Mit multikulti II.

Foto: Novi glas.
Foto: Novi glas.

Nadaljevanje prispevka s povezave.

Dve Evropi

Zadnja evropska migrantska kriza k sreči počasi odstira tančice vseh negativnih razsežnosti brezglave vere v »multiKULT« ideologijo, kot jo poznajo v nekaterih zahodnoevropskih državah, in ki ji evropski vzhod k sreči ne naseda. Vsaj pretežno ne, čeprav tudi tam obstajajo ljudje, ki jim je malo mar za lastne države, ali pa so prav tako ideološko zaslepljeni. Tudi finančne koristi niso izključene. A temelji nekdanjega Berlinskega zidu so očitno mnogo globlji in mnogo bolj obstojni, kot bi se to morda zdelo. Leta 1989, se je na evropskem obzorju, po obdobju politične razdeljenosti na dva bloka, kazala možnost ponovne združenosti in enotnosti, kar pa se je ob zadnji evropski migrantski krizi izkazalo za takorekoč neizvedljivo. V čem pravzaprav leži srž problema? V tem, da ima vzhodnoevropski človek v svoji podzavesti močan obrambni mehanizem, ki mu takoj najavi določeno »kulturno« nevarnost, ko se ta pojavi v njegovem okolju. Tako se je zgodilo tudi ob zadnjem prebežniškem navalu, ko je na evropski kontinent pljusknil val ideološko in rasno povsem drugačnih ljudi. Vzhodna Evropa je bila namreč stoletja žrtev invazij in vojnih viher. Ves čas je obstajala grožna, da bodo eni narodi podjarmili ali celo uničili druge. Kdo je bil krvave boje s Turki in varoval Evropo, medtem ko je evropski zahod črpal enormne dobičke iz svojih kolonij po svetu in se »igral« biriča na plantažah z bičem v roki? Zahodnoevropski človek nima »čipa v glavi«, ki bi ga opozoril na to, da kmalu ne bo več gospodar, pa ne le na tuji, marveč tudi na svoji lastni, torej domači zemlji in ga bo zato verjetno doletel toliko večji »Armagedon« kot vzhodnoevropskega človeka, ki ga bo namesto »vročinskega« in »udarnega vala« doseglo »zgolj« sevanje morebitne »jedrske eksplozije« v soseščini, če ob tem izvzamemo prihodnja dogajanja povezana z Rusijo. V zvezi s tem naj dodam še eno opombo: kako huda napaka je misliti, da zgodovina nima pomena. Evropski primer še kako očitno kaže na to da jo ima. Kako telečje razmišljajo določeni geopolitični akterji »tam zgoraj«. Preveč denarja očitno slabo vpliva na inteligenčni kvocient, saj se človek kaj hitro »poživali«, tudi umsko. Prav zato nekakšno posiljevanje z obveznimi kvotami »beguncev« doživlja fiasko in ga bo še toliko bolj, če Zahod srednje-vzhodnoevropske države zares prisili, da jih sprejmejo. Razpoka med vzhodom in zahodom Stare celine bo samo še globlja, migranti pa ves potlačen bes izkusili na lastni koži.

Stari evropski islam

Evropski kontinent pozna islamske skupnosti, ki na njem obstajajo že stoletja dolgo in neposredno ne predstavljajo nevarnosti za njegovo stabilnost. Kot dokaj vzoren primer se lahko navede Tatare, ki so se zelo korektno in skorajda neopazno vključeni v lokalne vzhodnoevropske družbe. Celo arhitektura njihovih sakralnih objektov je domala skrita očem in navzven praktično ne kaže, da bi šlo za kakšno drugačno versko skupnost znotraj večinsko katoliške oziroma pravoslavne, saj pogosto posnema zunanjost verskih objektov preostalih dveh skupnosti. Nekaj več težav se dandanes pojavlja v Bosni in Hercegovini v povezavi s priseljevanjem islamskih borcev in hujskaštvom lokalnega prebivalstva utemeljenem na bolečih izkušnjah Srebrenice, saj so Bošnjaki še do nedavnega bolj kot v Alaha verovali v Tita ter bratstvo jugoslovanskih narodov. Na azijskem zahodu obstaja tudi kazaški islam, ki je pod vplivom stalinizma izgubil svojo ostrino, pa tudi islam mestnih Turkov, ki se z veseljem držijo smernic, ki jih je pred desetletji zastavil legendarni turški vodja Kemal Ataturk in od katerega močno odstopa novodobni »sultan« Erdogan, ki se že spogleduje z Otomanskim imperijem in se mu kolca po ponovnem širjenju vpliva v Evropo in na Bližnji vzhod ter ga mnogi njegovi kritiki vidijo kot »talibana s kravato«.

Verska radikalizacija

Potemtakem obstajajo oblike islama, ki so povezane z zmernostjo in poznajo tradicijo mirnega sobivanja z drugoverci, a to kar se trenutno dogaja v Evropi predstavlja resničnega trojanskega konja. Ne samo, da gre za načrtno poplavo z drugačno kulturo, ki se je silovito okrepila z kaosom na Bližnjem vzhodu in v severni Afriki po padcu tamkajšnjih diktatorjev, marveč tudi za potencialno grožnjo radikalizacije v Evropi že živečih Muslimanov. Zdi se, da je islam v trenutnem zgodovinskem obdobju najbolj dovzeten zanjo od vseh svetovnih religij in se vse pogosteje spreminja v islamizem – ideologijo, ki v sebi nosi podoben energetski naboj kot ga je nacionalsocializem v 30. letih 20. stoletja, ko še »nihče« ni slutil »ničesar«. Verjetno se niti ne zavedamo kakšne razsežnosti bo zadobil v svojem polnem razmahu v bližnji prihodnosti.

Ti fašist, ti rasist!

Kdor se z sodobnim razumevanjem multikulturalizma ne strinja, je kaj hitro ožigosan za nacionalsocialista, čeprav je med prvo in drugo ideologijo pravzaprav kar opazna podobnost. Oboje je namreč ideološki ekstremizem. Če gre nacionalsocializem v skrajno čistunstvo naroda, rase in kulture, je sodobni multikulturalizem pogosto njegovo skrajno nasprotje in »satanizira« že vsakršen dvom ali odstopanja. Kdor se z določenimi stvarmi ne strinja, je takoj enoglasno proglašen za skrajnega desničarja! Kakšen je potemtakem zmerni desničar? Napol levičar? Prepričan sem, da je pravo dojemanje liberalizma in demokracije že dolgo časa v zatonu in zahodni svet vse bolj drvi v nekakšno politično korektnost in ideološko enoumje, dogmatizem, ki nima nobenega smisla in je v samem bistvu zelo fašistoiden.

Prognoza globalizacije

Zdi se, da je namen majhne skupine multimilijarderjev ali celo multibilijonarjev v Evropi pripeljati do takšne družbene situacije, ki bo v nekem trenutku zaradi vseh notranjih trenj povsem neobvladljiva in bi lahko celo mejila na državljanske vojne ali vsaj prerasla v množico krvavih spopadov in protestov. Kot idealna rešitev za nastalo situacijo pa bi se pojavila ponudba, ki je »ni mogoče zavreči« – ustanovitev Združenih držav Evrope, znotraj katere naj bi se Evropejci počutili bolj varno. Ravno tako ni izključen obsežen medverski konflikt, ali pa več takšnih konfliktov na različnih območjih Evrope in še zlasti na Bližnjem vzhodu, ki bi doživel svoj epilog med tamkajšnjimi suniti in šiiti, torej med Iranom in njihovimi zavezniki na eni strani in Savdsko Arabijo ter Turčijo na drugi strani. Takšni dogodki bi bili najboljše seme »upravičenega« ateizma in priložnost globalistov za prepoved ali vsaj omejitev vseh (monoteističnih) religij, s tem pa bi bila uresničena še ena stopnja ustvarjanja enotne globalne družbe, saj do uresničitve tega cilja religija predstavlja resen problem in oviro. Tako bi po obdobju demontaže narodov sledila demontaža verstev. Zgodovina nas namreč uči, da je bila Nemčija po obdobju skrajnega nacionalizma prisiljena sprejeti skoraj popolno multikulturno odprtost, do katere brez prvega zagotovo nebi prišlo, s tem pa je bila izpostavljena procesu slabitve nacionalne in krepitvi globalne identitete. K sreči za Staro celino še obstaja upanje, pa ne le zaradi Višegrajske skupine držav, ki se trmasto upirajo zahodnim interesom, marveč tudi Velike Britanije, ki zaradi načrtov ustanovitve enotne evropske države celo grozi z izstopom iz EU. Še je čas za racionalizem. In če ta odpove bo Evropo zajel na čustvih utemeljeni fašizem. Vsem pravovernim levičarskim gorečnežem se iskreno opravičujem za morebitno ideološko nekorektnost. Pa brez zamere.