V razpravah o politiki, posebej če potekajo ob kavi ali pivu, sem izjemno neprijeten sogovornik. Zelo hitro izgubim živce, ki jih skušam ob pisanju o istih temah za vsako ceno ohraniti. To se mi je zgodilo tudi v minulem tednu, ko sem z dobrim prijateljem “sestavljal koalicijo” in premleval slovenski volilni izid.
Možakar je zastavil smiselno vprašanje, kako to, da SDS, ki ji celo politični nasprotniki priznavajo, da od vseh slovenskih strank najbolj deluje kot stranka in da je imela brezhibno predvolilno kampanjo, ni zmogla preseči četrtine glasov. Kar me je zmotilo, ni bila izpostavitev problema, ki je na dlani. V zelo slabo voljo in v nekaj sekund odvečnih decibelov me je pognal prijateljev odgovor. Po njegovem je SDS na omenjenoma razmeroma nizko mejo zadela, ker Slovenke in Slovenci hočejo “umirjene, sredinske politike”, kakršna sta bila (ali naj bi bila) Drnovšek in Cerar.
“Sovjetska” sredina
Zelo velike pomisleke imam ob lepljenju pojma “sredina” na omenjena človeka in na njuni politični druščini. Še najbolj se mi zdi, da lahko slednji veljata za “sredinski” kvečjemu v pomenu, kot se je razvil predvsem na nekdanjem sovjetskem območju. Tudi tam so cel kup posameznikov in strank krstili za sredinske; nekatere so podobno kot slovenski “umirjeni in sredinski” junaki končale celo v ustrezni evropski politični skupini, zavezništvu liberalcev in demokratov. Pri čemer je potrebno pristaviti, da tudi evropski socialdemokrati in Evropska ljudska stranka niso bili vedno izbirčni, ko je bilo treba okrepiti svoje vrste z vsaj domnevnimi somišljeniki iz srednje ali vzhodne Evrope. Na misel mi pride predvsem Edgar Savisaar iz Estonije s svojo eksplicitno poimenovano Stranko centra, ki pa je z leti vse bolj postajala zbirališče sovjetskih nostalgikov, ruske manjšine in rusofilov nasploh ter ima za evropske liberalce dokaj nenavadne tesne stike s Putinovo Enotno Rusijo. Zaradi česar se ji ostale estonske stranke že nekaj časa izogibajo kot hudič križu. Ob tem naj sicer povem, da so njega dni celo Putinovo stranko označevali kot sredinsko, podobno kot so se med »sredinci« znašli na moč nenavadni liki tipa Viktor Černomirdin, Jevgenij Primakov ali Leonid Kučma. Večini je bilo skupno, da so imeli globoke korenine v sovjetski nomenklaturi, pogosto kot direktorji velikih državnih podjetij. In da je bila njihova glavna naloga v tem, da bi, kot bi morda rekel neki že pozabljeni Portugalec Antonio Salazar, »zadrževali pretiran napredek« ter ohranili čim več starega v novem. Ponekod s fantastičnimi uspehi. Kako zelo nevarno je na lepe oči koga v srednji Evropi razglasiti za »sredinca«, lepo kaže sveži zgled Andreja Babiša in njegove stranke ANO 2011. Tudi ta je pristala v četici liberalcev in demokratov, seveda še v času, ko je bil sedanji češki premier videti kot navaden uspešen podjetnik, ki mu je mar za skupno dobro. Ko se je na površini prikazala mešanica tajkunstva, sodelovanja s češkoslovaško tajno službo in favoriziranja komunistov, je bilo že prepozno.
Slovenska »sredina«
Marsikaj od zgoraj navedenega bi se dalo reči tudi o tistem, kar so na Slovenskem v zadnjih treh desetletjih prodajali kot »umirjenost« in »sredino«. Predvsem drži, da je bila naloga slednje zadrževanje pretiranega napredka, povezano z ohranjanjem starega v novem. Tako je glavna poteza slovenske »sredinskosti« zlasti ohranjanje statusa quo, kar pa so volivke in volivci praviloma dejansko nagrajevali. Ker je ta različica »sredinskosti« v devetdesetih letih za nameček potekala še pod tedaj modno (danes precej manj) liberalnodemokratsko nalepko, je tudi na evropski sceni žela (in kdaj še žanje) visoke ocene, podobno kot nekatere njene sovjetoidne izpeljanke. Kar zadeva poglavitnega barda te sredinskosti, Janeza Drnovška, pa bi bilo bržkone potrebno reči, da se kot razmeroma anonimni aparatčik, ko se je pojavil, ni le dobro prilegal sovjetskim vzorcem, marveč je iz Zveze socialistične mladine nastalim liberalcem celo izpil dobršno mero njihove pristne liberalnosti, v kateri so se kalili v osemdesetih letih, po drugi strani pa je s svojim pedigrejem poudaril v tej druščini ravno tako domač mlačen odnos do razhoda z jugoslovansko preteklostjo. Nič čudnega, da je njegova LDS postala ne liberalna, marveč v prvi vrsti poglavitna postkomunistična skupina pri nas.
Nova sredina?
Zdi se mi, da po volitvah o sredini ponovno več slišimo kot še pred njimi. Govor je celo o vstajenja nekdaj (vse)mogočne (sovjetsko) »sredinske« LDS. A glej ga zlomka, tudi ta nova sredina se skuša profilirati z izločanjem tistega dela politike in tudi volivcev, ki si najbolj želi presekati status quo. Če bo ostala pri tem, bo še vedno ujeta v sovjetoidni, ne zahodnoevropski vzorec sredine, kjer je njena poglavitna značilnost ravno zmožnost sodelovanja z različnimi političnimi bloki. To ne velja samo za nizozemske in belgijske krščanske demokrate ali (v zadnjih desetletjih sicer v nekoliko manjši meri) za nemške liberalce ter zlasti za skandinavske stranke centra pretežno agrarnih korenin. Prave sredinske stranke so se v tem smislu razvile tudi ponekod v nekdanjem socialističnem bloku. Značilna zgleda sta Poljska ljudska in Hrvaška kmečka stranka, ki je od socialdemokratov romala k HDZ in nazaj. Na Slovenskem se je največ pravega sredinskega blaga nabralo med druščinami nekomunističnih korenin. Slovenska ljudska stranka in Državljanska lista sta bili v določenih trenutkih veliki uspešnici, Zares, ki ni bil brez pristno liberalnih nastavkov, pa se je razmeroma hitro izkazal za še enega zagnanega ohranjevalca starega stanja, pravzaprav čisto po vzoru »sredinskega« vzornika Drnovška.
