Med zmaje, minotavre, morske deklice in kar je še takih pravljičnih bitij, moramo prišteti še mitološko bitje, ki sem ga poimenoval »levičarski podjetnik«. Levičarskega podjetnika namreč ni. Pri nas imamo sicer Forum 21, vendar tam niso zbrani podjetniki, temveč oni, ki jih imenujemo tajkuni. To so tisti, ki svoje premoženje dolgujejo prebrisanosti, da so na pravi strani. Dokaz za to trditev je dejstvo, da jih je zbral bivši partijski sekretar in nad njimi visi senca tega malega človeka. Razlikovati moramo namreč med podjetnikom in onim, ki je direktor državnega podjetja ali pa tem, ki je potomec bivšega partijskega funkcionarja in mu v denarnico varno in brez tveganja priteka (običajno državni, občinski ali kakšen drug skupni) denar, ki mu ga priskrbi očka. Le-ti so predstavniki kapitalizma, ki ga potem njihovi ideološki sopotniki, v gromovniških govorih enkrat na leto, bičajo na sindikalnih proslavah.
Kdor bi želel najti levičarskega podjetnika, ga ne bo našel. Tako bitje preprosto ne obstaja, kajti levičarstvo in podjetništvo sta si v sebi nasprotujoča. Levičar bi delil po ključi meni veliko, tebi malo in ga pri tem malo briga od kod premoženje, ki ga hoče deliti. Podjetnik pa s svojimi talenti, pridnostjo, poštenostjo, prebrisanostjo in srečo poskuša nekaj ustvariti zase zato svojega premoženja ne deli rad. Podjetnik gori za svoje delo. Podjetniku zavre kri, ko vidi, da bi se dalo narediti boljše, hitrejše in cenejše pa tega ne more uveljaviti, ker mu sistem onemogoča. Podjetnik hoče biti sam svoj gospod in je že v tej želji nekompatibilen z levičarjem, ki stremi za vsemogočno varuško državo, ki jo sam obvladuje.
Podjetnik je seveda za nizke davke, ker se dobro zaveda, kako težko je na trgu zaslužiti vsak evro. Levičar je za visoke davke v imenu pravičnosti, v resnici pa so mu davki, prispevki in takse način kako polni blagajno, ki jo potem deli po zgoraj omenjenem ključu.
Podjetnik vedno ponavlja »kdor noče delati, naj tudi ne je«, levičar bi vsakemu dal, četudi nič ne dela v zameno pa pričakuje dušo in glas prejemnika. Levičar všečno in privlačno govori. Levičar je običajno neto porabnik skupnega denarja. Podjetnik je neto plačnik. Dva svetova, dve mentaliteti. Dva svetova, ki se lepo zrcalita v univerzitetnem svetu. Levičarji imajo premoč (pri nas monopol) na humanističnih fakultetah kjer je nemogoče preverjati ali je prav ali narobe, kar se tam uči (npr. FDV, FF, PF, celo ekonomija in socialno delo). Humanistične fakultete, ki imajo najmočnejši vpliv na mentaliteto ljudi, so vsepovsod po svetu v rokah levičarjev. Naravoslovne fakultete, kjer je belo belo in črno črno, pa ne poznajo levičarjev. Kjer se realizem ne da odgnati, tam kjer je 2 + 2 = 4, vedno in za vse, tam levičarja ni. Tako tudi ni levičarja v podjetništvu.
Po četrt stoletja svobode in demokracije, pač še nismo v kapitalizmu, ki ga pri nas tisti, ki živijo od drugih, tako prezirajo. Levičarji sicer veliko govorijo proti kapitalizmu, pa spet ne preveč, ker se bojijo pljuvati po svojih lastnih somišljenikih, kajti vsi naši kapitalisti so bivši komunisti. Slovenija je še vedno globoko v socializmu. Imamo sicer možnost izbire na volitvah, ampak medijski monopol onemogoča, da bi ta izbira bila svobodna. Imamo svobodo, ampak čedalje bolj nam vsiljujejo ideologijo spola novolevičarskih skrajnežev, ki težijo k popolnem obvladovanju misli in čustev državljanov.
Gospodarstvo je daleč od nekega tržnega, tekmovalnega, zdravega in dinamičnega prostora. Naš gospodarski prostor je sestavljen iz drobnih monopolov, ki jih ščiti država in obvladujejo »naši«, oz. kontinuitetniki. Mi dejansko živimo v udbomafijski državi. Kdor ni del sistema, ne dobi službe, oz. jo dobi šele za tistimi, ki so naši. Dobi torej drobtinice, ki padejo iz kontinuitetne mize. Kdor se ne podredi, mora oditi ali pa leta in leta čaka na službico pripravnika. Ali mislite, da imajo otroci partijcev, ki so vsi po vrsti na naše stroške študirali tudi v tujini, kakšno težavo pri službah? Ali mislite, da začenjajo z najnižjo plačo? Ali mislite, da oni težko dobijo državni denar, ko ustanovijo kakšno društvo ali svetovalno »podjetje«? Odgovor je seveda: nimajo nobenih težav in hitro dobijo dobre službe. Nekateri primeri postanejo celo javni (npr. delo v državni delegaciji v ZN je že tak primer!).
Podjetnik, ki trdo dela, da uspeva, hitro zapade človeškim boleznim izkoriščanja sočloveka, goljufanja pri računih, neplačevanje davkov in prispevkov… Podjetniki in zasebno gospodarstvo ni brez napak in bolezni, vendar je očitno bolj zdravo in resnično kakor tisto, ki ga obvladuje država, t.j. lobiji in politične skupine. Država mora ustvarjati pregledne in trdne pogoje za gospodarstvo. Ustvariti mora »trg«, to je prostor s pravili, enakimi merili in zakoni za vse, da se lahko razvije tekma kjer zmaga najboljši in zakone tudi uvevljavljati. Trg je prostor kjer, če se ne držiš pravil, te hitro in učinkovito doleti kazen in pokora, da se tekma ne sprevrže v monopol. Država mora skrbeti, da ne nastanejo monopoli, ker le-ti na koncu prinesejo visoke cene in slabo kvaliteto. Država mora tudi poskrbeti, da bodo najšibkejši (t.j. zaposleni) prejeli pošteno plačilo a tudi, da bodo plačani vsi davki in prispevki. Naloga države, kot organ skupnosti, je zato velika in zahtevna in vedno znova se izkaže, da »novi obrazi« ne pomenijo novosti in moralnih sprememb, ki jih pričakujejo naivneži, ampak pomenijo še večji propad in še večjo korupcijo. Demokracija, t.j. sodelovanje vseh, je najboljši način organizacije političnega sistema, ker pričakuje odgovorno in zavzeto sodelovanje vseh državljanov. Demokracija pa pomeni tudi to, da nobena ideologija ne sme postati državna, kakor poskušajo pri nas zagovorniki ideologije, ki se ji reče teorija spola in novolevičarji ali pa verstva, ki mu pravimo ateizem. Država ni ne leva, ne desna. Država je upravno orodje skupnosti in zelo bi se morali vsi potruditi, da vsak dobi, kar mu gre (npr. bogataši položnice za davke, ki naj jih tudi plačajo!).
Levičarji, kontinuitetniki, ki obvladujejo naš prostor v vseh njegovih dimenzijah se bojijo kot hudič križa pravega podjetništva. Zato do danes nimamo prave privatizacije in je tudi še dolgo ne bo. Pri nas še vedno velja, kar je nekoč rekel oni debeli gobar »pri nas so na oblasti komunisti«.
