Mnenja z mero: vsebinski sklopi

študenti protesti sit politik lačen dijak transparent

Politična kronika

Izbrani prispevki obravnavajo nekatere dnevnopolitične teme: referendum o družinskem zakoniku, prepoved uveljavitve Titove ceste v Ljubljani, spreminjanje oz. omejevanje pravil glede referendumov, širitev mestnih lekarn izven območja Ljubljane in poseg KPK v slovenski politični prostor.

Avtorji pogosto analizirajo profile prvakov desnosredinskih strank in premike v slovenskem volilnem telesu z vidika možnosti, da bi se stranke, ki so se z različnimi imeni zbirale pod političnim dežnikom Milana Kučana, enkrat vendarle poslalo v opozicijo. Še posebej je zanimiva analiza sredinskega dela volilnega telesa.

Posebno mesto v razmišljanjih ima tudi obravnava mitologije titoizma, ki je prepoznana kot zelo živa, opisani pa so tudi glavni apologeti jugoslovanske različice komunizma, ki z njo vešče manipulirajo tudi za dnevno politično rabo. Tako ni nenavadno, da Jože Možina titoiste sprašuje: »Kako se spi v mogočni, iz hrasta izrezljani spalnici z baldahinom po vojni ubitih grofov Attems, ki jo je iz njihovega gradu uplenil visok funkcionar OF, Tone Fajfar. In kako prvak Olimpijskega komiteja zajtrkuje, večerja pod sliko Matije Jame, ki jo je dobil njegov oče, visoki funkcionar režima, na reverz, pripadala pa je predvojni eliti. Tisti, ki jo je v krvi pokončala komunistična oblast.«

V gospodarskopolitičnih kolumnah pa avtorji opozarjajo na škodljivost socialističnih politik za Slovenijo in predlagajo oblasti držo in ukrepe, ki bi bili bolj naklonjeni svobodnemu tržnemu gospodarstvu. Pomen morale, ki naj dopolnjuje tržni mehanizem, je izpostavljen na kar nekaj mestih.

Matej Kovač (iz spremne besede)

OrgleInGlasba_Foto_Patricija_BelakRefleksija o Cerkvi

Papež Frančišek je ob godu sv. Frančiška Saleškega (24. januar 2014), zavetnika novinarjev in medijev, zapisal: „Internet nam še posebej ponuja več možnosti za srečanje in solidarnost med vsemi, in to je dobra stvar, to je Božji dar.“ Internet je tisti medij, ki tudi pri nekaterih sodobnih družbenih teoretikih vzbuja optimizem, saj naj bi omogočal nič manj kot „naslednjo stopnjo demokracije“. Portal Časnik.si je ena izmed tistih katoliških stvarnosti, ki je izziv interneta vzela zares in se na svojem področju hitro postavila med vodilne. Posebej se je izkazal v za Cerkev dramatičnem času, ki se ga je prijelo slikovito ime „čas obglavljenja“ (2013-2014). Medtem ko so „uradni“ katoliški mediji v tem času sledili (menda s strani hierarhije nikoli izrečeni ali zapisani) zapovedi, da je pač treba biti karseda tiho o stanju „obglavljene“ Cerkve, je Časnik.si deloval kot „svobodna tribuna za vprašanja obglavljene Cerkve“. Že to, da je ustvaril prostor za pogovor, je dejanje cerkvenosti, je dober prispevek k refleksiji o Cerkvi. Internet je Božji dar, lahko rečemo, ker vzpostavlja dialog, ki ga drugače morda sploh ne bi bilo.

Naslednje, kar cenimo pri Časnik.si, ko se slednji spušča na področje razprave o Cerkvi, je pluralizem. Cerkev že dolgo ni uniformirana, ne po obleki ne po tistem, kar imamo katoličani v glavah. Na Slovenskem imamo predstavnike evangelijskega radikalizma, klasičnega političnega katolicizma, binkoštnih gibanj, prej glasne pristaše in tihe nasprotnike Benediktove, zdaj glasne pristaše in tihe nasprotnike Frančiškove linije, … Povrh vsega ne manjka formalno in neformalno teološko izobraženih laikov, ki so zmožni pozornega branja in dobrega pisanja. Ta raznolikost tvori potencial, ki mu Časnikova internetna stvarnost gre na roko, saj se lahko vsak, ki hoče, sooči z drugačnim, skozi soočenje pa raste.

Branko Cestnik (iz spremne besede)

Zgodovina za prihodnost

Luč na koncu tunelaAvtorji se o slovenskem zgodovinopisju upravičeno sprašujejo »ali je bila naša, predvsem polpretekla zgodovina že napisana«. Zgodovino avtorji razumejo kot produkt zgodovinarjev oz. tistih, ki o njej pišejo na strokoven in objektiven način. Mnogi pisci ugotavljajo, da o slovenski predvsem med in povojni zgodovini še marsikaj ni bilo povedano. Odkrita so bila nova dejstva, ki kličejo k novemu vrednotenju uradno zapisanega.

Tako so se spletni pisci odzvali na dogodke ob napovedanem prekopu škofa Rožmana (februar 2013) in njegovem pokopu v ljubljanski stolnici (april 2013), razmišljali so o slovenskih razsežnostih odmevnega primera Kononov v povezavi s sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (oktober 2010) in o nikoli razčiščenem odnosu do totalitarne preteklosti, ki se kaže tudi v (ne)sprejemanju totalitarnih simbolov (junij 2013). Zgovoren je eden zadnjih komentarjev v sicer dolgi vrsti bolj ali manj spodobnih ob zapisu o totalitarnih simbolih: »Revolucija je skrunitev NOB. Zvezda pa je simbol revolucije in ne boja proti nacizmu in fašizmu?«

Vedno aktualen je prispevek o primerjavi različnih totalitarizmov in našem odnosu do njih (julij 2012), o liberalizmu in »liberalnosti« na Slovenskem v polpretekli zgodovini (december 2013) ter o slovenski tranziciji in njenih bibličnih štiridesetih letih, kar je postavljeno v kontekst izraelskega izhoda iz Egipta (avgust 2011).

Na omenjeni prispevek se logično navezuje v naši družbi vselej prisotno vprašanje narodne sprave in zamolčane (pol)preteklosti, bodisi ob vsakoletni spominski slovesnosti v Kočevskem Rogu (junij 2012), bodisi ob medijsko razvpiti in zlorabljeni t. i. spravni maši na Sv. Gori pri Gorici (november 2013). V ta okvir lahko uvrstimo tudi razmišljanje o kultu »resnice zmagovalcev« med drugo svetovno vojno na Slovenskem (junij 2013) ter o zločinu in kazni, kar je sovpadalo s smrtjo »majorja Mitje Ribičiča« (november 2013).

Razgibano družbeno dogajanje prinaša nove izzive tudi v naše bodoče kolumne, tako doma (referendum o arhivih, četrt stoletja Majniške deklaracije, ponovne razprave o lustraciji), kot v tujini (Ukrajina, Evropa).

Renato Podbersič ml. (iz spremne besede)