Pred več kot enim letom sem že pisal o odločanju in o tem, kako pretekle odločitve vplivajo na naše sedanje ravnanje in izbire. V zadnjih mesecih sem posebej pozoren na razne objave na temo sprejemanja odločitev. Na spletu in tudi sicer v življenju je mogoče zaslediti nasvete in misli, kot na primer: „Odloči se za srečo.“ „Odloči se in preživi ta trenutek, tako kot čutiš, da je najbolj prav.“ „Zmagovalec se ne ukvarja s preteklostjo in prihodnostjo.“
Bodimo pozitivnih misli
S temi pozitivnimi afirmacijami samo po sebi ni seveda nič narobe. Nasprotno, pomembno je, da smo pozitivno naravnani, da ohranjamo temeljno prazaupanje v čarobnost in smiselnost življenja, da odkrivamo lépo in se ne ustavljamo pretirano ob slabem, s katerim se srečujemo na poti življenja. Tudi zakon privlačnosti do neke mere v življenju zagotovo deluje: ljudje, ki so pozorni na negativno, bodo na koncu videli predvsem negativno in temu vidiku življenja pripisali nesorazmerno težo; tisti, ki želijo v življenju prepoznavati lepo in dobro, bodo vedno, v vsaki okoliščini, odkrili kaj lepega in spodbudnega. Včasih na kakšni delavnici ali predavanju narišem na bel list majhno črno piko in vprašam udeležence, kaj vidijo. Številni odgovorijo: „Vidim črno piko!“ Da, pogosto se zgodi, da vidimo drobno črno piko, ki ne zavzema niti enega odstotka površine belega lista, in ob tem ne opazimo ali spregledamo vso nepopacano belino papirja. Glede na to, da v življenju dejansko srečujemo veliko slabega, gre resnično za osebno odločitev, v kolikšni meri si bomo v življenju prizadevali videti lepe in dobre stvari. Izbira pogosto ni preprosta, saj zahteva trezen premislek o vsem, s čimer nas zasipajo taki in drugačni ustvarjalci javnega mnenja – in ti so praviloma osredotočeni na negativno.
Še zdaleč se mi torej ne zdi slabo opozarjati ljudi na svetle plati življenja, jih spodbujati z žarom optimizma in veselja do življenja, še posebej v časih, ki jih živimo zdaj. Bolj problematičen se mi zdi kontekst, filozofija, znotraj katere se pojavljajo spodbude k odločitvi za osebno srečo. Razmišljam o dvojem.
Psihološke tabletke
Kdaj si človek najbolj želi sprejeti odločitev, ki bi ga osrečila, mu hipoma prinesla spremembo v življenje? Verjetno takrat, ko čuti in ve, da v njegovem življenju ni vse tako, kot bi moralo biti. Ko je v osebni stiski, ko ne vidi izhoda, ko se zaveda, da so ga nekatera pretekla ravnanja pripeljala v sedanji položaj, v katerem se počuti ujetega, nemočnega, obupanega. Ali drugače: Komu so misli, ki spodbujajo k „odločitvi za srečo“, najbolj pisane na kožo? Verjetno ljudem, ki preživljajo težke trenutke in si zastavljajo prelomna življenjska vprašanja. Kadar nam voda zaliva usta, se oklenemo vsake bilke, ki priplava mimo.
Poseg po magični piluli pravilne odločitve naj bi hipoma rešil vse tegobe vsakdanjosti, ki so se morda leta kopičila v človekovem življenju. Instant nasveti o pomembnosti posameznikove pravilne odločitve, ki bo v trenutku rešila vse težave, so zato pogosto samo še en hiter odgovor na stiske sodobnega človeka, ki hoče vse in takoj. Psihološka pilula, ki jo zjutraj vzamem in z njo nekako preživim dan. Je res dovolj, da si človek zastavlja cilje za en sam dan? Ni to podobno nojevemu tiščanju glave v pesek?
Ali lahko začne takšno ravnanje človeka sčasoma utesnjevati v sedanjosti do te mere, da pozabi na pot, ki jo je že prehodil, in na prihodnost, ki ga še čaka? Poznam osebe, ki si z veliko volje in vztrajnosti iz dneva v dan dopovedujejo, da morajo biti prijazne, pozitivne, da morajo zdržati, da je pomemben samo dan, ki ga živijo. Iz dneva v dan jim to celo uspeva. Toda problem je, da tovrstno jemanje teh psiholoških pilul po letu, dveh, treh, ne izboljša človekovega počutja in dojemanja lastnega življenje. Še vedno se počutijo nelagodno v svoji koži, utesnjenost postaja še hujša, moči za sprejetje odločitev, ki bi dejansko postavile stvari v življenju na pravo mesto, pa je vse manj. Je to tisto, kar Alenka Rebula imenuje „lažni optimizem“?
Prefinjeni egoizem?
Poudarjanje osebnih odločitev za doseganje osebne sreče je lahko prefinjena krinka za egoizem. Živimo v kulturi, ki je osredinjena na posameznika in zadovoljevanje njegovih potreb. Individualnost in osebno zadovoljstvo sta pogosto edino merilo pri sprejemanju odločitev. Takšnih in drugačnih.
V zgoraj omenjenih nasvetih je pogosto prezrt vidik skupnosti, katerim ljudje kot posamezniki nujno pripadamo. Družina, prijatelji, delovni kolektiv, razna interesna in konec koncev tudi politična združenja obstajajo in obstanejo, če uspe posameznikom, ki so del določenih skupnosti ali se vanje vključujejo, vzdrževati pogosto krhko ravnovesje med lastnim ego(izmo)m in občutkom za skupnost.
Resnično dobre so tiste osebne odločitve, ki ne prezrejo skupnosti, ampak so dobre za vse. To pomeni, da je pri sprejemanju lastnih odločitev pomembno misliti ne zgolj in izključno nase, ampak tudi na to, kaj je resnično dobro za moje bližnje.
V tej točki naletimo na tanko mejo med danes tako opevanim posameznikovim samouresničenjem in konceptom samopreseganja. Samouresničenje ni cilj človekovih prizadevanj, ampak je, po Franklu, rezultat njegovega samopreseganja. Ko se človek odloča tako, da so njegove odločitve „dobre za vse“, tudi če mora zaradi tega iti kdaj preko sebe, na koncu čuti zadovoljstvo. Toda tu se odpirajo druge dileme, zlasti vprašanje, kaj je res dobro zame in za ljudi, kateri so mi dani na pot življenja. Odgovor ni šablonski: včasih je dobro vztrajati, drugič se je dobro odločiti – ločiti se in oditi.
Odločitev
Sedanji trenutek je pomemben. Je edini, ki ga zares živimo. Je priložnost, ki nam ne bo nikoli več dana. Z odločitvami, ki jih sprejemamo v tem trenutku, tkemo svojo podobo, svojo identiteto.
Ljudje postajamo to, za kar se odločamo. In odločali naj bi se za to, kar želimo posta(ja)ti.
V tej točki, ko nista prezrta niti naša preteklost niti prihodnost, v točki, v kateri zaobjemamo celoten lok našega življenja, postajajo pomembne in drobne odločitve v vsakdanjosti smiselno umeščene v platno našega življenja.
Pripis uredništva: Martin Lisec je strokovnjak za logoterapijo, mediacijo, izobraževanje.Več: stopinje.si
