Mislim, da me je imela za begunca

13
Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Pravzaprav sem nameraval pisati o katalonskih volitvah. Ali pa vsaj o tem, zakaj sem kot hud kritik Drnovškovih “mešanih koalicij” pristal v taboru zagovornikov velike koalicije. Potem pa sem ta vikend potoval na Nemško, kamor tudi sicer rad odidem.

(Ne)upravičeno vitje rok

V Bonn ob Renu sem se, kot vedno v Nemčijo, odpravil z vlakom. Rok nad tem ob vsakdanjem medijskem bombardiranju ni vila samo moja skrbna mama, ampak skoraj vsi, s katerimi sem se o zadevi pogovarjali. Predlagali so, naj grem z letalom, z avtobusom, s prevozi ali preprosto pozabim ceno vozovnice in Bonn. Seveda sem si rekel, tako hudo že ne more biti, pa tudi želel sem si ob Ren. In smilil se mi je kupček za vlak odštetega denarja. Olajševalna okoliščina naj bi bila še, da je pot peljala čez Passau, ne čez veliko bolj oblegani München. Kakor koli, ob vsesplošnem zmajevanju z glavo sem šel “z glavo skozi zid”.

Priznam, ob prestopu v Meidlingu sem za precej minut mislil, da so imeli prav. Ko sem se zaradi vstopa pri napačnih vratih prebijal skozi nepregledno množico arabsko govorečih potnikov in mi je pred očmi vstajala nerazveseljiva perspektiva deveturnega stanja v nabasanem prostoru, sem dejansko razmišljal, da so tokrat zmagali skeptiki. Edino rešitev sem za nekaj hipov, v duhu začinjenih z mislimi in kakšno besedo, zaradi katerih bo kmalu treba k spovedi, videl v izstopu na prvi možni postaji in v načelni odločitvi “nikoli več v Nemčijo”, vsaj ne z vlakom. Če sem prej gojil glede tega kakšne dvome, sem ob misli na mirno vožnjo v ne prenapolnjenem vagonu še pred pičlima dvema mesecema takoj docela razumel zagovornike popolnega zaprtja meja. Nemških, avstrijskih, srbskih, albanskih, vseh, kar bi jih bilo treba zapreti, da bi se jaz lahko v nekdanjem miru odpeljal do Bonna. Da verjetno ne bi prišel niti do Gradca, mi v tisti stiski in revi kajpak ni prišlo na um.

Potem je sledilo prvo presenečenje in bistvena omilitev mojih novih radikalnih stališč. Sedež 32, za rezervacijo katerega sem navsezadnje odštel štiri evre in pol, je bil prost. Ne le, da sem bil pripravljen znova razmišljati o še kakšni poti v Nemčijo, sprijaznil sem se celo z vožnjo v glasni in raznoliki druščini. Že moja soseda se je predstavila za Somalko. Verjamem, da je to res bila, čeprav mi je, ko sem se pozanimal, od kod njeno izborno znanje angleščine, strogo zabičala, naj nikomur ne povem, da je obiskovala šolo v Dubaju.

Vendarle enaki

Cilji pisane ekipe so bili očitno precej ohlapni. Celo študij v Dubaju moji novi znanki ni posredoval kakšnega posebnega poznavanja evropskega zemljepisa. Večkrat se ji je zdelo vredno preveriti, ali ji bom povedal, kdaj mora izstopiti v Frankfurtu, ali pa bom vendarle izstopil pred njo. Ime Bonn ji ni povedalo nič. Niti Frankfurt zanjo očitno ni imel posebnega pomena. Domnevam, da je imela njena izbira tega mesta za izhodišče za pot k stricu na Švedsko opraviti s tamkajšnjim letališčem, čeprav ni šla do ustrezne postaje za to. Pri drugih, za katere je bila s svojim znanjem angleščine pravi blagoslov, so bili potovalni načrti še prožnejši. Kurdski didžej pred nama je sanjal o ‘Olandi’ in spet ni bilo moč natanko ugotoviti, kdo ga je za dosego cilja napotil ravno v Düsseldorf. Simpatična mama dveh deklic, najbrž iz Sirije, je vsaj desetkrat zaskrbljeno vprašala, ali je Luksemburg ‘Alemanja’. Ker smo ji vsakokrat povedali, da ni, ne da bi nam zares verjela, je začela spraševati, kako priti do Hamburga. Da ti geografski danosti nista posebej blizu, ni igralo posebne vloge.

Se mi je pa uspelo spoprijateljiti z njenima malima hčerkicama. Načeloma ne znam z otroki, zato sem uporabil nekaj preprostih trikov, recimo tistega, ko se skriješ in potem narediš kuku. In ugotovil, kar sicer vsi zatrjujejo, da je otroška govorica univerzalna. Tudi moje oponašanje raznih živali je padlo na plodna tla, tako zelo, da sem nekoliko ostarelemu očetu deklic začel iti vidno na živce, saj starejša hčerkica kar ni nehala rjoveti.

Ob moji sosedi se je tegobam popotnikov najbolj posvetila starejša Nemka. Po svojih najboljših močeh se je trudila iskati zanje najboljše prestope in povezave. Mislim, da me je sprva imela za Nemca. A ko sem na eno njenih vprašanj v tistem babilonu namesto v nemščini odgovoril v angleščini, se ji je posvetilo, da nisem. Ko je izvedela. da sem iz Slovenije, je sicer rekla, da so tam lepi kraji, a da nam ne gre najbolje. Najbrž je mislila, da tudi jaz v Bonn pravzaprav bežim. Saj ne rečem, ideja je zanimiva, a vendar … Ker je povedala, da je iz Lüneburga, sem se skušal izvleči z opozorilom na znamenitega Slovenca iz tistih krajev, Jožeta Pučnika. Seveda ni vedela zanj. Česar ji ne morem zameriti, Pučnika namreč ne poznajo niti Slovenci. Vsekakor je s tem nisem prepričal, da nisem begunec. Še zlasti, ker je bila moja čisto spodobna lumia v primerjavi z napravami mojih arabsko govorečih sopotnikov videti precej nebogljeno, pa tudi po kakšni izborni obleki nisem nikdar posebej slovel.  Ko se je moral potem sprevodnik z menoj ukvarjati bistveno dlje kot z vsemi drugimi (doma sem namreč pozabil kartico za popust pri Nemških železnicah), se je njen sum več kot potrdil. No ja, vsaj moja somalska soseda je ob mojem odgovoru na ustrezno vprašanje dejala, da je dobro, ker sem kristjan. Čeprav se je skoraj v isti sapi namrdnila nad knjigo, ki sem jo poskušal brati. “Rojstvo klasične Evrope” se ji pač ni zdelo niti malo vznemirljivo.

Od Würzburga, kjer se je večina sopotnikov podobno kot moji novi prijatelji iz Sirije končno odločila, da bodo pot nadaljevali proti Hamburgu, smo se potem vozili skoraj tako kot pred dvema mesecema. Le nekemu gospodu  še nekaj časa ni bilo mogoče dopovedati, da so do Duisburga še tri ure. In kar je še treba povedati in kar nemara nekoliko pojasni, zakaj toliko ljudi sili ravno v “Alemanjo”, je, da je vlak ob vseh homatijah v Bonn pripeljal natanko s polminutno zamudo.

Pripis uredništva: ob ponedeljkih na Časniku objavljamo uredniški komentar, ki ga vsak teden pripravi eden izmed članov uredništva.
 

13 KOMENTARJI

  1. Gospod Maver, ne boste še tako zlahka zmazali. Mene pa zelo zanimajo argumenti za veliko koalicijo. Morda je to edini način: reševanje vojaka Ryana. Tako Cerar kot Janša sta politični trupli, ki počasno umirata. Velika koalicija bo bila vsaj priložnost da kake pozitivne rezultate naredita in si pridobita nazaj tistih 30 % normalnih volivcev, ki so izgubili upanje v enega in drugega in realno ter pravilno sklepajo, da sta opravilno nesposobna narediti liberalne reforme in nas kot Mojzes popeljati ven iz suženjstva socializma in faraona Komunistične oligarhije.

    • Bog pošilja številne nadloge nad komunistično oligarhijo , Mojzesa in treznih intelektualcev (civilne družbe, modrecev, ki so Mojzesu pomagali) pa ni od nikoder.

  2. Evropi ni spasa kot pravimo. Če ne bo uvedla meje zopet nazaj, bo nastal popoln kaos. Zdaj je najboljše, če vas dobijo slučajno brez dokumentov, da rečete da ste begunec. Policaji vas tako ne smejo potem niti popisati niti spraševati.-naši mislim. Nemci si nočejo priznati tega, da ta delovna sila za katero pravijo, da je izobražena ne bo nikoli delala za njih. V začetku seveda. Oni so samo pripadniki ene vere. Drugo jim ni važno

    • Ne. Sedaj imamo veliko konfrontacijo, ki je jalova. Ustreza samo funkcionarjem obeh strank in fanatikov.

      Potrudi se prosim razložiti, ker ne vem zakaj si tako trmast. Šturm in Verica Trstenjak sta za.

      Kaj imate tak ukaz iz vrha?

      • Torej ni ukaza, sta Šturm in Trstenjakova za, se ti ne zdi?
        Ne morem ti sicer dokazat da ni ukaza.
        Lahko ti povem svoje mnenje, in to je velika konfrontacija in ne koalicija.
        Tvoja ideja, da bosta Cerar in Janša lahko nekaj dokazala je povsem mimo. Ne enemu ne drugemu ni treba dokazovat ničesar. Ti tu fališ totalno. Tega noben oblastnik nikjer na svetu ne počne; da bi volilcem nekaj dokazoval…

  3. Zanimivo branje od nekoga, ki je dejansko bil med temi ljudmi in pozna njihove navade.

    DOBIVAM OSEBNE GROŽNJE (ZARADI PISANJA O EKON. EMIGRANTIH IN ISLAMU)

    Povedal sem, kar sem imel. Kdor razume, razume, kdor ne, ne. Kdor ne razume, da je islam obvezna vera in popolnoma zakodiran način življenja in se ne more integrirati, in se tudi doslej v Evropi še ni, pač ne razume. Kdor ne razume, da nastopijo težave z radikalizacijo in fundamentalizacijo v diaspori, kjer postane vera edini povezovalni del z domovino, pač ne razume. Kdor ne razume, da nastopijo velike težave šele v drugem in tretjem pokolenju, ko ne pride do integracije in potomci še vedno živijo v getih in na obrobju, jezni na družbo, ki jih bojda ni sprejela, pač ne razume. Kdor ne vidi, da 10.000 v Evropi rojenih in šolanih mladih muslimanov kolje, posiljuje, reže glave po Siriji in Iraku, ki so potomci podobnih prišlekov pred 30 leti, in da imajo vsaj desetkrat več somišljenikov po Evropi, ker vsakemu pač ne uspe priti v Sirijo, pač ne vidi. Jaz sem svoje naredil. Začeli so mi fizično in psihično groziti po omrežju. Torej mora biti nekaj podobnih fanatikov tudi pri nas. Pa nisem pozival na nobeno sovraštvo, samo pokazal dejstva in uradne podatke, ki se jim povezal z verskim posilstvom, ki ga doživljaš, če potuješ po muslimanskih državah. Le da tam to sprejmeš v zakup, ker si gost, si tiho, se prilagodiš, lažeš, da si po veri kristjan, ker bi imel težave, če bi rekel, da si ateist. Poslušaš njihove razlage vere in kako je treba ženske zakriti, ker nimajo duše in imajo zle oči, pa raje molčiš. Ali da lahko polulaš cerkev, če pa bi hotel polulati mošejo, bi te bog spremenil v pol psa, pol pošast. Ali da so v Evropi posilstva, ker so ženske razgaljene, v muslimanskem svetu pa dela burka in nikab in črno oblačilo do tal žensko varno. Kar so mi govorili v Jemnu, kjer četrtino deklic nasilno poročijo pred 15-tim letom. Veliko so mi govorili teh srednjeveških neumnosti v muslimanskem svetu, slavili el Šababe, al Nusra, al Kaido, Boko Haram, Osamo bin Ladna in kako bodo pobili vse kristjane. Naravnost v obraz, ne da bi se sploh zavedali, da imajo pred seboj nekoga, ki ni musliman. Pa požreš in si misliš svoje. Tam pozabiš na načela, tu nisem mogel. Kot rečeno, so mi za to, ker imam mnenje, začeli fizično in pishično groziti. Torej mora biti nekaj podobnih fanatikov tudi pri nas. Ali kar veliko. Kar me je samo prepričalo, da Slovenija že dolgo ni več nežna deželica. Grozijo tudi mojim kolegom novinarjem in ne bo dolgo čas, ko si nihče več ne bo upal nič napisati, nič izreči. Na to opozarjam. Drugo me ne zanima. Ker sem videl po svetu veliko več bede, kot jo tukaj prikazujete s t.i. begunci. Ki so se podali na pot po Evropi iz varne Turčije. Vsaj dve tretjini jih sploh ne prihaja iz vojnih območij. Ali ne vidite dobre organiziranosti skupin t.i. beguncev s transparenti, megafoni, skupnim nastopom, izbranimi slogani, vedno enakimi zgodbami, vodstvom, hierarhijo? To je čisto navaden medijski in kvazi humanitarni cirkus. Ki ga izrabljajo tihotapci, politiki, mediji, humanitarci, levi in desni ekstremisti, verski fanatiki. Humanitarne organizacije, ki sem jih srečeval na poteh po svetu, so bile najvčkrat pranje denarja in davčna utaja in so porabile tričetrt zbranega denarja samo za svoje potrebe. Ves ta cirkus s t.i. begunci je dal zeleno luč celemu Tretjemu svetu, da je obljubljena Evropa odprta. Odpravili se bodo na pot še tisti, ki tega prej niso nameravali. To vas ne zanima. Ne zanima vas reševati težav pri koreninah. Torej pri islamu, tamkajšnjih arabskih plemenih, zaradi česar tudi trenutna verska vojna za Islamsko državo. Oziroma verska vojna med islamskima ločinama suni in šia oziroma proti drugim veram in etničnim skupinam v Siriji, Iraku in drugje po arabskem in muslimanskem svetu.

    Ne zanima vas, kako povečati lastno rodnost. Kako ustaviti tok mladih Slovencev, 30.000 strokovnjakov, ki so Slovenijo zapustili v zadnjih letih, tudi z družinami. Kaj vas potemtakem v tem lenem potrošništvu in v poplavi milnic še zanima? Le vsakdan!? Samo danes, in niti ne več jutri. Ljudje mi pravijo, ah, pusti, takrat bom že davno mrtev. Ali, saj bodo šli drugam. Ali ni Evropa naša skupna država, prostor, odgovornost? Tako zdaj razumem Sokrata, zakaj je spil trobeliko. Videl je, da nima smisla. In kot vedno ti najbolj boleče zabodejo nož v hrbet lastni. Bojte se marčevskih id.

    Gregor Preac, novinar, pisatelj, popotnik

    • Videl je muslimanski svet.

      In naši levaki, ki sovražijo krščanstvo se bodo zelo opekli.

      Muslimani morajo kristjane in jude spoštovati. Ateistov pa ne.

      In po tej logiki je jasno, kdo bo prva tarča. Sploh, ko bodo videli, da dejansko Evropa danes sploh ni tako krščanska, kot si morda predstavljajo, ampak ateistična.

      • Muslimani niso slepi. Kar dosti vidijo. Vidijo, da je EU stara in umira pa so poslali mladce, da jo poselijo. In pri tem ne bodo spoštovali ne ateistov in ne kristjanov.

        In prav je tako! Le zakaj bi spoštovali človeka, ki je svoje obilno premoženje zapravil za lahke ženske … pardon, za lahke moške. Ter se nato poročil z radiatorjem.

Comments are closed.