Vir: Siol. O tem, kakšen je bil pravzaprav Pezdirjev razlog za to, da se je odločil o dejavni korupcijski mreži najprej obvestiti javnost, ne pa pristojnih institucij, čeprav javnost razen razodetja poskusov podkupovanj, ki jih je bil deležen, ni izvedela praktično ničesar novega, smo se tokrat pogovarjali z nekdanjim resetirancem, katerih član je bil tudi Pezdir, in ekonomistom Matejem Lahovnikom ter Bojanom Dobovškom s Fakultete za varnostne vede.
Oba sogovornika sta pohvalila sporočilo, ki ga je Pezdir z omenjenim dejanjem poslal javnosti, in sicer da je treba korupcijo naznanjati in o njej glasno govoriti, saj ji bomo le tako odvzeli moč. Prav tako pa sta oba tako ali drugače nakazala, da je s takšno odločitvijo med drugim pristojnim institucijam odvzel pomembno prednost, in sicer uporabo posebnih metod in sredstev.
Dr. Matej Lahovnik
To je stvar osebne odločitve, vsekakor pa se mi zdi zelo pomembno, da je naknadno obvestil tudi vse pristojne institucije, tako Komisijo za preprečevanje korupcije kot tudi policijo.
Vsa stvar ima tako pozitivno kot tudi negativno plat. Pod prvo zagotovo spada dejstvo, da je posredoval pomembno sporočilo vsem, ki imajo podobne izkušnje, to je, da je prav, da se o tem govori na glas. Slaba stran pa je, da se je najprej obrnil na javnost in nato na pristojne institucije, ki bodo zato v teh konkretnih primerih, ki jih omenja, težje uporabile posebne metode in sredstva za preiskavo. Sicer pa lahko razumem, da je na neki točki presodil, da se o tej stvari javno premalo govori.
Težko pa je presoditi, ali bi bilo bolje, da bi najprej na to opozoril pristojne institucije, ker ne poznamo dovolj konkretnih primerov in tudi ne vemo, na kakšen način je podkrepil svoje trditve. Verjetno pa je ravnal podobno, kot bi marsikateri drugi državljan, ker je zaupanje v institucije, ki so pristojne za pregon koruptivnih dejanj, na precej nizki ravni in se zato ljudje, ko so v stiski oziroma podvrženi nekim pritiskom, pogosto obrnejo na javnost. Gre za tako imenovani whistleblowing učinek, ki je zelo koristen, zlasti v smislu ozaveščanja.
Dr. Bojan Dobovšek
Menim, da smo izgubili dve priložnosti, in sicer najprej, da bi prijeli storilce tako, kot je treba, kakor tudi možnost nadzora nad delom pristojnih organov.
V redu se mi zdi, da je javno spregovoril o težavah korupcije, s taktičnega vidika pa je bilo zgrešeno, da ni najprej o tem obvestil pristojnih institucij, saj zdaj ni več možnosti uporabe posebnih metod in sredstev, s katerimi bi veliko lažje prijeli ovadene osebe pri dejanju korupcije. Tako pa so bili storilci opozorjeni in bodo seveda toliko bolj previdni.
Menim, da je bil glavni namen dejanja, da se javno govori o teh težavah, najbrž pa ne pozna kazenskopravnega vidika preiskovanja kaznivih dejanj in tako ne ve, kako tečejo postopki. Zato je dal ljudem napačen signal, mi jim namreč priporočamo, naj se najprej obrnejo na organe pregona, ker jih bodo ti skušali tudi zaščititi. Prav tako je v tem kontekstu vprašljiv obisk ministra. Kaj je to pravzaprav pomenilo, ali bodo tudi navadni ljudje hodili kar naravnost k ministru?
