Avtor: Tomaž Štih. Vir: Libertarec. “Na današnji dan leta 1989 je bil napovedan miting resnice v Ljubljani.”
Zgodili so se nezadovoljneži. Po predvidljivem scenariju, s cvetjem za kamere in granitnimi kockami za spektakel. S slednjimi je domnevnih “30 neonacistov” – ki so ugrabili neprijavljen, nevarovan in odgovoren protest – vso noč držalo v šahu celotno Slovensko policijo. Tega po miroljubnih protestih druge dni v drugih krajih res nihče od organizatorjev ni mogel pričakovati. Nasilje? Mislim…kaj takšnega?
Na protestih so nekako pričakovano prevladovali stari znanci. Borci, da se po 67 letih v Sloveniji slučajno ne bi kaj spremenilo. Ne bi bilo prav, da bi manjkali. Odkar vemo zanje (če slučajno ne veste zanje … pridejo vašim otrokom razložit svoje resnice tudi v osnovno šolo) na Facebooku in Twiterju vsak teden objavljajo poročila o “totalitarizmu v Sloveniji”, “pošasti neoliberalizma”, “genocidnemu Izraelu” in “velikemu čezatlantskemu satanu, kjer ljudje umirajo po ulicah … med dvema službama”. Pred volitvami pozivajo h glasovanju za svoje. Ko jih izgubijo (t.j. obakrat v 67 letih) pa jezno vztrajajo, da je zdaj že res dovolj: vlada naj odide in njihovi naj se vrnejo, ali pa bo tekla kri! Zažigajo radarje in glancajo parkomate. Mitingi resnice so priložnost, da javnosti znova razložijo svoje ugledne strokovne poglede; za vsak slučaj, če kdo (še) ne bere Dnevnika, Dela, Mladine ali kakšne druge različice Politike Ekspresa.
Vendar bi bilo krivično ne omeniti drugih vrst protestnikov; te zmesi večno naivnih do-good-erjev; nezadovoljnih prejemnikov proračunskega denarja; zrevoltiranih slehernikov, ki so politično zaspali pred dvajsetimi leti in danes ne razumejo, kaj se je v Sloveniji vmes zgodilo; benefitorjev političnih strank, ki jih ni na oblasti; die-hard ideoloških agitatorjev in amaterskih revolucionarjev; nogometnih navijačev; ter simpatične družine Manson s FDV.
Pisana druščina, ki se le v malo- čem razlikuje od new- age sanjačev iz JUL-a Mirjane Markovič, socialistov Slobodana Miloševiča in nogometnih navijačev Željka Ražnjatoviča Arkana. Tistim -v 70 let stare klovnovske uniforme oblečenim- četnikom in četnikušam iz 1990-tih v Sloveniji v 2012 čisto dostojno parirajo titoisti; namesto kokard v osuple mimoidoče z njihovih kap zrejo sovjetske zvezde. Resda si predstavljajo da so neizmerno drugačni, urbani, ideološko diametralni in izvirni…ampak…princip in nijanse.
Ob petju internacionale in hkratnem zavzemanje za človekove pravice pred parlamentom pozivajo Vinkota, naj vendar pride ven. Surprise, surprise…Vinkota ni v parlamentu. Napačna veja oblasti.Od vlade zahtevajo učinkovito sodstvo pred parlamentom. Ne zavedajoč se, koliko stvari je narobe s tem stavkom (namig: toliko, kot je ločenih vej oblasti).
Narod, ki mu takšni kalibri krojijo usodo je (že) na srednji rok obsojen bodisi na humanitarno pomoč ZN, NATO bombandiranje – ali pa kar oboje.
Ugledni in umirjeni politiki so izrazili razumevanje za nezadovoljstvo protestnikov. Upam, da premorejo tudi razumevanje za mojo pouliščino:“R u all retards? Rojeva se fašizem, vi pa razumete vzroke zanj”? Nestrpnost, socialno sovraštvo, lumpen- proletarstvo in dehumanizacijo božamo po glavi, da ne bo jezna na nas. Ne hvala, en Munchen v zgodovini je bil popolnoma dovolj. V Sloveniji se od legalnih in legitimnih predstavnikov naroda zahteva tri pogoje – 1) kandidaturo, 2) izvolitov in 3) večino. Veselo na delo. Mitingi resnice niso nadomestilo za to.
Tehnična vlada nima večjega zaveznika od pisca teh vrstic. Zagovarjal jo je, ko so se zamisli mnogi, ki danes na ulici zahtevajo tehnično vlado, smejali. Toda obstajajo tehnične vlade in tehnične vlade. V enih so Gaspariji, Šoltesi, Tajnikarji, Mencingerji, Stanovniki, Prašnikarji, Kovači, Udeti, Toši, Štiblarji. V drugih pa Zakrajški, Mrkaiči, Brščiči, Masteni, Šušteršiči. Sodeč po sovjetski ikonografiji, ki spremlja proteste, najbrž ni treba dvakrat ugibati, katero bi si želeli graditelji krasnega, novega sveta. Da bi do nje sploh lahko prišlo, bi morala biti izpolnjena dva predpogoja. Prvi bi bil, da bi parlament razmišljal bistveno drugače, kot po volitvah, ko je bila ideja zavržena kot najslabša možnost. Drugi pa, da obdobje politične nestabilnosti ne bi finančno tako izčrpalo države, da ne bi imeli več druge možnosti, kot da zaprosimo za pomoč. Veliko vprašanje je, če škoda, ki je povzročena percepciji o naši politični stabilnosti ni že prevelika, da bi bila Slovenija sploh še rešljiva.
Trojka pomeni da bodo tisti protestniki, ki so na ulice odšli ker jim je vlada z rezi v predimenziniran javni sektor znižala plače za nekaj deset evrov pri priči izgubili vsaj še trikrat toliko; usodo bodo delili z upokojenci. Pomeni, da bomo delali pet let dlje. Da bodo imeli naši otroci v šolah in vrtcih še bistveno slabše pogoje, kot danes. Naprimer takšne, kot smo jih imeli mi, ko smo bili otroci. Da bomo imeli zaposleni 30 dnevni odpovedni rok in nam odpovedi pogodbe nihče ne bo utemeljeval ali pojasnjeval. Da ne bo plačane malice in prevoza na delo. Da se bo stabilizacija javnih financ pospešeno nadaljevala. Da se bo omejilo referendume. Da se bo zapisalo fiskalno pravilo v ustavo. Da se bo privatiziralo državna podjetja, če jih bo zaradi nestabilnosti sploh kdo še želel kupiti. In to je zgolj vrh ledene gore sprememb, ki nas čakajo.
Razvojna zavora Slovenije ni vlada. Ampak tisti na ulici, ki v resnici niso pripravljeni na te spremembe. Ki ves čas držijo figo v žepu, podprejo le spremembe, ki se jih ne dotaknejo. Želijo si politikov, ki jim bodo še naprej lagali – da so vsega krivi tajkuni, kapitalizem in drekavac iz tunela. Neke nove čarovnice, prave in izmišljene. Imamo korumpirano politiko, ja, ker smo jo vsa ta leta volili! Takšna miselnost ne vodi iz krize, ampak v krizo. To je pot v Miloševičevo Srbijo in v vojno.
Dvajset let smo samovšečno stali na mestu in si predstavljali, da se bo svet prilagodil nam ter tako zamujali priložnosti, da bi se mi prilagodili svetu. Zdaj pa bi radi…da se nam svet že končno enkrat prilagodi.
Minili sta dve leti, odkar smo s prijatelji iz Otpora (s tistimi, pravimi, ki so ostali v Srbiji; ne s tistimi, ki iz bazenov po svetu prodajajo know- how vsakemu, ki plača) napisali Bohinjsko deklaracijo. Tisti jesenski večer v Beogradu sem upal, da je naloga Slovencev, da podpiramo mlado demokracijo in liberalizem v Srbiji. Kdo bi si mislil, da bo tako kmalu obratno.
Vir: Libertarec
