Vsa naša gnezda

V teh politično pregretih dneh sem ponovno prelistal svojo knjigo V Sovinem gnezdu, ki je izšla leta 2008 in ki govori o aferi Sova. V času te afere sem bil v parlamentarni komisiji za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb in od blizu spremljal ta dogajanja, ki sem jih nato tudi opisal v knjigi. To je bila velika medijska igra s političnim ozadjem in enim samim ciljem, to je rušitvijo prve vlade Janeza Janše, medijsko igro pa je spretno vodil Rok Praprotnik, takrat novinar Dnevnika, ki je dobival (dez)informacije tako iz samega Sovinega gnezda kot tudi iz poslanskih vrst levice. Mediji so takrat objavili na stotine prispevkov, ekskluzivo te afere si je lastil Dnevnik, preostali mediji so na dan objave v Dnevniku šli po sledeh Praprotnikovega pisanja in spet gradili svoje zgodbe. Te zgodbe niso nastajale na dejstvih, temveč polresnicah, izmišljijah, mnenjih.

Rok Praprotnik je 20. marca 2007 na prvi in drugi strani objavil članek “Dolgi politični prsti v bazah podatkov tajne službe, Pod plaščem tajnosti in z vprašljivo pravno podlago je vladna skupina vstopila v prostore Sove in pridobila podatke iz najbolj tajnih registrov“. Ne eno ne drugo ni držalo. Pravniki – tudi dr. Rajko Pirnat in dr. Miro Cerar – so nato v drugih medijih odgovarjali, da je vladna skupina imela pravno podlago za nadzor Sove. Dolgih političnih prstov pa ni bilo, res pa je, da je sama afera odkrila vrsto nepravilnosti z ustanovitvijo in porabo črnega fonda, kjer pa so bili tudi dolgi prsti ljudi, ki so v času Ropove ali Drnovškove vlade gospodarili v Sovi. Toda mnenja pravnikov niso bila objavljena v Dnevniku, temveč drugih medijih. Delo je 22.3.2007 na prvi strani preneslo izjavo dr. Toneta Jerovška, nekdanjega ustavnega sodnika in člana vladne delovne skupine, ki je ob tem pritisku dezinformacij skušal pojasnjevati, zakaj sploh delovna skupina. “Trdno sem prepričan, da mora vlada nadzorovati tako občutljive službe, kot je Sova. Za to ima pravno podlago v zakonih o vladi in državni upravi, ki ji dajeta pooblastila za takšno ravnanje. Prav tako sem prepričan, da je dolžnost vlade, da opravlja takšen nadzor, saj Sova ni država v državi, nad katero ni nobenega nadzora. Očitno se stare sile bojijo kakršne koli kontrole, ker je niso bile vajene, kar je s stališča razumevanja demokratičnih procesov, njihove legitimnosti in legalnosti prav zastrašujoče.” Zato pa je Dnevnik taisti dan na tretji strani objavil članek “Široka pooblastila dopuščajo vpogled v drobovje Sove“, kjer Rok Praprotnik trdi, da vladna “skupina vstopa tudi v najbolj tajne Sovine baze” in doda, da se je po njegovih informacijah to že zgodilo. Njegove informacije niso bile točne. Ljudje iz Sove so (dez)informirali Praprotnika o vsakem detajlu, tudi za članek “Janševi ljudje so bili tajno v Sovi okoli 35 ur“, ki je bil objavljen 27.3.2007, kjer pa je podatek o številu ur za spremembo držal, niso pa bili v Sovi tajno, saj je to bila vladna skupina legalno in legitimno ustanovljena s sklepom vlade in je v stavbo Sove stopila skozi glavni vhod.

Konec marca, 30. 3.2007, je Praprotnik objavi tekst “Bivši direktor Sove zavrača očitke“, v njem pa zapiše: “Verjetno se bo z zadnjimi poseganji vlade v tajne baze Sove ukvarjala tudi posebna inšpekcija zveze Nato, ki naj bi delo začela že danes.” Spet je ponovljena neresnica, da je vlada posegla v tajne baze in nato še manipulacija brez primere, ko pravi, kako so mu v Sovi “informacijo potrdili z besedami, da je v Sovi v skladu s predvidenim Natovim inšpekcijskim programom za varovanje tajnih podatkov naslednja redna letna inšpekcija predvidena v prihodnjih dneh.” Te besede nikjer ne potrjujejo, da je vlada posegla v tajne baze in kako se bo inšpekcija Nata ukvarjala s posegom vlade v tajne baze.

V tekstu “Negativci v ravnotežju” 29. marca 2007 je Praprotnik postavil trditev: “Zdaj je že povsem jasno, da je kratkoročni politični cilj operacije Sova predsednik republike Janez Drnovšek.” S to tezo so hoteli prevaliti pozornost glede spornega nakupa letalske karte za Drnovškovega zdravilca iz črnega fonda in kazati na grdo vlado, ki napada Drnovška, ki je bil takrat že precej bolan. To je bil zelo spreten manever, saj se v medijih sploh niso ukvarjali z nepravilnostjo tega nakupa ali črnim fondom nasploh, temveč so množično moralizirali, kako je to nespodobno do Drnovška. Nakup te karte je bila ena od mnogih nepravilnosti, ki so se dogajale v Sovi in jih je odkrila vladna skupina.

S Praprotnikom je precej sodeloval bivši direktor Sove dr. Iztok Podbregar, ki je v Dnevniku večkrat nastopal. 22.3.2007 je Dnevnik objavil tekst “Nepredvidljive posledice za tajno službo, Nekdanji direktor Sove meni, da ima razkrivanje informacij o tajnih sodelavcih Sove za sodelavce na osebni ravni zelo nepredvidljive posledice“. Niti takrat niti danes ni bil razkrit noben sodelavec in ko smo takrat poslanci obiskovali Sovo, smo glede tega tudi dobili povsem jasne odgovore.

Vladna skupina je odkrila podjetje Webs, ki ga je Sova ustanovila z denarjem iz črnega fonda in se je ta denar tudi pretakal v to podjetje. Sova ne bi smela ustanavljati podjetij. Dnevnik je 23.5.2007 na prvi strani uvajal temo z naslovom “Premier s prstom pokazal na tajnega sodelavca Sove“, na drugi strani pa naslov “Premier Janša razkril tajnega sodelavca Sove“. Eno od izjav Janeza Janše so križali s poročanjem nacionalke in povzeli sklep, da je z informacijo o podjetju Webs mogoče odkriti ime tistega, ki je ustanovil podjetje, ta pa je tajni sodelavec Sove. Ime so dejansko razkrili kar v Dnevniku, Ivan Pungerl, ki je bil prvi ustanovitelj Websa. Rok Praprotnik si ob tovrstni miselni akrobaciji oddahne in zapiše: “V Dnevniku že od razkritja afere Sova opozarjamo, da je vlada posegla v konkretno operativno delo agencije in tajno sodelavsko mrežo. Predsednik vlade s svojimi izjavami to potrjuje.”

To so seveda zelo kilavi argumenti, s katerimi so v Dnevniku na vse pretege skušali dokazovati, kako je vlada oziroma vladna skupina posegla v tajno sodelavsko mrežo. Niso pa problematizirali ustanovitve tega podjetja iz sredstev črnega fonda Sove in vrsto drugih kaznivih dejanj s tem početjem. Bili bi presneto naivni, če bi verjeli, da je to podjetje že od samega začetka opravljalo delo za obveščevalno dejavnost Sove, kajti bolj verjetno je, da so le črpali in izčrpavali črni fond Sove in se na ta način osebno okoriščali.

Dnevnik 24. maja 2007 na prvi strani najavi Praprotnikov tekst “Neuradno“, na drugi pa se razpiše pod naslovom: “Neuradno: Sovi storilnost padla skoraj za polovico“. Takole zapiše: “Prve analize škode, ki jo je centralni obveščevalni službi povzročil politični spopad zadnjih mesecev, so po naših neuradnih informacijah že narejene. V Sovi naj bi zaznali precejšen upad števila informacij, pridobljenih z lastno dejavnostjo, primerjavi z enakim obdobjem lani. Kot smo neuradno izvedeli, naj bi zaznali skoraj 50 odstotni padec lastnih informacij v primerjavi z enakim obdobjem lani. V Sovi po pričakovanjih uradnih podatkov nočejo razkriti, kot tudi ne želijo povedati, kaj se zadnje tedne dogaja z njihovimi konspirativkami.”

V Komisiji za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb smo dobivali letna poročila, ki so bila razdeljena po poglavjih, odstopanja po posameznih letih niso bila ravno signifikantna. Uporaba posebnih metod in sredstev so se vrtela za nekaj odstotkov navzgor ali navzdol, vsako leto se je spremljalo podobno število mednarodnih zvez, izdelanih je podobno število varnostnih informacij. Padec informacij za 50 odstotkov je torej preverljiva laž, novinar pa se je skrival za znano dikcijo “po naših neuradnih informacijah”.

Protagonistom afere kljub vsesplošni medijski podpori vendarle ni šlo vse povsem po načrtih, odkrivale so se nepravilnosti znotraj Sove in ljudje so spoznavali, da ni problem vladni nadzor, temveč delovanje Sove. Rok Praprotnik je v komentarju Sovina kamera ni bila slepa, Dnevnik, 10.5.2007, str. 3, že precej resignirano zapisal: “Zadeva se je povem preselila v polje političnega, pri čemer je edino res pomembno vprašanje, kakšno škodo je kabinet predsednika vlade naredil Sovi in nacionalni varnosti, pristalo na stranskem tiru.” Razkril je, kaj je bilo zanj edino pomembno vprašanje, to je teza o škodi kabineta predsednika vlade, v vsem svojim pisanju o tej aferi pa ni uspel niti se ni trudil skrivati sovražnosti do Janeza Janše.

Takrat kabinet predsednika vlade Sovi in nacionalni varnosti seveda ni naredil škode, temveč korist. Sova je začela delovati v duhu zakona in kot sodobna obveščevalna služba. No, zgodovina se ponavlja. Imamo drugo Janševo vlado in priča smo že videnemu. Spet so se začeli medijski obračuni s Sovo, le Rok Praprotnik je v tem času zamenjal službo. Našel je novo gnezdo.

Vir: SDS