Začetek je bil navdušujoč – mislim na rojevanje slovenske države – Slovenija kot suverena republika svobodnih državljank in državljanov, liberalna ustavna demokracija utemeljena na vladavini človekovih pravic, ki kot osrednjo vrednoto, okoli katere se vse vrti, postavlja svobodnega in odgovornega posameznika. Ustavne dobrine so položene tako rekoč v zibelko naše države in – vsaj takrat se je tako zdelo – kot da bomo Slovenke in Slovenci z vseobsegajočim soglasjem o temeljnih ustavnih vrednotah, ki imajo svoje globoko zasidrano jedro že v zgodovinski pripadnosti zahodnemu civilizacijskemu izročilu, demokracijo pili z materinim mlekom – saj smo konec koncev v lastnih in tudi dobronamernih tujih očeh vselej veljali za delovne, poštene, varčne, miroljubne in obzirne. Zdelo se je, da nam je zagotovljena pot v duhovno in materialno blaginjo, ker da bo ustavna emancipacija aktivirala vse naše v obdobju totalitarizma in tuje nadvlade zadušene vrline, še posebej občutek za odgovornost in za skupno dobro. Vendar eno je vznesen romantičen optimizem na začetku, drugo pa stvarnost, ki jo je razodela tranzicija. Ko gledam nazaj, je bila povsem uspešna samo osamosvojitev, nacionalna neodvisnost in vzpostavitev lastne državnosti (kar pomeni tudi avtonomen pravni sistem), skupaj z vključitvijo v EU in NATO (kot del iste zgodbe o uspehu). Ostali dve poglavji agende slovenske pomladi – ekonomska in politična normalizacija slovenske države sta ostali nedokončani.
Najprej je sicer kazalo dobro – dokaj hitro in neboleče smo prešli kritično obdobje osamosvajanja, in nismo, kot so nas takrat strašili nekateri, jedli travo. V primerjavi z drugimi smo plačali razmeroma majhno ceno ter se, tako se nam je vsem zdelo, priključili na vlak za evropsko normalnost. Uspešno smo se približevali EU in za zunanje opazovalce, ki jih je bolj kot resnični notranji ustroj naše države/družbe, zanimal njen videz, veljali za vzor napredne postkomunistične države – statistika je to potrjevala. V drobovje sistema jim pogled seveda ni segel – kot tudi ni marsikateremu sodržavljanu (ki je v lahkoverni površnosti in naivnosti nasedal raznim manipulacijam o svetosti nacionalnega interesa ter drugim ideološkim in emocionalnim prevaram). Bili smo zvezda tranzicijske Evrope, prva postkomunistična država, ki je predsedovala EU, prvi smo prevzeli evro, bili zgled številnim drugim, skratka zgodba o uspehu.
Ampak le na površini – ko se je lak posušil, razpokal in odpadel, se je razkrilo pravo, globinsko stanje slovenske tranzicije. Pospešeno naraščanje javnega dolga, plačilna nedisciplina, bančna impotentnost, upadanje BDP, naraščanje brezposelnosti in posledično naraščajoče socialno razsulo so samo zunanji znaki zavožene tranzicije, ki jih je razkrila neizogibna finančna kriza. Vendar je v globalno recesijo leta 2008 Slovenija vstopila razmeroma dobro pripravljena. A spet samo na videz. Bančna luknja, notranja zadolženost, državno lastništvo sistemskih in monopolnih korporacij (državne banke, zavarovalnice, energetika, telekomunikacije so žarišča moralnega hazarda in korupcijskih praks), vse to je stalnica slovenske tranzicije – in nima nič z globalno recesijo. Kljub vsemu je bila Slovenija takrat nizko zadolžena država – javni dolg je bil 8,6 milijarde evrov ali 23,5 % BDP. Manj kot šest let kasneje ta znaša 28 milijard ali 81 % BDP. V samo petih letih se je povečal za več kot trikrat. Zadolženost komaj rojenih otrok se danes meri v več kot deset tisoč evrov.
Kriza pravnosti
Taka je današnja slika, ki pa jo neusmiljeno dopolnjujejo še drugi podatki – podatki, ki potrjujejo, da pravi vzrok katastrofalnega stanja ni globalna finančna kriza, ampak preplet endogenih, značilno slovenskih dejavnikov – tvegam reči, da je slovenska kriza v resnici kriza pravnosti. S tem seveda nikakor ne mislim, da bi za krizo in vsesplošno razsulo v državi krivil pravo kot kulturen pojav – nasprotno, krivo je pomanjkanje pravnosti, nespoštovanje prava in pravna sprevrženost. Poglejmo zakaj: Izrazita makroekonomska neravnotežja, nestimulativno poslovno okolje, čezmerna, nepregledna in nekoherentna reguliranost, normativna kaotičnost (to npr. zelo značilno demonstrira zakon o davku na nepremičnine in z njim povezana regulativa), kronična kriza sodstva (počasnost, nepredvidljivost in divergentnost odločitev, kampanjskost, miselna rigidnost in staromodnost sodniške pravne misli, pomanjkanje poguma, politična korektnost), nesposobnost izterjave davčnih dolgov (skoraj milijarda in pol neizterjanih davščin), nedelovanje (in zlorabe) institucij pravne države, njihova nekompetentnost in politična ustrežljivost, prestreljenost s korupcijo (tudi tistih, ki naj bi pred njo varovali), klientelizmom, nepotizmom, mešanje politike in korporativnega upravljanja (pogled na nedavno objavljen seznam družb, katerih terjatve so bile prenesena na DUTB pokaže, da so največji dolžniki podjetja, ki so služila uresničevanju »nacionalnega interesa«), prepletanje ekonomskih in političnih elit, oblastno lomastenje po človekovih pravicah (o čemer pričajo zadnji ustavnosodni primeri) – in še bi lahko našteval.
Odsotnost ustavne kulture
Vse to je posledica nedelovanja pravne države – to pa posledica odsotnosti pravne kulture, ki sega vse do svojih izvorov, se pravi do same ustavnosti. Primer Slovenije potrjuje, da imata prav Karla Hoff in Joseph E. Stiglitz, ko pravita, da tranzicijski prehod na vladavino prava zastane tam, kjer nizka pričakovanja ljudi o kvaliteti pravnih institucij v prihodnosti povečajo pričakovano donosnost zlorabe družbenega premoženja, in zato postane v interesu vplivnih skupin, da koruptivna in šibka pravna država vztraja še naprej. Slovenke in Slovenci smo postali kratko malo neobčutljivi za vrednote, ki so v sami osi slovenske ustavne istovetnosti in z lahko sprejemamo intelektualne vrednotne in kulturne koncepte (ali pa se jih, kolikor so se vrasle med 73 letnim bivanjem v obeh Jugoslavijah, oklepamo), ki pripadajo neki drugi kulturni tradiciji – naj bom jasen in neposreden: balkansko-despotistični, tisti, ki ni nikoli izpeljala procesa ponotranjenja države in ki v svoje središče nikoli ni postavila svobodnega in odgovornega, kar pomeni normativno, ali če hočete, ustavno in moralno-etično integriranega posameznika.
Če se zato v normalnem zahodnem svetu ljudje zanašajo na pravo, se pri nas na zveze, vplivna prijateljstva in poznanstva, in kar je v normalnem zahodnem svetu urejeno, je pri nas »zrihtano« – kar se tam dogovori in zapiše, se tudi izpolni, pri nas pa izigra, nategne, »nadmudri« – kar je v normalnih demokracijah na vse in za vse enako učinkujoč zakon, so pri nas pravila igre, prilagojena zdaj temu ali onemu posamezniku, skupini ali vplivni mreži – kar je drugod nedopustna laž, je pri nas samoumevno sredstvo za dosego ciljev, samo drobna, zanemarljiva, odpustljiva in popravljiva napakica, ali celo nekaj, kar je treba prezreti in se delati, kot da ne obstaja – kar v normalnem evropskem okolju učinkovito deluje in olajšuje življenje ljudi ter pospešuje gospodarstvo, se pri nas zlorabi in »sfiži« (kot se je npr. zemljiški dolg, ki ga je bilo treba po manj kot desetih letih zaradi zlorab ukiniti) – iz zahoda presajene pravne institute naš organizem zavrača, in, oprostite mi za banalnost,- če je pri nas čakalna doba na magnetno resonanco odvisna od koruptivnih zvez in poznanstev, je onstran Karavank čakalna doba za enako zdravstveno uslugo za vse, in brez razlik, okoli 4-5 dni. Kot ugotavlja Anže Burger, »nefunkcionalna pravna država poruši tudi splošno zaupanje med ljudmi. Med 40 državami je Slovenija leta 2008 zasedla 34. mesto po splošnem zaupanju med ljudmi, saj je le 22% Slovencev menilo, da je ljudem vedno ali večinoma mogoče zaupati (80% na Danskem).«
Povedano nazorno odseva svetovna lestvica ekonomske svobode, na kateri je Slovenija najslabše uvrščena država EU in na kateri je od leta 2012 do leta 2013 padla za nadaljnjih pet mest – prehitele so nas celo nekatere države zahodnega Balkana – npr. Hrvaška, Črna gora, Makedonija. Dekompozicija indeksa ekonomske svobode pokaže, da smo najslabše ocenjeni glede kategorije »obseg (para)državnega aparata in z njim povezani davki« (ocena 4,5), nato glede »pravnega sistema in lastninske pravice« (ocena 6,2) ter »predpisov (regulative)« (ocena 6,5); najboljše pa smo ocenjeni glede »trdnosti valute« (ocena 8,3) – za kar imamo najmanj lastnih zaslug. Ekonomska svoboda ni samo tesno povezana z ustavno zajamčeno svobodno gospodarsko pobudo. Raziskava je med drugim pokazala, da ljudje, ki živijo v državah z visoko stopnjo ekonomske svobode uživajo poleg večje stopnje politične in civilne svobode tudi večjo blaginjo ter med drugim dočakajo daljšo življenjsko dobo.
Zakaj!
Kolegice in kolegi, sprašujem se, kaj vendar se dogaja z nami, da smo moralno tako na psu, zakaj sprejemamo vzorce neke druge, upam si reči vzhodnjaške, balkanske (na despotizmu temelječe) in v današnjem svetu pogubne kulture, ki je nastala v drugačnih zgodovinskih in civilizacijskih okoliščinah. Saj smo vendar evropski narod, ki zgodovinsko in kulturno pripada zahodnemu izročilu, kot ga je oblikovala evropska državniška kultura – od renesanse, humanizma in reformacije, do razsvetljenstva. Mar ni bilo prav zaradi tega življenje v Jugoslaviji za nas ne samo zadušljivo, ampak je postalo tudi neznosno – se nismo prav zaradi tega osamosvojili – in to zapisali v ustavne dokumente, ki se zgoščeno glasijo: Jugoslavija, tvoja politika, tvoja kultura, tvoje vrednote, ne hvala – Evropa, da, prosim (če me spomin ne vara, je bilo takrat predvolilno geslo ene od strank tranzicijske levice »Evropa zdaj!«). Šli smo torej na svoje in po svoje, ker takratna SFRJ ni delovala kot pravno urejena država, ker so se v njej hudo kršile človekove pravice in ker zaradi demokratičnega deficita ni omogočala rešitve politične in gospodarske krize (in ki je nazadnje razpadla na za sebe značilen način: tako, kot je nastala – v potokih krvi). Z drugimi besedami, šli smo proč od tistega, v kar sedaj padamo.
Je priložnost, ki jo je slovenski narod dosegel na ustaven način, s plebiscitarno izraženim konsenzom o moralno-etičnih temeljih sožitja v suvereni državi Sloveniji, tudi dejansko zapravljena? In, zakaj namesto v državi, v kateri se izpolnjujejo ustavne konvencije, jamstva in zaveze, se pravi v ustavni normalnosti, živimo v državi, kjer se od ljudi pričakuje (in zahteva) slepa vera v legitimacijski učinek ustavne retorike in kjer je ustavnost bolj v besedah in na papirju kot v realnem in vsakodnevnem političnem, ekonomskem in civilnem življenju? Ali ne gre za ponavljanje zgodovine izpred 69 let, ko smo se osvobodili enega totalitarizma in padli pod oblast drugega – le da tokrat v drugačnih globalnih in lokalnih zgodovinskih, političnih, ekonomskih in socialnih okoliščinah ter zato (ne ponovno totalitarne, temveč) v objem oligarhizirane oblasti?
Sta se res celoten ustavni naboj in ustavna energija s konca osemdesetih prejšnjega stoletja izgubila, poniknila, odtekla neznano kam, ali pa se izrodila v strast po imeti, posedovati, obvladovati in vladati, kjer tako kot v predpravnem stanju zmaguje tisti, ki je močnejši – tokrat ne v surovi fizični sili, temveč v spretnosti in zvijačnosti, kako upleniti državo in njene institucije, s sofizmi (utelešenimi tudi v dobro plačanih mnenjih večnih pravnih eminenc) deformirati pravo ter na ta način z (delno podedovanimi, delno pa na novo ustvarjenimi) monopoli vladati in si z votlo retoriko ustavnosti ter demagoško, manipulativno ideologijo, ki zlorablja čustva in frustracije vse bolj obubožanega prebivalstva ter s tem odvrača od razuma, pridobivati navidezno legitimnost. Je ustavna kultura, ki ni nič drugega kot kultura moralno-etičnih vrednot, pri nas res tako plitva in naivna, da je lahko nasedla manipulativnemu politično-propagandnemu klicu: »Vrednote, ne hvala!«, in nato klicu (iz istih ust): »Več države potrebujemo!«, ali pa varovanju »nacionalnega interesa«, ščuvanju zoper EU in zahodno civilizacijo in demoniziranju »tistih, ki nas delijo« (čeprav so v svobodni in pluralni družbi delitve samoumevne, da ne rečem nujne – kajti, ko/če izginejo, izgine tudi svoboda posameznika)? Smo kot narod v moralnem razvoju nazadovali, se normativno in moralno etično razgrajujemo, se spreminjamo v pesek posameznikov? Ali vrednotno središče, ki nam mora vladati in nas povezovati – tako v medsebojnih odnosih, kot v vzajemnem odnosu z državo, še drži? Se skozi prakso ustvarja nova ustavna paradigma, in če se, bi lahko utišala vrednote, ki so v osi obstoječe ustavne identitete?
Zato
Pred več kot 230 leti je John Adams ugotovil, da kadar se ekonomska moč zgosti in nakopiči v rokah ozke skupine posameznikov, posledično odteče k njim in stran od ljudi tudi politična moč, kar končno privede do oligarhije in tiranije. Posebnost tranzicijskih družb, še zlasti slovenske je, da je proces oligarhizacije nasproten – najprej se je zgostila in nakopičila politična oblast (v resnici je ta v znatnem delu ostala tam, kjer je bila že prej, saj nikoli ni prišlo do prave in pristne razpršitve stvarno delujoče oblasti), nato je v lastninsko sproščenih razmerah, ko je postalo dovoljeno obogateti, tja odtekla še ekonomska moč. Tako se končuje slovenska tranzicija – iz totalitarne prek pravno deformirane (ki je tak razvoj omogočila) v oligarhizirano družbo, v kateri se vlada prek monopolov. Vse, kar se je zgodilo in se še dogaja, je posledica sistematičnih ustavnost izničujočih praks, ki so privedle do vsesplošnih državnih in paradržavnih monopolov na področju javnega, ekonomskega in političnega življenja. Ti monopoli, ki izključujejo tržne parametre, so gojišče in zavetje korupcije ter hkrati vzvod za medijsko, vzgojno in izobraževalno ter na ta način za ideološko-politično in mnenjsko obvladovanje ter ekonomsko izčrpavanje prebivalstva. Slovenija je živ dokaz resnice, ki jo je že pred skoraj 240 leti odkril Adam Smith, ko je v svojem monumentalnem delu »Raziskovanje narave in vzrokov za bogastvo narodov« strnjeno povedal tudi naslednje: Ni blaginje brez vladavine prava. Po njegovem je regulatorna vloga države smiselna le v sferi razgradnje monopolov in preprečevanja zlorab, brigi za red, vladavino prava in varstvo zasebne lastnine, ne sme pa se lotiti dirigiranja ekonomskih aktivnosti. Lestvica konkurenčnosti razkriva, da ima Slovenija veliko bogastvo v človeških virih in v naravnih potencialih. Vendar ob nedelovanju pravne države in njenih institucij to ne pomaga k izhodu iz krize (vsi ti viri so obstajali že pred krizo, pa nas pred njo niso obvarovali) – kot tudi v času Adama Smitha razpoložljive količine zlata in srebra niso zagotavljale blaginje, pač pa so do nje vodile domača proizvodnja, svobodna trgovina in pravna učinkovitost, ki je zagotavljala predvidljivost in zaupanje v dano (pogodbeno) besedo. Še en dokaz, da ima kriza moralno-etične temelje, da je njeno bistvo v sindromu praks, ki so nasprotne ideji ustavnosti.
Več lahko preberete na strani Mladopravnikov.
