Fotograf iz Auschwitza

5
961

Septembra in oktobra letos bodo v številnih evropskih mestih praznovali 19. Evropske dneve judovske kulture. V tem duhu sem poiskal knjigo, ki s svojo vsebino opozarja na holokavst milijonov Judov in Poljakov med drugo svetovno vojno. Z zaprašene knjižne police sem izbral odlično delo Italijanskih avtorjev Luce Crippe in Maurizia Onnisa, ki sta napisala biografski roman Fotograf iz Auschwitz.

V knjigi je popisana resnična življenjska zgodba Wilhelma Brasseja, mladega poljskega fotografa, ki mu je uspelo pet let preživeti v enem najbolj zloglasnih nacističnih taborišč med drugo svetovno vojno – Auschwitz. Bil je potomec avstrijskih priseljencev in mame Poljakinje. Ne glede na to se je imel za zavednega Poljaka. Po nemški zasedbi Poljske leta 1939 so nacisti pozvali mladega Brasseja, da naj priseže zvestobo Hitlerju in se pridruži nemški vojski. Mladenič je ponudbo zavrnil, ker ni hotel izdati svoje domovine.

Umetnica Marina Amaral se vrsto let ukvarja s starimi fotografijami, ki jim poskuša vdahniti novo življenje. Tako je med mnogimi fotografijami našla tudi fotografije 14-letne Poljakinje Czeslawe Kwoke, ki je, tako stotisoči drugi, končala v Auschwitzu Z barvami je v slikah mlade Poljakinje poskusila poudariti njeno tragično usodo.

Umetnica Amaral pravi, da je težko gledati deklico v oči, če vemo, kaj si ji je zgodilo, kako je bilo končano njeno mlado življenje.

Originalne fotografije so delo Vilhelma Braseja, ki je poznan kot fotograf iz koncentracijskega taborišča Auschwitz. Med enim od intervjujev se je, danes pokojni fotograf, spominjal okoliščin, v katerih je nastala ta fotografija.

»Izgledala je tako nebogljena. Ko je prišla v taborišče, sploh ni razumela, kaj so ji govorili. Zato je paznica pograbila palico in jo večkrat udarila po obrazu. Zdelo se mi je, da je Nemka ves svoj bes izlila nad nebogljeno malo Poljakinjo. Deklica je jokala, saj ni razumela, kaj je sploh naredila narobe, da jo je doletelo besno pretepanje. Prede sem jo fotografiral, si je deklica obrisala solze, ki so ji tekle po licih, in si obrisala kri z raztrgane ustnice. Moram biti iskren, zdelo se mi je, kot da so mene tepli, a se nisem smel oglasiti, saj bi to pomenilo moj konec.«

Leta 1940 so ga Nemci zaprli v zloglasno koncentracijsko taborišče Auschwitz pod zaporedno zaporniško številko 3444, ki so mu jo vtetovirali na roko. Tu je v nečloveških razmerah moral graditi ceste in prevažati trupla v krematorij. Nemci so kmalu odkrili njegovo fotografsko znanje in odlične nemščine, zato so ga premestili v identifikacijsko službo, kjer je do konca vojne posnel nad 50.000 portretov taboriščnikov in fotografsko dokumentiral medicinske poskuse nacističnih zločincev dr. Mengeleja in dr. Clauberga. Njegov vpogled v taborišče smrti, ki je delovalo kot dobro naoljen stroj, predstavlja prav zaradi strogo predpisane hierarhične urejenosti, hladne vljudnosti in dokumentiranosti manjše zlo, portreti obrazov v fotografski dokumentaciji pa gotovo preprečljivo govorijo po svoje. Nobenega dvoma pa ni, da sta ga njegov poklic in prilagodljivost rešila gotove smrti.

V knjigi Fotograf iz Auschwitza beremo:»Ko je bil končno spet v Bloku 26, na varnem, je v mislih prosil usmrčenega prijatelja za odpuščanje, ker je bil sam še vedno živ. Zaspal je, ne da bi si odgovoril na vprašanje, ali je pogumneje tvegati vislice in zbežati ali se prilizovati nacistom, da bi sebi in svojim tovarišem vsak dan zagotovil kos kruha več.« In spet na drugem kraju knjige:»S svojimi fotografijami je imel namen, da bo vsem tistim, ki si bodo nekoč v prihodnosti te fotografije ogledovali, jasno, da imajo pred seboj ljudi, ne pa pretepenih živali.« (Vir: Wikipedija)

5 KOMENTARJI

  1. Samo nekaj dni za to deklico, Czeslawe Kwoke, ki je umrla 3 mesece pozneje, (njena mama je umrla en mesec prej) je prispel v isto taborišče en moj prednik in umrl 10 mesecev pozneje. Tudi njegove tri fotografije so se ohranile. Fotograf Wilhelm Brasse jih je skril pred uničenjem.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite