Mir se prične doma

1

golobica

Homilija na 14. navadno nedeljo med letom, nedeljo Slovencev po svetu (Zah 9,9-10; Rim 8,9.11-13, Mt 11,25-30).

Ali veste, koliko je star odlomek v prvem berilu? Dobrih 2300 let. Da, že tako dolgo ta Božja beseda potuje skozi obdobja naše zgodovine. Ta odlomek je prerokba, ki govori o tem, kakšen bo Odrešenik – kako se bo vedel in kakšno delo bo opravljal.

In veste, kaj je pri tem najbolj poudarjeno? Da bo Odrešenik krotak in ponižen. Če nekdo jezdi na osličku, to vsekakor pričuje o njegovi ponižnosti. A ne gre samo za ponižnost – takšna drža napoveduje tudi miroljubnost. Človek, ki prihaja v imenu vojne, bo jezdil na konju. Človek, ki prinaša mir, pa jezdi na osličku. Jezus je bil Jud in Sveto pismo je zelo dobro poznal – tudi omenjeno prerokbo. Ko je torej na osličku prijezdil v Jeruzalem na cvetno nedeljo, je s tem izpolnil prerokbo z namenom, da bi razodel svoj prihod v imenu miru – kot je to poudaril tudi v današnjem evangeliju: »Učite se od mene, ki sem krotak in v srcu ponižen in našli boste mir svojim dušam.« Izziv za nas, ki sledimo Kristusu, je torej, da postanemo miroljubni; seveda najprej v svojih domovih, nato pa tudi v lokalni skupnosti.

Mir doma se začne v poglobljenem odnosu s svojim partnerjem. Lep primer je čakanje na Božjo milost, ko je družini podarjen prvi otrok. Ta skupen čas je za partnerja nekaj posebnega – čas, ko si delita družbo, poglabljata prijateljstvo in se soočata s konflikti, ki pri tem nastajajo. In ta mir se bo tudi po rojstvu otroka nadaljeval – ne mir v obliki tišine ali nemotenega spanca, temveč v obliki globljega miru starševstva in medsebojne izpolnitve. Mir je pri tem lahko seveda moten, če kateri od partnerjev zaradi otroka, ki je v središču, dobi manj pozornosti, kot je sicer vajen. Uravnotežena ljubezen med partnerjema in skupna odgovornost za otroka sta zato temeljnega pomena. Medtem ko otroci odraščajo, je cena miru skupen pristop k vzgoji za vrednote. Če mati reče »ja«, oče pa »ne«, bo s to neenotnostjo hitro prišlo do prepirov. In kot vsi vemo, bo otrokom ob spominu na odraščanje najpomembnejša medsebojna ljubezen staršev. Hiša, ki trdno stoji na dveh temeljih, je hiša, kjer zakonca živita v medsebojnem miru.

Mir doma torej ni samo v odsotnosti fizičnega nasilja ali nekaj, kar bi bilo dano kot trajna stvarnost. Je nekaj, za kar se je treba nenehno in vsakodnevno truditi. Je nekaj, kar se stalno spreminja in vsebuje številne izzive, zato potrebuje osebni trud in medsebojno spoštovanje. Če je kateri od zakoncev naprimer alkoholik, nezvest ali brezbrižen, bo najprej nastradal prav družinski mir. Za ta mir je torej osebno odgovoren prav vsak član družine. Žal je tudi tako, da vsaka domača situacija ni rešljiva – a zaradi tega se vseeno zlepa ne smemo vdati.

Kar se pa tiče miru z bližnjimi v skupnosti: skoraj nemogoče je, da kdaj s kom ne bi zašli v konflikt. A ko do tega pride (največkrat zaradi principov), je takoj treba začeti iskati pot za spravo. Pri tem moramo seveda razlikovati med nujnim konfliktom in nepotrebnim prepirom. Zelo težko je, ko imamo v bližini koga, ki vedno povzroča težave, vedno najde nekakšno krivdo, širi govorice in brenčeč kot osa zabada grenka žela drugim v hrbet. Čudovito pa je, da po drugi strani vsak od nas pozna tudi ljudi, ki so dovolj ponižni, da priznajo lastno krivdo ter so dovolj ljubeči, da spregledajo krivdo drugih. »Učite se od mene, ki sem krotak in v srcu ponižen.« O, ko bi se le lahko učili na mnogih zgledih, ne samo na Jezusovem!

Morda se vam zdi, da lahko dosežete mir v lastni družini, v širši družbi pa ste nemočni. To ni res. O tem nam pričajo zgodbe številnih posameznikov, sicer res z različnimi vplivi, a vendarle. Vzemimo za primer Angela Roncallija, bolj znanega pod papeškim imenom Janez XXIII. Pred več kot pol stoletja, preden je postal papež, je bil poslan v turški Istanbul kot predstavnik katoliške Cerkve. Tisti čas je bila Turčija precej nestrpna do drugačnosti, predvsem do verskih manjšin. Še posebej do katolikov so gojili precej sovražna čustva. Roncalli je čutil, da lahko za zmanjševanje sovraštva največ stori z osebno ljubeznivostjo. V tej drži ni bilo nič velikega, nič dramatičnega – to je bilo počasno, potrpežljivo delo. Papež je to svoje delo primerjal z delom mravlje ali čebele. Kot mravlja je počasi odnašal bremena grenkobe, ki je postavila zid med ljudi. Kot čebela je počasi polnil celice s človečnostjo. V svoj dnevnik je zapisal: »Na zlo želim vedno odgovarjati z dobrim.«

Skušajmo tudi mi tako ravnati. Bodimo kot Janez XXIII. Bodimo drugi Kristusi. Kot mravlje uničujmo grenkobo in namesto os bodimo čebele, pa bomo gotovo na pravi poti krotkosti in ponižnosti.

1 komentar

  1. Poleg fizičnega je pomembno duhovno nenasilje, tako na *osebni kot na skupnostni ravni.

    Duhovno nasilje je še v veliki meri tabuizirano.

    Pojavlja se v različnih oblikah: do naših prednikov, ker jim ne priznavamo ustreznega dostojanstva, do vernih, do domoljubnih, do tistih, ki si prizadevajo za vrednotno življenje, do tistih, ki trpijo krivice pa smo ravnodušni…

Comments are closed.