uradnem pojasnilu vodstva RTV Slovenija se niti z besedico ne sklicujejo na kršitve svojih pravilnikov ali volilno zakonodajo! Se pravi, da je v trenutku odločitve za umik prevladala neka druga, nepravniška in nestrokovna argumentacija. Dejanje umika oddaje zato štejem za nedopusten, nepremišljen lapsus z nevarno tendenco zavezovanja jezikov. Ko to počnemo satirikom, bi nas moralo biti sram.
