Se danes, v obdobju IT tehnologij, vzgojitelji, šola, starši, Cerkev, država še sprašujejo o vlogi, smislu in pomenu uličnega dela z mladimi? Ulične vzgoje? So mladi na ulici še omembe vredna populacija, ki nas vznemirja in kliče k razmisleku in vzgojnemu delovanju?
Skala – mladinska ulična vzgoja živi, deluje in navdihuje že od novembra 1995
Konec novembra je Skala – mladinska ulična vzgoja obeležila 20. obletnico svojega dela. Program je bil zanimiv, pester, domač, spontan. V nastopu so mladi izrazili vse tisto, iz česar in v kar je zrasla in se razvila Skala v dvajsetih letih svojega delovanja. Bilo nas je veliko: otroci, ki se danes udeležujejo programov Skale, njihovi starši, vodstvo salezijancev, predstavniki lokalne skupnosti, predstavniki financerjev (iz Mestne občine Ljubljana) ter številni prijatelji in podporniki, ki so Skali v vseh letih delovanja na tak ali drugačen način stali ob strani. Pogrešal sem prostovoljce preteklih generacij – čez 400 jih je sodelovalo v vseh teh letih –, ki so namenili mladim iz Jarš in Fužin kdo ve koliko ur svojega časa.
Skala je v dvajsetih letih preživela marsikaj. Če gledamo danes z zadovoljstvom in hvaležnostjo na prehojeno pot, ne moremo mimo težkih obdobij, ki so zaznamovala razvoj Skale. Prav trdoživost Skale in sposobnost prilagajanja novim okoliščinam, nenehno iskanje novih poti in premagovanje težav priča o tem, da je bila začetna ideja “iti k mladim v njihovo življenjsko okolje”, resnični odgovor na izziv časa. Eksodus uličnih vzgojiteljev in prostovoljcev iz varnega zavetja vzgojnih ustanov na ulico k mladim, oživitev izvirnega don Boskovega poslanstva je tisto, kar je dajalo in daje Skali prepoznavnost, notranjo gotovost in je nenehni navdih za vzgojno vztrajnost ob mladih.
Skala je od samega začetka razvejala svoje vzgojno delo v različnih dejavnostih, preko katerih je nudila mladim oporo na različnih področjih življenja: prosti čas, pomoč pri učenju, osebno spremljanje, pomoč pri iskanju zaposlitve, spremljanje mladostnikov na njihovi poti iz zasvojenosti itd. Ob tem je razvila izvirne metode pristopa do mladih, od srečevanja z mladimi na ulici (kar je pomenilo: na igriščih, v barih, v kletnih prostorih blokov, na igriščih, zelenicah, površinah pred bloki …), do organiziranja turnirjev, taborov, izletov in vzpostavitve mobilnega mladinskega centra – Busa veselja. Poleg dela z mladimi na ulici se je Skala zavedala pomena strokovnega usposabljanja za področje svojega delovanja in organizirala tri odmevne mednarodne seminarje o uličnem delu, na katere je pripeljala prepoznavne ulične vzgojitelje iz vseh koncev sveta. Zborniki teh seminarjev sodijo še danes med temeljno literaturo o uličnem delu v slovenskem jeziku.
Mladinska ulična vzgoja danes?
Sodobne razvite družbe imajo na različnih področjih življenja vzpostavljene službe, ki naj bi skrbele za raznovrstne potrebe prebivalcev. Področje zdravja pokrivajo zdravstvene ustanove, področje sociale centri za socialno delo, področje vzgoje in izobraževanja različne šole in vrtci itd. A ker ne živimo v idealnem svetu, prepogosto opažamo, kako omenjene ustanove na mnoge stiske, s katerimi se ljudje srečujejo, preprosto ne (z)morejo dati ustreznega odgovora ali ponuditi celovite rešitve. Še več: številnih stisk ljudi pogosto niti ne zaznajo, kajti življenje vedno presega okvirje, znotraj katerih delujejo razne ustanove. Razlog za to seveda ne tiči v nesposobnosti ali nepripravljenosti različnih služb, da bi priskočile na pomoč ljudem v različnih stiskah, ampak v preprostem dejstvu, da je vsaka ustanova v dometu in (z)možnostih svojega delovanja omejena. Zato je na vseh omenjenih in drugih področjih vloga nevladnih organizacij in prostovoljcev nenadomestljiva.
Smisel uličnega dela je v tem, da ulični delavci “izstopimo” iz okvirjev vzgojnih in drugih ustanov, ki delajo z mladimi, in gremo tja, kjer mladi so, v njihovo življenjsko okolje. Biti z mladimi v njihovem življenjskem okolju postaja na ta način nova paradigma vzgojnega pristopa. Prvi pomemben korak uličnega dela je opazovanje teritorija. Kje se mladi zadržujejo? Kaj počnejo? Kdo sploh so mladi, ki jih lahko srečamo na ulicah naših mest? S kakšnimi vprašanji in problemi se srečujejo? Naslednji korak predstavlja navezava stikov in srečevanje z mladimi, poslušanje mladih in oblikovanje konkretnih oblik spremljanja in pomoči mladim. Ulično delo torej pomeni vzeti ulico za izhodišče vzgojnih vzgojnih procesov. Ob tem je pomembno poudariti, da je iniciativa za kakršnokoli obliko pomoči vedno na strani mladih. Ob uličnem delavcu, ki ga srečajo v svojem življenjskem okolju, imajo mladi priložnost, da sprejmejo odločitev, ki bo mogoče bistveno pripomogla h kakovosti njihovega življenja. Navzočnost uličnega vzgojitelja na ulici zato bistveno spremeni kakovost ulice. Ulica je odprt prostor, ki ponuja mladim na tisoče možnosti, skušnjav in izzivov. Ulični vzgojitelj – če je tam – sodi v ta niz ponudbe ulice, toda s svojo navzočnostjo na ulici odpira mladim možnost za bolj kakovostne izbire.
Ulično delo v okviru projekta Preventivni mozaik Posavja
Krogi življenja so zanimivi. Po dvajsetih letih sem ponovno pristal na – ulici. Vključen sem v pilotni program uličnega dela, katerega nosilec je Mladinski center Krško. Program je del širšega projekta Preventivni mozaik Posavja, ki je regijski preventivni projekt spodnje-posavske regije na področju preprečevanja bolezni, povezanih z življenjskim slogom, s poudarkom na alkoholni problematiki. Projekt je pridobil sredstva iz programa Norveškega finančnega mehanizma 2009-2014 in zajema preventivne aktivnosti za otroke, mladostnike in odrasle, medinstitucionalno mreženje, svetovanje za družine, pare in posameznike, ter ulično delo z mladimi.
Program uličnega dela je namenjen mladim, ki so zaradi različnih dejavnikov v nevarnosti, da razvijejo tvegana vedenja, ki bi lahko ogrozila njihovo zdravje in ustrezen psihosocialni razvoj. Program uličnega dela izvaja skupina prostovoljcev, ki smo jih za delo usposobili v okviru projekta PmP. Program deluje na področju treh posavskih občin (Sevnica, Krško, Brežice), glavnino preventivnih uličnih dejavnosti pa izvajamo v Krškem (blokovska naselja in romsko naselje Kerinov Grm).
Izzivi ulice danes
Kaj se je na ulici spremenilo v dvajsetih letih? Izkušnji uličnega dela v ljubljanskih Fužinah in v Krškem seveda zaradi številnih razlogov – časovnih, demografskih, socioloških, socialnih in kulturnih – seveda nista primerljivi, pa vendar je med takratno in današnjo mladino mogoče opaziti nekatere bistvene razlike.
Na ulici se najbolje vidi, kako je ključno spremembo je v življenje in doživljanje mladih vnesla sodobna IT tehnologija, e-(ne)povezanost in družbena omrežja, v katera so mladi virtualno vpeti. Če smo se pred dvajsetimi leti spraševali, kako in kaj z mladimi, ki smo jih srečevali na ulici, se danes sprašujemo dvoje: kako mlade sploh odlepiti od monitorjev in jih privabiti na “ulico” in kako tistim, ki tam so, ponuditi nekaj, kar jih bo pritegnilo bolj od pametnih telefonov. Noro je, da se mladostniki pogovarjajo s telefonom v roki, da se med pogovorom na štiri oči ali v živo hkrati pogovarjajo po telefonu s svojimi prijatelji in da med igro nogometa na igrišču med bloki ne zdržijo več kot deset minut, ne da bi preverili, kaj se dogaja v njihovi e-resničnosti.
Druga opazna sprememba je odnos do stvari, ki jih mladi posedujejo. Današnja mladina ima v resnici vse, kar potrebuje in tudi (skoraj) vse tisto, kar si materialnega zaželi. Ko človek, tudi mladostnik, prestopi prag pričakovanja, hrepenenja, želja, pade v resničnost samoumevnosti. V polju samoumevnosti ni prostora za pričakovanje, hrepenenje, presežnost. V polju samoumevnosti postane vse, kar človek ima-doseže-si-prigara, banalno in ceneno. To izniči sleherni občutek za hvaležnost.
Menim, da odpirata ti dve spoznanji številna vprašanja, ki jih vsi, ki so jim mladi pri srcu, ne bi smeli prezreti. Šele ko prepoznamo prava vprašanja, lahko nanje iščemo tudi (prave) odgovore.
Foto: Patricija Belak
