Mir s teboj

1
438

kamen mir s tebojKratka meditacija o spravi

»… kajti povem vam, da more Bog iz teh kamnov
obuditi Abrahamu otroke.« (Mt 3, 9)

Kristjan v spravi vidi Božje delo. Sprava je namreč v krščanskem razumevanju utemeljena v usmiljeni ljubezni Boga do človeka. Skozi zgodovino odrešenja se ponavljajo človeške zmote in klic »nikoli več!« se napaja iz Božje dobrote. To na čudovit način potrjuje srečanje med Jezusom in grešnico. Ljudje nismo na svetu zato, da bi se obsojali. Tisti, ki bi upravičeno lahko obsojal, pa odpušča. »Kje so, žena? Te ni nihče obsodil?« Rekla je: »Nihče, Gospod.« In Jezus ji je dejal: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!« (Jn 8, 10–11). V kontekstu širšega odlomka osrednje mesto igrajo kamni, ki drug za drugim padajo na tla iz rok krvnikov. Kar je bilo prej mišljeno kot orožje za ubijanje, izgubi svojo moč pred Tistim, ki je močnejši od smrti. Pozorni bralec evangelijev bo opazil, da Jezus na še več drugih mestih prihaja v stik s kamni. Ob posameznih odlomkih velja premisliti nekatere poudarke, ki nam lahko pomagajo sprejeti tragično zgodovinsko resnico Zavoda sv. Stanislava, ki je bil v 20. stoletju priča skrajnega človeškega trpljenja, in iz nje graditi spoštljiv odnos do polpretekle zgodovine Slovenije, predvsem v razumevanju nacističnega in komunističnega totalitarizma. V Zavodu je bilo namreč med prvo svetovno vojno v začasni bolnišnici oskrbljenih 30.000 ranjencev. Med drugo svetovno vojno je nacistični okupator prek Zavoda deportiral ujetnike v taborišča na Hrvaškem, v Srbiji, v Bosni in v Nemčiji. Po koncu vojne pa je komunistična oblast prek svoje varnostno obveščevalne službe OZNA Zavod spremenila v koncentracijsko taborišče za nasprotnike režima. V spomin na vse to grozovito trpljenje in v opomin prihodnjim rodovom, da ne bodo ponovili teh istih zmot in zablod, je 1. 9. 2015 nadškof Zore v Zavodu blagoslovil spominsko obeležje, s katerim želimo podati krščanski pogled na vprašanje sprave.

Kamen spotike

Spominsko obeležje je bilo postavljeno ob zaključku leta spomina v Zavodu sv. Stanislava, s čimer smo počastili okrogli obletnici začetka prve in konca druge svetovne vojne v šolskem letu 2014/15. Izhodišče za postavitev sedmih kamnitih blokov (v spomin na 70 let konca druge svetovne vojne), na katerih so v maternih jezikih (slovenščina, hrvaščina, srbščina in nemščina) tistih, ki so na tem mestu trpeli ali bili odpeljani v smrt, zapisane besede apostola Janeza »Mir s teboj«, je odlomek (Lk 19, 37–44), kjer Jezus v spremstvu učencev slovesno stopa v Jeruzalem. Z besedami: »Povem vam, če ti umolknejo, bodo kamni vpili«, Jezus graja farizeje, ki se zgražajo nad bogokletnim obnašanjem učencev. Še bolj povedne za našo zgodbo so besede, ki nato sledijo: »O, da bi tudi ti na ta dan spoznalo, kaj ti prinaša mir, takó pa je prikrito tvojim očem. Prišli bodo nadte dnevi, ko te bodo sovražniki obdali z okopi, te oblegali in stiskali z vseh strani. V tla bodo poteptali tebe in tvoje otroke v tebi in ne bodo pustili kamna na kamnu v tebi, ker nisi spoznalo časa svojega obiskanja.« Človekova tragika je najprej v tem, da ne zmore prepoznati, če rečemo po grško, kairósa znotraj kronosa ali krščansko, časa milosti v času preizkušnje. Slovenska predvojna nasprotja, medvojna državljanska vojna in povojna »osvoboditev« so nam zaradi te človeške tragike kamen spotike. Takega kamna bi se radi vsi znebili in to močno potrjujejo tako sovraštva med dvema taboroma kot brezbrižnost današnje generacije, na čelu z mladim rodom. Postavitev kamnitega spomenika v vzgojno izobraževalni ustanovi je konkreten odgovor na ti preteči nevarnosti. Jezus nam ponuja odgovor, da presežemo to tragično usodo človeštva, ki se ponavlja v zgodovinskem razvoju.

Vogalni kamen

Ko je množica Jezusa ob prihodu pospremila v tempelj, je ta tam začel učiti in govoriti v prilikah. V eni izmed njih pripoveduje o viničarjih, ki se znašajo nad gospodarjevimi služabniki. Njihova zavist in zloba se ne ustavita celo, ko gospodar mednje pošlje svojega Sina. Prej omenjeni Kronos v grški mitologiji žre svoje otroke, tako tudi kolesje političnih spletk ustvarja vedno nove sovražnike in usodna zgodovinska priložnost mu daje pravico, da krvoločno drobi vse pred, pod in nad seboj. Sovraštvo in nasilje zamaskirana blodita tudi med nami v sedanjem času. Edina rešitev je, da zmaga ljubezen. Človek je ni zmožen udejanjiti v polnosti sam od sebe. Potrebuje božjo oporo. Kaj je močnejše od skale, ki jo nobeno kladivo ne more razbiti in nobeno kolesje zdrobiti? Taka skala je Kristus in čeprav so ga ljudje ubili, ga je Bog obudil in sedaj predstavlja vogalni kamen za novo stavbo, ki je Cerkev. Stari tempelj, v katerem je tudi Jezus sam učil, je namreč prehodne narave: »Prišli bodo dnevi, ko od tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zrušen.« (Lk 21, 6). Vsaka vojna ima svoj konec in mogočne zgodbe velikih političnih sistemov se slej ko prej iztečejo v prazno. S preroško močjo se Jezus zaveda nujnosti zla v svetu, ki se odvrača od Boga. Žrtve vojn in nasilja pa v svoji tihoti glasno pričujejo z resnico. Prek mrtvih kamnov, ki so postavljeni v parku, na zelenicah, na forumu in v notranjosti Zavoda, umrli vpijejo v nebo in k vsakemu mimoidočemu svoj »Mir s teboj«. Ta klic je enak tistemu »Mir vam bodi«, ki ga Jezus namenja učencem po svojem vstajenju in jih s tem spodbuja k pričevanju. Obiskovalec Zavoda, ki se bo ustavil ob teh kamnih, preprosto ne bo mogel mimo tega, da ob skritem srečanju poln življenja zakliče: »Mir s teboj!«.

Kamen namesto kruha?

Jezus se na začetku svoje poti javnega oznanjevanja sooči s tremi skušnjavami. S prvo med njimi ga hudič skuša v lakoti, ki bi jo Jezus zlahka premagal, če bi kamnom zapovedal naj postanejo kruh. Jezus se odloči ostati pri kamnih in črpati svojo moč iz duhovne hrane. Tudi v drugi skušnjavi se omenjajo kamni, in sicer kot velika nevarnost, ki preti Jezusu, če bi se vrgel s templja in preizkušal Božjo rešilno moč. Naposled v tretji skušnjavi Jezus dokončno opravi s Satanom in z njegovimi spletkami, ko se odpove vsemu bogastvu sveta oz. če parafraziramo vsem dragim kamnom. Kamen zagotovo spada med najbolj surove in prvinske materiale na Zemlji. Z njim lahko zidamo in gradimo, lahko pa tudi ranimo in udarimo. V Jezusovih skušnjavah odzvanja ta dihotomija kamna, saj mu enkrat prizna primat, drugič se mu kaže kot nevarnost in naposled se mu dokončno odpove. Na drugem mestu v evangeliju (Lk 7, 7–11) Jezus spodbuja apostole in druge prisotne k nenehni vztrajnosti v molitvi in jih opogumlja z obljubo o uslišanju prošenj. Zatem pa postavi vprašanje: »Kdo med vami bo dal svojemu sinu kamen, če ga bo prosil kruha?« Zopet je pomembno, da odlomek vpnemo v kontekst celotnega besedila. Malo zatem namreč sledi vsem dobra znana formulacija zlatega pravila: »Tako torej vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim! To je namreč postava in preroki.« Še bolj pa so neposredne besede, ki stojijo pred izbranim odlomkom: »Svetega ne dajajte psom, in svojih biserov ne mečite svinjam, da jih ne pomendrajo z nogami in se nato obrnejo ter vas raztrgajo.« Ne k prepričevanju, temveč k pričevanju nas vabijo te in druge Jezusove besede, ki jih potrjuje njegovo življenje.
Spodbuda za nas tukaj in sedaj, ki želimo z modrostjo Pisma premisliti tragičnost našega časa in prostora v preteklem stoletju je lahko samo v odpuščanju. Morda bo sedem kamnitih blokov mnoge izmed nas preživelo v neuresničeni želji, da bi se jih, kot pravi njihov stvaritelj arhitekt pater Robert Dolinar, dotaknili, ob njih posedali, se pogovarjali, v tihoti molili. Spomin na tragične dogodke 20. stoletja v Zavodu naj nas dviga v odrešenje, kjer bomo v osebni refleksiji lahko prepoznali nov način življenja. Na ta način bomo izrazili tudi našo iskreno pripravljenost za odpuščanje. Sovraštvo v srcu se mora spremeniti v usmiljenje. Sprava bo torej predvsem stvar srca ali pa je v resnici sploh ne bo.

Kristjan – živa skala!

Kristjani smo še posebej odgovorni za spravni proces v slovenskem narodu. Ne izpustimo iz rok priložnosti, ki se nam ponuja tudi prek tega spominskega obeležja in postanimo resnična sol in luč svetu. Z besedami apostola Petra, Skale: »Glej, na Sionu polagam kamen, izbran in dragocen vogalni kamen; in kdor veruje vanj, ne bo osramočen. Vam torej, ki verujete, čast, tistim pa, ki ne verujejo: Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogalni kamen in kamen spotike in skala pohujšanja. Ker niso pokorni besedi, se spotikajo; in prav za to so bili postavljeni. Vi pa ste izvoljeni rod, kraljevsko duhovništvo, svet narod, ljudstvo za Božjo last, da bi oznanjali odlike tistega, ki vas je poklical iz teme v svojo čudovito luč. Nekdaj niste bili ljudstvo, zdaj pa ste Božje ljudstvo; niste našli usmiljenja, zdaj pa ste našli usmiljenje.« (1 Pt 2, 6–10)

Prispevek je bil najprej objavljen v prilogi Družine Slovenski čas.

1 komentar

  1. Ob dnevu mrtvih v spomin in opomin!
    Številke žrtev vojne vihre in revolucije »govore«. Za osvežitev spomina.
    Prvi pravi popis slovenskih žrtev druge svetovne vojne in neposredno po njej, ki ga je opravil Inštitut za novejšo zgodovino, pove, da je v vojni vihri in povojnem nasilju umrlo 6,5 % Slovencev.
    Koliko slovenskih žrtev je padlo med vojno in koliko v povojnih pobojih?
    Berem: «Trenutno je v bazi 97.500 evidentiranih žrtev. Največ žrtev je povzročil nemški okupator, več kot 31.700. Partizansko-revolucionarni tabor je povzročil več kot 24.000 žrtev – med vojno in po njej. Če ne bi bilo povojnih pobojev, bi Slovenci imeli za 15 odstotkov manj žrtev. Italijanski okupator je povzročil nekaj čez 6.400 žrtev. Protirevolucionarni tabor, v katerem so zajete vaške straže, četniki in vse tri veje domobranstva, so zakrivili smrt 4.400 ljudi – to so žrtve, ki so padle v njihovih samostojnih akcijah, ne pa žrtve, ki so jih povzročili v sodelovanju z okupatorjem (te žrtve so prištete k številu žrtev okupatorja). Za Rdečo armado imamo ugotovljeno, da je povzročila nekaj več kot 5.000 slovenskih žrtev. Zavezniške vojaške enote so predvsem v bombardiranjih pustile skoraj 1.900 žrtev.
    Več kot 900 žrtev je bilo zaradi nesreč – pri čiščenju orožja in podobno. Ustaši so povzročili blizu 800 žrtev – večji del so to Slovenci, ki so bili izgnani na območje NDH, kar nekaj žrtev pa je iz časa umika hrvaških enot v Avstrijo ob koncu vojne. Za okoli 20.000 ljudi nismo mogli ugotoviti, kdo je povzročil njihovo smrt – na vzhodni fronti na primer za veliko vojakov ne vemo, kaj je povzročilo njihovo smrt.
    Koliko žrtev pa so imeli tuji okupatorji? Koliko okupatorjev je padlo zaradi upora?
    Slovenska zgodovinopisna stroka razpolaga le z bolj ali manj natančnimi ocenami o okupatorjevih izgubah na naših tleh.
    Inštitut za novejšo zgodovino navaja, da so po ocenah dr. Toneta Ferenca izgube italijanskega okupatorja v Ljubljanski pokrajini znašale okoli 1.200 žrtev, vključno s Primorsko kot integralnim delom italijanske države pa okoli 1.500 smrtnih žrtev. Izgube nemškega okupatorja pa naj bi po podatkih organizacije Volksbund Deutsche Kriegsgräberfürsorge iz Kassla znašale okoli 6.300 smrtnih žrtev.
    Med vojno vihro in revolucijo je torej umrlo 97.500 Slovencev, v uporu zoper okupatorje pa je umrlo 7.800 okupatorjev!
    Številke žrtev same govore bolečo zgodovinsko resnico.
    Vsak se lahko nad tem zamisli in se odloči za pot do potrebne sprave.
    Naj vse žrtve počivajo v miru!

    Pokojni dr. France Bučar je dejal: »S konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja.«

    V državljanski vojni lahko govorimo zgolj o privržencih in nasprotnikih revolucije, ne pa o izdajalcih! Skrajni čas bi že bil, če hočemo Slovenci preživeti v globalni konkurenci, da vsa državotvorna politika, odgovorna za naš razvoj, preneha narod razdvajati »na zmagovalce in izdajalce in seveda na kolaborante s Hitlerjem in/ali Stalinom«.
    Oboji so del naroda, kar terja spravo. Osnovni pogoj za učinkovit razvoj in blagostanje je, kot povsod, sprava na državni ravni, torej mirno sodelovanje in sožitje med ljudmi, demokracija in odprtost. Zato me zelo skrbi in zanima naša perspektiva, saj žal premnoge zanima le to, da se ohrani le zgodovina »zmagovalcev«, ki vzdržuje razkol med državljani, ne pa raziskana zgodovina zgodovinske znanosti na ravni države. To ne more biti naša perspektiva! Koga torej res zanima naša objektivna zgodovina in vizija, temelj naše perspektive?
    Kaj je lahko odgovor na razkole? Kaj je lahko pot do sprave?
    »Čas. Treba se je tudi pogovarjati in poskusiti razumeti druge. Mogoče bi si bilo najprej dobro predstavljati, da drugi tistega, kar so delali, niso delali iz zlobe. Vsak ima svoje razloge, svoje izkušnje in te je treba jemati zares. Če bi se medsebojno vzeli zares, bi morda enkrat lahko skupaj odkrili spomenik. Naučili smo se prisluhniti drugim,« tako profesor literature, socialni filozof, mecen, voditelj Hamburškega inštituta za socialne raziskave (HIS), profesor novejše nemške litera¬ture na hamburški univerzi in predsedujoči Ustanove Arna Schmidta, Jan Philipp Reemtsma, častni konzul Slovenije v Hamburgu.

    http://hubert.blog.siol.net/2015/09/12/zrtve-vojne-vihre-in-revolucije-%C2%BBgovore%C2%AB/

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite