Mit o sredini

22
1258
Janez Drnovšek Foto: Damjan Žibert/Delo
Janez Drnovšek Foto: Damjan Žibert/Delo

V razpravah o politiki, posebej če potekajo ob kavi ali pivu, sem izjemno neprijeten sogovornik. Zelo hitro izgubim živce, ki jih skušam ob pisanju o istih temah za vsako ceno ohraniti. To se mi je zgodilo tudi v minulem tednu, ko sem z dobrim prijateljem “sestavljal koalicijo” in premleval slovenski volilni izid.

Možakar je zastavil smiselno vprašanje, kako to, da SDS, ki ji celo politični nasprotniki priznavajo, da od vseh slovenskih strank najbolj deluje kot stranka in da je imela brezhibno predvolilno kampanjo, ni zmogla preseči četrtine glasov. Kar me je zmotilo, ni bila izpostavitev problema, ki je na dlani. V zelo slabo voljo in v nekaj sekund odvečnih decibelov me je pognal prijateljev odgovor. Po njegovem je SDS na omenjenoma razmeroma nizko mejo zadela, ker Slovenke in Slovenci hočejo “umirjene, sredinske politike”, kakršna sta bila (ali naj bi bila) Drnovšek in Cerar.

“Sovjetska” sredina 

Zelo velike pomisleke imam ob lepljenju pojma “sredina” na omenjena človeka in na njuni politični druščini. Še najbolj se mi zdi, da lahko slednji veljata za “sredinski” kvečjemu v pomenu, kot se je razvil predvsem na nekdanjem sovjetskem območju. Tudi tam so cel kup posameznikov in strank krstili za sredinske; nekatere so podobno kot slovenski “umirjeni in sredinski” junaki končale celo v ustrezni evropski politični skupini, zavezništvu liberalcev in demokratov. Pri čemer je potrebno pristaviti, da tudi evropski socialdemokrati in Evropska ljudska stranka niso bili vedno izbirčni, ko je bilo treba okrepiti svoje vrste z vsaj domnevnimi somišljeniki iz srednje ali vzhodne Evrope.  Na misel mi pride predvsem Edgar Savisaar iz Estonije s svojo eksplicitno poimenovano Stranko centra, ki pa je z leti vse bolj postajala zbirališče sovjetskih nostalgikov, ruske manjšine in rusofilov nasploh ter ima za evropske liberalce dokaj nenavadne tesne stike s Putinovo Enotno Rusijo. Zaradi česar se ji ostale estonske stranke že nekaj časa izogibajo kot hudič križu. Ob tem naj sicer povem, da so njega dni celo Putinovo stranko označevali kot sredinsko, podobno kot so se med »sredinci« znašli na moč nenavadni liki tipa Viktor Černomirdin, Jevgenij Primakov ali Leonid Kučma. Večini je bilo skupno, da so imeli globoke korenine v sovjetski nomenklaturi, pogosto kot direktorji velikih državnih podjetij. In da je bila njihova glavna naloga v tem, da bi, kot bi morda rekel neki že pozabljeni Portugalec Antonio Salazar, »zadrževali pretiran napredek« ter ohranili čim več starega v novem. Ponekod s fantastičnimi uspehi. Kako zelo nevarno je na lepe oči koga v srednji Evropi razglasiti za »sredinca«, lepo kaže sveži zgled Andreja Babiša in njegove stranke ANO 2011. Tudi ta je pristala v četici liberalcev in demokratov, seveda še v času, ko je bil sedanji češki premier videti kot navaden uspešen podjetnik, ki mu je mar za skupno dobro. Ko se je na površini prikazala mešanica tajkunstva, sodelovanja s češkoslovaško tajno službo in favoriziranja komunistov, je bilo že prepozno.

Slovenska »sredina«

Marsikaj od zgoraj navedenega bi se dalo reči tudi o tistem, kar so na Slovenskem v zadnjih treh desetletjih prodajali kot »umirjenost« in »sredino«. Predvsem drži, da je bila naloga slednje zadrževanje pretiranega napredka, povezano z ohranjanjem starega v novem. Tako je glavna poteza slovenske »sredinskosti« zlasti ohranjanje statusa quo, kar pa so volivke in volivci praviloma dejansko nagrajevali. Ker je ta različica »sredinskosti« v devetdesetih letih za nameček potekala še pod tedaj modno (danes precej manj) liberalnodemokratsko nalepko, je tudi na evropski sceni žela (in kdaj še žanje) visoke ocene, podobno kot nekatere njene sovjetoidne izpeljanke. Kar zadeva poglavitnega barda te sredinskosti, Janeza Drnovška, pa bi bilo bržkone potrebno reči, da se kot razmeroma anonimni aparatčik, ko se je pojavil, ni le dobro prilegal sovjetskim vzorcem, marveč je iz Zveze socialistične mladine nastalim liberalcem celo izpil dobršno mero njihove pristne liberalnosti, v kateri so se kalili v osemdesetih letih, po drugi strani pa je s svojim pedigrejem poudaril v tej druščini ravno tako domač mlačen odnos do razhoda z jugoslovansko preteklostjo. Nič čudnega, da je njegova LDS postala ne liberalna, marveč v prvi vrsti poglavitna postkomunistična skupina pri nas.

Nova sredina?

Zdi se mi, da po volitvah o sredini ponovno več slišimo kot še pred njimi.  Govor je celo o vstajenja nekdaj (vse)mogočne (sovjetsko) »sredinske« LDS. A glej ga zlomka, tudi ta nova sredina se skuša profilirati z izločanjem tistega dela politike in tudi volivcev, ki si najbolj želi presekati status quo. Če bo ostala pri tem, bo še vedno ujeta v sovjetoidni, ne zahodnoevropski vzorec sredine, kjer je njena poglavitna značilnost ravno zmožnost sodelovanja z različnimi političnimi bloki. To ne velja samo za nizozemske in belgijske krščanske demokrate ali (v zadnjih desetletjih sicer v nekoliko manjši meri) za nemške liberalce ter zlasti za skandinavske stranke centra pretežno agrarnih korenin. Prave sredinske stranke so se v tem smislu razvile tudi ponekod v nekdanjem socialističnem bloku. Značilna zgleda sta Poljska ljudska in Hrvaška kmečka stranka, ki je od socialdemokratov romala k HDZ in nazaj. Na Slovenskem se je največ pravega sredinskega blaga nabralo med druščinami nekomunističnih korenin. Slovenska ljudska stranka in Državljanska lista sta bili v določenih trenutkih veliki uspešnici, Zares, ki ni bil brez pristno liberalnih nastavkov, pa se je razmeroma hitro izkazal za še enega zagnanega ohranjevalca starega stanja, pravzaprav čisto po vzoru »sredinskega« vzornika Drnovška.

22 KOMENTARJI

  1. Orwelovski novorek ima pač nove pomene: demokraciji se sedaj reče populizem in diktaturi progresivnost.

    V tem okviru je za pohabljeno slovensko pamet sredina tisto, kar je nekoliko levo od leve sredine. Leva sredina je že desnica, desnica pa fašizem.

    Kot avtor po mojem pravilno ugotavlja, vse kar diši po spremembi statusa quo je pri nas označeno kot skrajno, ohranjanje monopolov prvorazrednih in pripadanje drugorazredne vloge ostalim naj bi bil pa znak umirjenosti in sredinskosti. Seveda gre ob uvajanju tega novoreka za zavestno sprenevedanje in zavajanje. Toda mnogi temu nasedejo.

    Za vsem tem je interes kontinuitetne globoke države in njenih satelitov, da se še naprej omogoči izčrpavanje države in družbe za peščico privilegiranih na račun vseh ostalih.

  2. Sredine v tem trenutku ni. Polarizacija namreč poteka po črti preživetja: Med “obdržati neupravičene koristi” in med “prepustiti jih presoji klasičnega pravosodja”.
    Ob tem je potrebno ponovno poudariti, da gre le za “peščico privilegiranih”, ki se korektne presoje na smrt boji. Ostali so si svojo življenjsko situacijo urejali pošteno.

  3. pa so volivke in volivci praviloma…
    ========
    A zdaj že namesto slovesnega nagovora z žensko obliko dobivamo tudi cinični nagovor. 😉
    Prav smešno tole postaja.

    • 🙂 Spoštovana gospa, hitro napredujete 🙂 (v osvajanju FF-novoreka in njegovemu uvajanju v prakso namreč)

  4. Se strinjam, da pri nas nimamo sredine.
    Kaj sploh je za nas sredina?
    Stranka, ki presega delitev na levo in desno ?
    Ki se zavzema za skupnost kot celoto ?

  5. Ja, sredino bi lahko zapolnila skupina politikov, ki bi se začeli zavedati vseh aktualnih groženj in stopili skupaj. Saj so ogroženi tudi oni, njihovi načrti in mirno življenje. Naša skupna prihodnost je nejasna ne le zaradi migrantov, ampak tudi zaradi sporov med različnimi državami, pretečega pomanjkanja vode oz. nesposobnosti vplivnih politikov. S sodelovanjem pri skupnih rešitvah in pravih odgovorih na trenutne izzive bi vsem dokazali svojo modrost in razgledanost. Tako bi si zagotovili tudi boljšo politično prihodnost, kot je tista, ki jih čaka po neuspehih, kateri se neusmiljeno približujejo.

  6. S sredinoskostjo v zahodnoevropskem dojemanju politike povezujejo predvsem krscanske demokracije, liberalce in nekatere manj pomembne nesocialisticne mescansko laicne stranke. Elemente sredinskosti od strank vidim pri nas predvsem pri znatnem delu pomladnih strank.Pri Virantovi listi. Od kontinuitete k sredinskosti najbolj nagiba Pahor. In pred njim Drnovsek.

  7. Za sredinskost se mi zdi pomembno, da poznamo smer. Da jo sredina uravnoteža.
    Če te ni, vijugamo po izkušnjah več na levo, pa malo na desno, na ta način vsi izgubljamo, ker se cilj odmika (v primeru če ga sploh poznamo).

  8. V Sloveniji je marsikaj obrnjeno na glavo. Tudi pojmovno. Sociološko gledano v Sloveniji desnice sploh ni. Večina je bila zatolčena v revoluciji, nekaj pa jo je uspel umik v normalni svet (ZDA, Argentina, Avstralija). Še najbližji bi ji bili z vidika lastništva kapitala tajkuni, bančniki, lastniki jaht (večina s seznama v zadnjem Reporterju), udbomafijci, skratka tkim. globoka država, ampak vsi po vrsti se imajo za levičarje (v resnici jih je levičarski totalitarizem samo naplavil). Dejansko tudi prave levice, ki bi ustrezala pojmovanju demokracije zahodnega tipa, v Sloveniji ni. Levičarji so samo deklarativno, s svojo (zmedeno) ideologijo, nikakor pa po svojem materialnem statusu. Slovenska sredinskost je dejansko samo zatočišče zagovornikov statusa quo, to je globoke države, priviligirancev, elite, nedemokratov. Bolj ustrezno bi bilo torej govoriti o demokratičnih in nedemokratičnih strankah. Trditev, da sta Drnovšek in Pahor predstavnika slovenske sredine, je popolnoma deplasirana. Sta samo zmerneža v tako imenovani (ideološki) levici.

    • Čeprav se imajo “naši” za levičarje, to niso. Saj to vedo.
      Pa tudi desničarji ne morejo bit.
      Komunizem je vso stvar obrnil na glavo.
      To “naravno pravo” ?!

  9. Ko zagrižen desničar razmišlja, kaj naj bi bila to sredina. Veliko napisanega, nič povedanega.

    • Satirr,
      škoda, ker ste avtorja članka v pristnem slogu levičarske nadvlade, takó značilne za slovenski javni prostor, zgolj osebno diskvalificirali, ne da bi polemizirali niti z eno trditvijo v njegovem članku.

      Jaz se, na primer, globoko strinjam z avtorjem članka, ko ugotavlja, da se v postkomunističnih državah, vključno s Slovenijo, popolnoma neustrezno opredeljujejo kot sredinske, stranke, ki so po zahodnoevropskih političnih kriterijih zelo daleč od sredinskosti – saj gre tako ali drugače za ideološke in stvarne dedinje komunistične partije, ki nikoli in nikjer ni bila niti blizu evropski politični sredini.

      V povolilnem komentatorskem soočenju ‘Vroči stol’ pri novinarju Vodušku je levičarski ideolog Igor Pribac listo Marjana Šarca označil kot sredinsko, češ ker je “brez vonja, okusa in barve”, skrajno levo stranko Levica pa je označil kot levosredinsko. Levičar Pribac je Šarca, političnega skrajneža, ki noče sodelovati z zmagovalno stranko, označil kot možnega nevtralnega mandatarja!

      Na pripombo Žige Turka, da se s Pribčevim umeščanjem Levice na levo sredino vse skupaj nekam premakne, se je Pribac hotel izvleči, češ da je mislil reči levo od sredine in je zraven nekaj mutil o socialni demokraciji, da na koncu njegov izgovor ni imel ne repa ne glave.

      Resnica pa je taka, da slovenski levičarski ideologi lažno označujejo slovenske leve stranke kot levosredinske ali celo kot sredinske (tako trdi Pribac za SMC in LMŠ) in s tem na silo potiskajo celoten politični spekter proti desni, to pa zato, da bi na koncu lahko zmagoslavno vpili: poglejte, te in te stranke so sredinske, zato SDS ne more biti niti malo sredinska, ampak je lahko samo skrajno desna!

      Vemo, da je po evropskih merilih SDS zmerna desnosredinska stranka.
      Nekateri si tudi mislimo, zakaj slovenski levičarji samovoljno mešetarijo s političnimi pojmi in na ta način maličijo slovenski politični prostor: zato, da bi bile stranke za volivce čimbolj neprepoznavne, predvsem pa zato, ker hočejo izriniti stranko SDS na politično obrobje, najraje iz politike nasploh.

      Šarec in njegovo protiesdees blebetanje in koalicijsko mešetarjenje je dokaz opisane levičarske agende.
      Prav tako je dokaz iste levičarske agende Židanovo protiesdees blebetanje.
      Če Kučanovega blebetanja sploh ne omenimo…

      • Če skrajno levo pomakneš na sredino potem lažje na argumentiran “znanstveni” način dokažeš, da je SDS fašistična stranka. Tako preprosto je to, vse se pač vrti okoli tega, v to so vprežene vse dominantne sile v državi, da se fašiste izloči in spet zaživi v “čudovitem” SZDL-ju. “Včasih je blo bolš”.

      • Ni bil moj namen v diskvalificiranju avtorja.

        Tako kot so za levičarje vse stranke razen Levice desne, (za nekatere že levica ni dovolj leva), za avtorja ni nič sredina, razen kar se bi ujemalo njegovim nazorom. In jim nalepi še slabšalni pridevnik. Stranka v Estoniji ni sredinska, ker jo podpirajo predvsem Rusi (ki so tam mimogrede manjšina).
        Prava sredinska stranka pa je po njegovem Poljska Ljudska Stranka. In če pogledam na wikipedijo, mi pove “Polish People’s Party”; Ideology: Agrarianism, Christian democracy, Conservatism; Political position: Centre-right. Torej, prave sredinske stranke so desno sredinske? Se mi je kar zdelo. In mimogrede, ne poglabljam se v te stranke. Jih sploh ne poznam.

        Ne gledam tovrstnih oddaj. Ne prebavljam, da se za politično analizo povabi dva agitatorja. Kot bi poslušal reklami za Pepsi in Coca-Colo in iz njih poskušal razvozlati resnico.

        • Satirr,
          še veliko huje je bilo – Vodušek je povabil kar štiri “agitatorje”, poleg Žige Turka in Igorja Pribca, še Boštjana M. Zupančiča in Pavla Gantarja 😁

          https://m.youtube.com/watch?v=OdPi3LB0c30

          Mimogrede, koliko in predvsem katere komentatorje bi vi povabili, da bi za vas veljalo več kot reklame za Pepsi in Coca-Colo?
          Kdo od množice slovenskih političnih komentatorjev najbolj ustreza vašemu okusu?

          • Ne vem. Ne spremljam dovolj, da bi bil sposoben predlagati dobro zasedbo. Pa tudi format kot tak, mi ni všeč. Bolj so mi všeč dobri intervjuji. Pa mogoče vas preseneti, ampak Zupančič in Gantar se mi zdita veliko boljša in zanimivejša izbira kot Pribac in Turk. Čeprav verjamem, da lahko najdete tudi njihove izjave, ob katerih se bom moral ugrizniti v jezik.

            Avtorji, ki so mi bili zanimivi za brati (poslušati) so bili: Ali Žerdin, Miha Mazzini, Mišo Alkalaj, Ervin Hladnik Milharčič, Jurij Gustinčič, Marko Zorko, Jaša Zlobec, France Bučar, Sašo Hribar.
            Kot dialog, bi mi bila zanimiva tudi Nežmah in Miheljak. Zanimiv mi je bil tudi nesojeni kandidat za predsednika Milan Jazbec.

            Kaj pa vam? Kateri so vam zanimivi komentatorji?

          • Če obdelam najprej kandidate z vašega spiska:
            – všeč so mi politični komentarji Bernarda Nežmaha, ker svoje mnenje lahko v veliki meri poistovetim z njegovim.
            – Miha Mazzini se mi zdi predvsem dober zabavljač, ki velikokrat zadene žebljico na glavico, včasih pa čisto mimo udari.
            – redkeje preberem kakšen zapis Hladnik Miharčiča in Žerdina, ostalih, ki ste jih našteli, ne zasledujem, Miheljakovi zapisi mi izrecno niso povšeči, saj se preveč krešejo z mojimi mnenji 😉

            Žiga Turk se mi zdi verodostojen, zanimiv in prepričljiv razlagalec lastnih stališč. Na Siolu so mi bili všeč zapisi Urške Mahkovec.

            Nenazadnje, zanimivi so mi zapisi Časnikovih sodelavcev in jih od vseh omenjenih najbolj redno prebiram 😊

          • Hvala za odgovor. Bom z veseljem prebral kakšen zapis Urške Mahkovec, ko ga zasledim.

            Predstavljate si oddajo, kjer Nežmah in Miheljak ob večerji razpravljata o politiki, družbi in ostalih aktualnih zadevah. Jaz bi to gledal oziroma poslušal. Cenim drugače oba, znata zelo dobro pisat. Ampak kot dialog bi bila pa čudovita.

    • Je to vprašanje namenjeno vsem? Če je … potem odgovarjam: “Sredina vsekakor je vedno, le strank, ki bi zagovarjale Družbeni nauk Cerkve ni.”

      Družbeni nauk Cerkve je zbirka navodil, kako bolje živi tudi najnižji sloj ljudi, ne samo elita. Po tem nauku se moramo gibati v sledečih smereh:
      – človekovih pravic kot osnova pravnega sistema,
      – čim manjšega vpliva države v gospodarstvu (subsidiarnosti),
      – solidarnosti kot vrednosti in ne kot zakon ter
      – splošnemu dobremu kot vrednosti in ne kor zakon.

      Iz prve točke sledi, da poglavarja tajne službe sistema iz prejšnje države postavi pred sodišče zaradi kršenja človekovih pravic. Saj smo vendar v ustavo zapisali:

      … ob dejstvu, da SFRJ ne deluje kot pravno urejena država in, se v njej hudo kršijo človekove pravice, nacionalne pravice in pravice republik in avtonomnih pokrajin, …
      http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=DRUG74

      Torej! Poglavarja tajne službe pred sodišče in pred višjo pokojnino! 😉

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite