Mitingi resnice

5

Pred 25 leti sem kot mladec zavzeto spremljal mitinge v Srbiji in se neizmerno zabaval nad bombastičnimi bizarnimi govori, a tisto, kar je sledilo tem shodom, ni bilo prav nič smešno. Danes se mitingi dogajajo v Sloveniji in prav nič mi ni do smeha.

Cikli zgodovine

Konec osemdesetih let prejšnjega stoletja se je SFRJ znašla v ekonomskem kolapsu, kar je bil odličen humus za razrast srbskega nacionalizma, ki se je najprej označeval kot neka famozna protibirokratska revolucija in se manifestiral na mitingih, kjer so prepoznavali »notranjega sovražnika«, končal pa v jugoslovanski moriji. A bila je druga država, drug sistem, skrajno zapletena nacionalna vprašanja … Tudi v Sloveniji se je takrat odvilo mnogo zborovanj, a imela so povsem druge vsebinske zahteve, bila so uperjena za nekaj, za nove vrednote, za novo kakovost, in to je v loku razvoja našega naroda prineslo zgodovinski prelom, postali smo nacija in dobili smo svojo državo.

Danes se zopet nahajamo v ciklu ekonomske krize. Ta je razpihnila meglo, ki je razkrila večplastnost krize, ki se kaže s krizo vrednot, etike, elit, institucij itd., in ponovno so tu protesti, vstaje, mitingi. Zborovanja, ki se vrstijo, so izraz nezadovoljstva nad stanjem družbe in v slabo kondicijo le-te so prepričani vsi. Vsi se strinjajo, da pravna država kot osnovni pogoj delovanja demokratične družbe ne deluje, da je država ugrabljena s strani elit in da za to obstajajo jasni krivci.  In to so oni, drugi. Nosilci krivde so vedno izven nas, v prvi vrsti to nisem jaz in tudi ni skupnost, kateri pripadam; jaz oz. mi smo prepričani v svojo resnico, v svojo moralno brezmadežnost, in to nam daje polno legitimnost upora.

Upor – temeljna slovenska vrednota

Vendar uporniki svoje identitete primarno ne črpajo iz »olastninjene« resnice, ampak iz nasprotovanja drugemu, ta pa mu hkrati daje legitimnost in je nujni pogoj njihovega obstoja in identitete. Ideja upora je intencionalna in generira stalno potrebo po konfliktnem stanju. Ta ideja je skozi desetletno revolucionarno indoktrinacijo v Sloveniji postala ena naših temeljnih vrednot, njena mitologija pa se je ohranila tudi v samostojni Sloveniji, saj sta kar dva državna praznika posvečena uporu, 27. april in 31. oktober, ki ga večina dojema kot dan protestantizma in ne kot dan reformacije. V zadnjem času smo priča izbruhu uporništva, mitingov, s tem pa tudi strastnemu iskanju in razkrinkavanju notranjega sovražnika. Vstajniška stran ga je prepoznala v Janezu Janši, RKC, neoliberalizmu in v permanentni grožnji: kapitalu. Druga stran pa motnjo oz. rak rano narodnega telesa vidi v tranzicijski levici oz. nasledkih  komunizma in stricih iz ozadja. Pri tovrstni teoriji upora je nujno, da nasprotnik ni preveč konkreten, ker se kaj lahko zgodi, da le-ta izgine (vlade padajo, politiki odhajajo …), kar bi lahko povzročilo samoukinitev, zato mora biti čimbolj abstrakten in trajen in tu imate obe strani v rokavu »jokerja«, ki jima lahko vedno služi kot razlog za upor in alibi lastnih neuspehov,  to sta kapital in komunizem. Evidentno je, da je upor kot vrednota sama na sebi lahko le v službi radikalizma, saj nujno vodi do popolnega poenostavljanja družbe in oženja horizonta, kjer je predmet obravnave vedno drugi, tisti zunaj nas samih, optika obravnave pa manihejska. V takšnem okolju se Kristusove besede: »Kdor ni proti nam, je za nas,« ki tako blagodejno razpira polje svobode in sožitja, nujno preoblikuje v »kdor ni za nas, je proti nam,« kar je pot, ki vodi v totalitarizem.

Samoumevnost kritiziranja inštitucij pravne države

V kontekstu slovenske družbene klime, kjer je bila torej ideja upora kot temeljna vrednota dolgo negovana na različnih ravneh državnega ideološkega aparata, je nivo mitingaštva lahko le v korist levega radikalizma, katere osnovni apostolat je permanentni medrazredni boj. Dovolj zgovoren je že samo pogled na zanosa in radosti polne obraze starih šarmerjev, npr. tistih zbranih v Odboru za solidarno in pravično družbo, ki v trenutni ekonomsko-družbeni krizi vidijo nasmeh zgodovine. Menim, da nam v izhodu iz spirale iskanja »notranjega sovražnika« ne preostane nič drugega kot spoštovanje in krepitev institutov demokratične družbe in pravne države, zato si ne moremo privoščiti pavšalnega kritiziranja le-teh, pa čeprav imamo lahko v njih upravičeno nezaupanje. Pri tem se strinjam z izjavo Akademije za demokracijo ob odločitvi ustavnega sodišča in komisije za preprečevanje korupcije z 20. januarja 2012, ki opozarja na veliko nevarnost in destruktivnost vsesplošnega komentiranja in oporekanja odločb, ki sta jih izdali ti dve instituciji, saj v nasprotju lahko »govorimo o političnem fundamentalizmu, ki lahko vodi le v brezkompromisni boj za vsako ceno.« Zgodovinska izkušnja nas svari, da si tega preprosto ne smemo privoščiti.

 


5 KOMENTARJI

  1. Zelo dobro povedano. Hvala.
    Vsaj še nekdo ima zdrav razum in razločuje pod to mogočno rdečefašistično in miloševičevsko propagando.
    In ob 10.000- čih, ki jih rdeča mafija z lahkoto vodi daljinsko s pomočjo postanega ( a za ovce brez spomina vedno svežega) socialističnega populizma.

  2. Neverjetno, kako smo lahko ljudje krivični! Tega sem se zavedal šel sredi noči, ko sem se prebudil.

    Iz spanja se me prebudili obešeni politiki, grožnje z Barabara rovom, okostnjaki iz Barbara rova, metanje kamnitih kock v ljudi…

    Takoj mi je bilo jasno, da je Janša opozoril na ta grozljiva nečlovekoljubna dejanja, ki jih je nazival levi fašizem. Ta dejanja je Janša celo naštel v svojem govoru.

    Zanimivo pa je, da ni varuh čkovekovih pravic takrat stopil pred medije in opozoril, da takšna grozljiva dejanja netijo nestrpnost in sovraštvo. Tudi
    levi mediji niso obsojali teh dejanj, nasprotno tednik mladina je v vsaki številki imel narisano kocko in pozival: to je vaše orožje v letu 2013.

    Na zboru za republiko so govorniki pozivali k sodelovanju: stopimo skupaj!
    Ko pa je janša opozoril na grozljiva nečlovekoljubna dejanja, pa je netil sovraštvo in nestrpnost. Premierjeva dolžnost je bila , da na to opozori.
    Ali je pri tem bil dovolj določen, je pa drugo vprašanje.

    Danes se trdi, da je bilo s to oznako prizadetih 85% volilcev.
    Prepričan sem, da ne. Menim, da ni visok procent tistih, ki soglašajo z grozljivimi, nečloveškimi grožnjami in dejanji.

    Strinjam se, da je na prvem mestu potrebno očiščenje družbe v tem smislu, da nihče ne bo grozil in počel grozodejstva do soljudi ter da takšno početje obsodijo vse družbene institucije in civilna družba.

  3. Ce bodo od hudega duha obsedeni levicarjski Antikristi tako malikovali nasilje, glej zgoraj tisto osvetniceno pest, kot mi Boga, bomo kmalu dobili po njihovi zaslugi slovenski Hermagedon. Edino upanje je, da se bodo predcasno do konca osrali pred javnostjo in uvideli, da njihova pot lahko vodi samo v pogubo.

  4. Težko verjamem, da bodo nahujskani to razumeli. Plačani so za revolt, ki ga je treba narediti z čedalje hujšimi
    prijemi,. Nerazumljivo mi je, da narod ne vidi, da večino, kar očitajo Janši Kučan z KP že davno počne- brez ,da bi odgovarjal za to.
    ČASOPISI SAMO PONAVLJAJO, KOT, DA SE JE NEKA STVAR ZGODILA PRVIČ, MEDTEM, ČE IMAŠ KAJ SPOMINA IN PREBEREŠ ZA NAZAJ JE OČITNO, DA SO ISTO STVAR INSINUIRALI KOMUNISTI.
    tisti, ki danes trdi, da KP ni že od leta 1990 je opranoglavec ali pa prejemnik plačil iz vsote NLB, kjer so iz foruma 21 pokasirali največ. Seveda je imel koristi od tega tudi Kuč, ki danes lahko plačuje rabote na ravni Kunstlja.

Comments are closed.