Miro Cerar: Nevarna razmerja

V samem temelju naše sedanje vrednotne krize je kriza pravičnosti. Ob pomanjkanju odgovornosti, poštenja, spoštovanja in nenazadnje občutka za čast, je prav prevelika odsotnost pravičnosti tisto, kar zadaja najhujše udarce slovenskim državljanom.

Če se v družbi ne počutiš varnega, ker ne zaupaš svojim voditeljem, učiteljem in deklariranim varuhom, tj. vladi, policiji, sodstvu, učiteljem, zdravnikom, duhovnikom itd., potem to ni več tvoja družba. …. Če se v družbi ne počutiš sprejetega, ker ti člani družbenih elit vseskozi praktično dokazujejo, da kot posameznik, navkljub vsem deklariranim človekovim pravicam in sladkim besedam voditeljev, v resnici nisi nič drugega kot koristni potrošnik, molzna krava ali sodobni suženj, potem tej družbi nisi niti pripravljen niti sposoben nameniti vseh svojih ustvarjalnih, delovnih in drugih potencialov.

/ … /

Če torej voditelji države in njenih pomembnih družbenih sistemov, kot so denimo gospodarstvo, šolstvo, kultura in religija, zatajijo v svojem temeljnem poklicnem poslanstvu, to prej ali slej povzroči splošno družbeno apatijo. Ta se sicer meša z jezo in besom, vendar vse do kritične prelomne točke ne ogroža obstoja družbenih elit in nosilcev oblasti, saj ljudje v takšni družbeni sivini najpogosteje svojih agresivnih občutij ne uperijo neposredno zoper krivce, pač pa zoper tiste, ki se jih ne bojijo, ali zoper same sebe. Če pa oblast preseže vsako razumno mero objestnosti in neposluha za ljudstvo, se le-to odpravi na ulice. Takrat je za marsikaj že prepozno, kajti zaupanje je že bolj ali manj zapravljeno. Če se oblast na širši ljudski protest odzove z novo aroganco ali nesposobnostjo, se lahko stanje v državi hudo destabilizira ali celo poruši.

Čeprav se morebiti našim politikom zdi, da je kaj takega mogoče le v kakih zelo oddaljenih državah, se lahko tudi naš sistem že relativno kmalu temeljiteje zamaje. Manjši in srednji »predpotresni sunki« tresejo našo deželico že kar nekaj let, tako da je treba zdaj res napeti vse moči in sposobnosti, da se izognemo večjemu ali celo katastrofalnemu družbenemu potresu. Tega pa nikakor ne bo mogoče storiti brez zagotovitve pravičnejše družbe.

/ … /

Toda če oblast »reformno« znižuje življenjski standard velikega števila navadnih delavcev, malih obrtnikov, upokojencev ipd., hkrati pa ne stori skoraj ničesar, da bi preprečila in kaznovala protipravno ali skrajno neetično bogatenje tajkunov in svoje lastno nesmotrno zapravljanje velikanskih vsot denarja, potem je to v nebo vpijoča krivica oziroma velika nepravičnost. Če oblast za vsak evro strogo nadzira in sankcionira svoje »male« državljane, sama pa dnevno po nepotrebnem troši milijone davkoplačevalskega denarja, potem je ta nepravičnost že nevzdržna.

Več: IUS kolumna