Mlakar: Nujna je sprememba miselnosti pri ljudeh

1

Avtor: Gašper Blažič. Vir: Demokracija. Tilen Mlakar, sicer univ. diplomirani teolog, je od novembra 2010 predsednik Sveta katoliških laikov Slovenije (SKLS). Zaposlen je na področju mladinskega dela in v zavodu Kul.si, ki se je angažiral v kampanji proti družinskemu zakoniku.

Pred nedavnim ste bili izvoljeni za predsednika Sveta katoliških laikov Slovenije. Kakšno poslanstvo ima ta organizacija?

Na kratko bi lahko rekli, da je SKLS povezovalno telo katoliških laiških organizacij. Po eni strani je namenjeno povezovanju različnih laiških organizacij in gibanj med seboj, po drugi pa povezovanju med laiki, ki se združujejo v organizacijah in gibanjih, ter med slovenskimi škofi. Hkrati je bil SKLS pri ustanovitvi zamišljen tudi kot posvetovalni organ Slovenske škofovske konference.

Ste predstavnik mlajše generacije. Je to morda znamenje, da tudi krščanski laiki v Sloveniji potrebujejo sveže moči?

Pri prizadevanjih za dobro so sveže moči vedno potrebne oziroma ni teh nikoli premalo. Ne samo katoliški laiki – vsak dobromisleči človek lahko pozitivno vpliva na svojo okolico, če ni pasiven, temveč začne udejanjati aktivno državljanstvo in si prizadevati za skupno dobro. To je še zlasti potrebno v času krize, v katero sta nas po mojem mnenju pripeljala predvsem egocentrizem in moralni relativizem. Kriza, v kateri smo se znašli, zato ni toliko kriza gospodarstva kot kriza vrednot. Ljudje smo izgubili medsebojno zaupanje, postali smo »človek človeku volk«, laž in kraja pa sta postali vrednoti, če te le nihče ne dobi. Zato iz krize ne bomo nikoli prišli, če ne bo spremembe miselnosti ljudi in vrnitve k vrednotam, ki družbo gradijo, ne razkrajajo, za to pa smo potrebni in odgovorni prav vsi.

Navsezadnje ste se veliko angažirali tudi pri družinskem zakoniku oz. Civilni iniciativi za družine in pravice otrok oz. spletni strani 24kul.si. Ste zadovoljni z doseženim?

Zadovoljen sem, da je ta »projekt« uspel prebuditi na tisoče državljanov, ki so se angažirali in na legitimen način uveljavili svoje državljanske pravice. Navsezadnje je šlo za največjo civilno pobudo v samostojni Sloveniji. Zadovoljen sem tudi, da smo vsaj začasno uspeli ustaviti oz. upočasniti nadaljnje razkrajanje vrednote družine in zakonske zveze. Nisem pa zadovoljen, da politika zaradi trenutne gospodarske situacije nima zadostne volje, da bi se družinska zakonodaja ustrezno uredila. In nisem zadovoljen z načinom diskreditacije in s spodbujanjem sovraštva do tistih, ki se z Družinskim zakonikom nismo strinjali, kar smo okušali s strani njegovih političnih, medijskih in civilnodružbenih podpornikov.

Kateri so sicer trenutno največji izzivi SKLS?

Največji izziv je tudi naš osnovni namen: povezovanje. Tukaj smo katoličani v Sloveniji še precej šibki, čeprav je bilo v zadnjih letih v tej smeri narejenega veliko. Zaradi obilice dela smo nagnjeni k temu, da vsak obdeluje le svoj vrtiček in da spregledamo, kakšno dodano vrednost ima lahko povezovanje in skupno delo.

Katoliška Cerkev v Sloveniji je v zadnjem času precej v središču pozornosti. Od mariborske finančne afere, domnevnega izgona nadškofa Alojza Urana pa vse do najnovejše afere z domnevnim biološkim potomcem kardinala Franca Rodeta. Vas je medijsko poročanje o Rodetovem domnevnem sinu presenetilo?

Če govoriva o načinu medijskega poročanja, me na žalost ni presenetilo. Že dolgo mi je namreč jasno, da vodilni slovenski mediji o Cerkvi ne poročajo objektivno. Dejstvo je, da so v Sloveniji vodilni mediji v rokah ideologije, ki ne le da Cerkvi ni naklonjena, temveč je do nje izrazito sovražna. Vse bi naredila za to, da bi jo uničila, zato se poslužuje vseh sredstev, vključno z lažmi, zavajanjem in spodbujanjem sovraštva. Natolcevanje zadnjih mesecev je dokaz za to. Po drugi strani je dejstvo, da je Cerkev na primer daleč največja prostovoljska organizacija v Sloveniji, vendar lahko pozitivno novico o njej v (levičarskih) medijih najdemo kvečjemu po naključju. Še več: pripadniki te iste Cerkvi sovražne ideologije poskušajo prostovoljstvo v Sloveniji zakonsko definirati tako, da bi izključevalo vsako prostovoljno delo v okviru verskih skupnosti.

Sami ste se kritično odzvali na napad na predstojnika Inštituta za sodno medicino dr. Jožeta Balažica, ki mu časopis Delo odreka strokovne kompetence. Menite, da gre celo za protiustavno početje omenjenega medija. Zakaj?

Delo je dr. Balažica kot strokovnjaka diskreditiralo zaradi povsem iracionalnih in ideoloških razlogov: zaradi njegovih stališč o Družinskem zakoniku in zaradi njegove pripadnosti katoliški verski skupnosti. To je vsekakor kršenje ustavnega načela enakosti in svobode veroizpovedi.

Sam sem se odzval, ker v naši družbi opažam stopnjevanje diskriminacije, spodbujanja k sovraštvu in nasilja zoper kristjane. To poteka na vseh ravneh: na delovnih mestih, v šolah, v javnosti, celo v vrtcih. Tipičen primer je zgodba neke deklice, ki so ji v vrtcu grobo prepovedali, da bi se pred jedjo pokrižala, mama pa je morala zaradi tega celo v vrtec na zagovor. Sprašujem se, kje se bo to končalo. Ne smemo pozabiti, da niso daleč časi, ko so kristjane v Sloveniji zaradi vere celo pobijali …

Kaj je po vaše ozadje tovrstnega pisanja?

Kot sem omenil, je vedno bolj očitno, da Delo in večino drugih slovenskih medijev obvladuje ideologija, ki poleg poveličevanja komunističnih časov in težnje po popolni relativizaciji vrednot v samem jedru nosi sovraštvo do Cerkve in kristjanov. Mnenjski voditelji, ki se napajajo ob tej ideologiji in so njeni nosilci, so po polomu Družinskega zakonika po mojem mnenju Cerkev na nov način doživeli kot grožnjo svojim ciljem. Zato so se z novo vnemo lotili diskreditacije in ustrahovanja posameznikov. Njihov cilj je, da bi v kristjanih zbudili strah pred izgubo službe in posmehovanjem ter sram nad njihovimi lastnimi stališči. Če vzamemo v ozir še natolcevanja istega časopisa glede nadškofa Urana in kardinala Rodeta, vidimo, da istočasno poteka poskus oslabitve Cerkve preko diskreditacije njenih voditeljev in spodbujanja delitev med samimi kristjani. Tu torej ne gre za neke teorije zarote, ampak za jasno vidno agendo.

V izjavi za javnost se sprašujete, ali s(m)o morda kristjani tudi zato žrtve tolikih vsakodnevnih krivic, ker se nikoli nihče ne zgane. Je takšna praksa medijev torej povezana tudi z dejstvom, da se to početje tudi s strani kristjanov jemlje kot nekaj samoumevnega?

Seveda. Že prejšnji režim je katoličanom in pripadnikom drugih veroizpovedi v Sloveniji v glavo uspešno vsadil idejo, da je že omenjanje Boga v javnosti sramotno in posmeha vredno. Diskreditacija dr. Balažica je dokaz, da se spodbujanje takšne drže med kristjani danes še nadaljuje in celo stopnjuje.

Izhod iz te situacije, ko manjšina večini državljanov vsiljuje sram zaradi njihove veroizpovedi, je po mojem mnenju možen predvsem z dvema premikoma: prvič z večjo samozavestjo, ponosom in pogumom kristjanov ter drugih vernikov, ki se bodo povezali in zavzeli za svojo pravico do veroizpovedi in do svobode govora, ter drugič z ukrepanjem pristojnih ustanov, kakršne so policija, sodišča, Varuh človekovih pravic in podobne.

Se vam zdi, da je katoliško prepričanje v slovenski družbi še vedno nekaj nesprejemljivega oz. »drugorazrednega«?

V slovenski družbi imajo krščanske vrednote še vedno pomembno mesto. Drugače pa je v vodilnih medijih. To je navsezadnje pokazal izid referenduma o Družinskem zakoniku, ki so mu mediji vsi po vrsti napovedovali negativen rezultat. S tega vidika bi bilo po vzoru britanskega BBC med slovenskimi mediji zanimivo opraviti raziskavo, koliko od zaposlenih se prišteva h kateri od religij oziroma vrednostnemu sistemu. Prepričan sem, da bi rezultat pokazal ogromno odstopanje od povprečja, ki ga najdemo v slovenskem prebivalstvu.

Kako pa v zvezi s tem ocenjujete ravnanje državnih institucij, denimo urada varuha človekovih pravic?

Po mojem mnenju v Sloveniji doslej žal še nismo imeli nepristranskega varuha človekovih pravic. Glede na dosedanje izkušnje se zdi, da so na takšna mesta redno postavljeni ljudje iz izključno enega ideološkega kroga. Sam si drugače ne znam razlagati dvoličnosti delovanja urada Varuha človekovih pravic, ki je svoj višek dosegel s svojim (ne)ukrepanjem v primerih zažiga strunjanskega križa in »izpovedi« Svetlane Makarovič po državljanski dolžnosti sovraštva do določene verske skupnosti.

Opomba: Pogovor je objavljen v tiskani izdaji tednika Demokracija in ga objavljamo v celoti.

1 komentar

  1. Sami volkovi v ovcjih oblacilih, dokler seze pogled. Ni cudno, ce se hudic poja okrog kot angel svetlobe in mesa strene, nasa masa ovc pa tega ne opazi. Eni hudobi je baje ime Svetlana in je v zlahti s Luciferjem. Druga Spomenka pa je ze tako eksistencialno izgubljena, da ne ve vec, od kje se je vzela. Tem vrazjim apostolkam bo sele v peklu v druzbi z likvidatorji, ki se kesajo zakaj jih niso vec pobili, politkomisarji in drugimi rdecimi zarotniki, jasno, da so bili, o joj prejoj, na napacni strani…

Comments are closed.