Mladi – včeraj in danes

5
339

Mladenici in mentoricaPred časom sem bral zanimivo študijo o tem, kako se je pokazalo, da ljudje počasi, a vztrajno nadaljujemo z evolucijo. Moderni človek naj bi tako bil malo višji od naših prednikov, imel naj bi bolj podolgovat obraz, manj dlak, itd… Ob prebiranju te raziskave, sem začel razmišljati o spremembah v naši družbi in o tem, kako jim (ne)uspešno sledimo. Pod člankom se je razvila zanimiva debata o tem, da bo čez čas infrastruktura, ki je bila grajena za generacije, ki so že davno pod zemljo, neprimerna za trenutne uporabnike. Seveda se ob tem poraja vprašanja smiselnosti te debate, saj je evolucija zelo dolgotrajen proces in glede na današnje trende, smo bolj ali manj obsojeni na to, da propademo, preden bomo soočeni s prenovo infrastrukture. V smislu evolucije je namreč 100.000 let le kratek spomin, res pa je tudi, da je družbeni napredek v zadnjih 300 letih dobil krila in se odcepil od evolucije. Tako že z vzponom industrijske revolucije in danes z razvojem novih tehnologij, s svetlobno hitrostjo ustvarjamo svet, ki mu narava ni zmožna parirati. »Stotisočletne« zaloge nafte in zemeljskega plina je človek sposoben »porabiti« v samo 400 letih. Deževni gozd, ki se buhti od »pamtiveka« lahko v naslednjih 200 letih popolnoma izgine. Živalske vrste, ki so naseljevale ta planet veliko preden je prvi človek spoznal, da ima pamet, zaradi naše invazivnosti izginjajo.

Za vsak večji tehnološki dosežek najprej velja, da je to gonilna sila, najbolj pozitivna stvar, ki se lahko zgodi človeštvu in zagotovo izum, ki bo olajšal življenja nam zemljanom. A žalostna resnica je, da za vsakim velikim izumom stroji še en večji antagonistično klavrn polom. Z odkritjem cepitve atomov na molekularni ravni smo dobili jedrsko energijo, ki lahko zadovolji potrebe po elektriki za cel svet. Kmalu smo spoznali, da so isti atomi lahko tudi priročna bomba. Ali pa je bilo ravno obratno? Vzpon novih prevoznih sredstev in avtomobila kot paradnega konja, je v naša življenja prinesel mobilnost. Hkrati so z avtomobilizmom povezani dogodki eni glavni krivci smrtnosti na globalni ravni. Leta 1998 smo dočakali rojstvo Googla. Brskalnik in elektronska pošta. Prvo se je izkazalo za prvovrstno gojišče zlorab in kraje intelektualne lastnine, drugo kot nov poskus udora v intimo uporabnikov z namenom kontrole in uveljavljanja svoje nad moči. Seveda nihče izmed zgoraj naštetih ne želi prevzeti odgovornosti za svoj izum, saj je bil ustvarjen za dobro človeštva – v tem stavku upam, da se skriva vsaj delček resnice. Takšnih primerov je seveda še več. In kako se vsem tem spremembam prilagaja človek?

Evoluciji je bolj ali manj vseeno za google in podobne minljive poskuse imitiranja naravnega okolja. Vsaka sprememba, ki zagotavlja trdnost in trajnost potrebuje svoj čas. Tudi na čustvenem področju v zadnjih 300 letih ni opazit nekih hudih odstopanj. Tudi včasih so imeli shizofrenijo, le da so tem ljudem rekli, da so pač nori. Imeli smo epilepsijo, pa smo jo zamenjevali z obsedenostjo. Ljudje so bili prestrašeni in ustrahovani, obstajal je tisti, ki ima moč in tisti, ki je nemočen, tisti, ki zlorablja in tisti, ki je zlorabljen. Tega naš »razvoj« ni spremenil ali ustavil. Vse to poteka vzporedno z vzponi in padci civilizacij. Edina stvar, ki se ob vsem tem spreminja pa je način, kako se posamezniki in kot družba s temi pojavi soočamo. Odkritja na področju zdravstva so pripeljala do tega, da ljudi s težavi v duševnem razvoju ne zapiramo v zapore, jih javno ne sramotimo in zažigamo na grmadah. Z razvojem socialne države, smo se naučili poskrbeti za šibke in obsoditi tiste, ki enakopravnost mešajo z enakovrednost in vzpostavili smo mehanizme, s katerimi lahko dostopamo do ljudi, ki so se znašli v takšni ali drugačni težavni situaciji.

V tem pogledu, se tudi mladi niso bistveno spremenili. Spremembe v razvoju možganov pri adolescentih in posledično bolj živahno sobivanje, so približno enake tistim izpred prejšnjega tisočletja. Tako kot včasih tudi danes mladi potrebujejo določeno mero svobode in kontrole. Prav tako so prestrašeni, radovedni, se ne počutijo najbolje v svoji koži in si želijo od življenja maksimum. Radi bi, da bi jih starši razumeli in potolažili, ko se jim grandiozni načrti podrejo in želijo si starševske pohvale, ko se jim uresniči zastavljeno. Kljub vsem naštetem, pa imam občutek, da smo, ko pomislimo na mlade kot na družbeno skupino, še vedno nekje sredi 60ih, 70ih ali 80ih let. Odzivi mladih na nezadovoljstvo so danes že stereotipni. Irokeza ali pobrita glava pri dekletih, črna umazana oblačila, ogromno »piercingov« in mrk pogled v svet sporočajo samo eno – nezadovoljstvo. Deviantno vedenje, ko po ulicah gorijo smetnjaki in se ob pločnikih razbijajo prazne »pirovske« steklenice. Razuzdano življenje in nobenega odnosa do avtoritete. Sam iskreno pogrešam te čase. To je bilo obdobje, ko so mladi verjeli, da lahko sami spremenijo družbo in marsikje so tudi jo. To je bil čas, ko se mladi niso bali svojih čutenj in so svojo jezo aktivno izkazovali v javnem prostoru. To je bil moment, ko je bilo iskanje pravice močnejše od občutka sramu, izpostavljenosti in strahu. In za trenutek je celotna družba prisluhnila temu kriku po enakovrednosti.

Današnji mladi več ne zažigajo smetnjakov. Današnji mladi niso več uporniki brez razloga. Ni več sporočil in več ne vsebine. Pokupile in zamotile so jih velike korporacije, ki prodajajo virtualne sanje. Pogled ni več usmerjen naprej ali na sočloveka, ne, danes vsi gledajo/mo dol. Vidno polje se zmanjšalo na velikost ekrana mobilnega telefona ali prenosnika. Iz javne sfere se mladi z razvojem novih komunikacijskih kanalov pomikajo vse bolj v svoj svet. Za stenami svojih sob so žalostni, jezni, razočarani, veseli in družabni. Svojo stisko izražajo po spletnih forumih, saj sta osramočenost in prestrašenost preveč za resnični svet. S tem odmikom v svet intime, tudi družba izgublja stik z mladimi in posledično s samim seboj. Morda se zdi, da so današnji mladi bolj vzgojeni, saj niso tako glasni in delajo manj problemov. Sam trdim, da je mlade, ki po svojih sobah kričijo na pomoč pač na ulici malo težje slišati. Ta prilagoditev mladih novem družbenem redu pa seveda postavi na glavo celotno podporno mrežo, ki deluje z namenom, da bi mladim olajšala prehod v odraslost.

Družba je živ organizem, ki ga je potrebno nenehno spremljati. Tradicionalni programi in projekti za mlade propadajo, ker ni več takšnih mladih, ki bi se v njih prepoznali. Vedno več se pričakuje od staršev, ki morajo najti način, da se zoperstavijo tem ugasnjenim najstnikom, ki jih veseli le igranje igric in brskanje po svetovnem spletu. Starši danes morajo pogledati iz svojih naučenih vzorcev in se soočiti s svetom, ki se je v zadnjih tridesetih letih postavil na glavo. Zastareli mehanizmi vzgoje in naučene modrosti danes več ne nagovarjajo mlade. Zato je ob zaspanih mladih najti zelo razočarane in nemočne starše, ki nimajo mehanizmom, s katerimi bi prebili ta navidezen zid, ki je zrastel znotraj štirih sten. Nihče ni popoln in nihče ob tem ne zahteva, da bi se to moralo zgoditi samo od sebe. Namesto, da iz svojih foteljev teoretiziramo, kako ni danes nič iz mladih je dovolj, če si priznamo, da ne zmoremo in da vsi skupaj potrebujemo dodatno osvežitev. Nahajamo se na točki, ko je potrebno na novo definirati naše prioritete. Spodbuditi debato na temo generacij, ki odraščajo v obdobju tehnološkega viška in skupaj poiskati rešitve za nove načine sobivanja.

Pred kratkim sem zasledil intervju zgodovinarja izraelskega rodu Juvala Noaha Hararia. V svoji knjigi »Kratka zgodovina človeštva«, razmišlja o koreninah naše vrste in ob tem pove: “V boju moža proti možu bi neandertalci najverjetneje premagali sapiense. V spopadih več sto ljudi pa niso imeli nobene možnosti. Neandertalci niso mogli učinkovito sodelovati v velikem številu in prilagoditi družbenega vedenja hitro spreminjajočim se izzivom.”

V tistem trenutku, ko bo naša vrsta izgubila razsežnost »skupnosti«, bo obsojena na propad, saj je zmožnost uresničevanja skupnega tisti preobrat v zgodovini našega planeta, ki nas je postavil nad vse ostalo. V iskanju tega skupnega pa se lahko skriva nov izziv in priložnost za vse te mlade, ki danes vsak v svojem kotu, izgubljajo bitko, ki jo bijejo sami s seboj.

Domen Strmšnik je zakonski in družinski terapevt, ki deluje pod okriljem Študijskega in raziskovalnega centra za družino (ŠRCD).

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


5 KOMENTARJI

  1. postavi na glavo celotno podporno mrežo,
    ===================
    Kaj pa je ta podporna mreža? So to vsi ti številni projekti in organizacije za mlade, vse te silne delavnice in kaj vem kaj še. Saj se ne da našteti koliko je vsega tega nastalo iz uporniških 70ih.
    Vse je organizirala (odobrila) država. Za vse se je izkazalo da je en sam namen: odvrniti mlade od bistva problemov, sprijazniti jih s situacijo, da bo pot revoluciji brez ovir.
    Mladi so izdani. Zato so deprimirani, zato imajo je še edino veselje s svojim telefonom.
    In kdo je kriv?
    Ja, mi, starejši, njihovi starši. Mi smo sebe in njih prodali v suženjstvo revoluciji, ki izgublja vse niti. In mi zdaj pričakujemo, da se bodo vrnili k nam, da bi obnovili dialog, se naučili pogovarjati?

  2. Zanimivo branje. A nekaj mi ne štima. Zažiganja “norcev” na grmadah civilizacija ni samo odpravila, ampak je tudi njena iznajdba. Že če stopiš v Afriko, spozaš šamane, ki so jih inicirali šele, ko so “v glavi zaslišali glasove”. Skratka “norost” obstaja od nekoč in je sestavni del družbe. Takšne ki se zna pravilno obnašati do ljudi s psihozami.

    Tudi v naši sodobni družbi je odstotek oseb s psihozo med “šamani” – tistimi na vodilnih močnih položajih predvsem v politiki, zelo visok. A nismo prav nič pridobili na distanci do njih glede na stara ljudstva. Rekel bi, da smo ob naglem razvoju, relativno celo zelo izgubili.

  3. Ne vem, kje Domen Strmšnik živi. Vidim pa, kje dela. Glede na to, kje dela, se čudim, kako to, da pogreša barbarsko-agresivno, destruktivno in skrajno-levičarsko izražanje nezadovoljstva pri mladih.

    Mogoče je misli Domen Strmšnik prepisal od kakšnega drugega avtorja iz kakega drugega okolja. Recimo iz Amerike. Kjer študijski sistem sili študente, da nimajo kaj dosti drugega časa kot ukvarjati se s študijem. Kjer je večina za svoj študij vzela kredit in se trudi študij čim hitreje čim bolje dokončat, da bojo potem v stanju ta kredit čim prej odplačat. Nič podobnega pri nas.

    Jaz opažam prav tako, po avtorju kot kaže idealno nezadovoljno mladino, ki jo avtor pogreša. Ki mi prevrača smetnjake pred hišo na svojih nočnih pohodih, če jih že ne zažge. Ki mi z nočnim kravalom in kruljenjem budi otroke. Ki razbija flaše namerno tam, kjer se jaz, ekološko ozaveščen, prevažam s kolesom in imam letno tudi po 10 gumi defektov. Ki kraca z grafiti po vseh mogočih in nemogočih mestih, dela neizmerno škodo in ob tem doživlja medijsko podporo družboslovnih opinion makerjev ( medtem ko jih v normalnih zahodnih državah lovi policija in jim prisojajo kazni družbeno koristnega dela, med drugim temeljitega pucanja lastnih packarij).

    Hvala lepa za take psihološko vzgojne nasvete slovenski mladini, g. Domen Strmšnik. Bognedaj, da bi njim, njihovim staršem in vzgojiteljem svetovali, naj se učijo, naj berejo dobro literaturo, naj se ukvarjajo s športom, naj vadijo instrumente, se angažirajo v prostovoljstvu, skavtstvu ipd. Vi jih vabite, naj zažigajo smetnjake in vandalizirajo na vse mogoče načine. Naj bodo čimbolj deviantni. Dobesedno.

    A res mislite, da vam bi po prebranem en sam dobronameren starš v “obdelavo” prepustil svojega otroka?! Go home, Domen Strmšnik! 🙁

    • medtem ko jih v normalnih zahodnih državah lovi policija in jim prisojajo kazni družbeno koristnega dela, med drugim temeljitega pucanja lastnih packarij
      ================
      Tu si napisal vse. V “normalnih” ….

      Ti pa uživaš svoj mir. Briga tebe odkod tvoj mir. In zakaj je mir. Briga tebe da država ni normalna. Briga tebe da mladi propadajo. S tovjimi otroki vred? Ti imaš mir.
      Pojdi živet na pokopališče.

      • Želim mir, ne da ga imam. Je orng razlika, veš. Brezbrižnost, odkod ti to vedenje o meni? Sveti duh ali šamansko razsvetljenje? Glede zadnjega- na nekaterih pokopališčih se zelo lepo počutim. Blagoslovljeni kraji pač. 😉

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite