Mir je Božji dar

Foto: Tatjana Splichal.
Foto: Tatjana Splichal.

Prav te besede je izrekel papež Frančišek med svojim enodnevnim obiskom Sarajeva, ko je med mašo v soboto, 6. junija, nagovoril okrog 70 tisoč zbranih vernikov.

Ni naključje, da je papež odšel v Sarajevo, njegovi kratki pastoralni obiski so itak vsi taki, kot je njegovo poslanstvo, ki ga zahteva tudi od nas: “Oditi je treba na periferijo, na obrobje, na mejna področja in tam s svojo pokončno držo in z Resnico evangelija pričati o Kristusu. In zato tudi Sarajevo!

“Tudi v našem času sta hrepenenje po miru in prizadevanje, da bi ga gradili, v nasprotju z dejstvom, da v svetu potekajo mnogi oboroženi spopadi. Gre za neke vrste tretjo svetovno vojno, ki se odvija ‘po koščkih’; in v kontekstu globalne komunikacije zaznavamo ozračje vojne. So nekateri, ki želijo namenoma ustvariti in netiti to ozračje, še posebej tisti, ki iščejo nasprotovanje med različnimi kulturami in civilizacijami, ter tudi tisti, ki vojne izkoriščajo za prodajo orožja. Vendar vojna pomeni otroke, žene in ostarele v begunskih taboriščih; pomeni prisilna preseljevanja; pomeni porušene hiše, ceste, tovarne; pomeni predvsem veliko razbitih družin. Vi to dobro veste, saj ste to prav tukaj tudi sami doživeli: koliko trpljenja, koliko uničenja, koliko bolečine! Danes, dragi bratje in sestre, se iz tega mesta ponovno dviga krik Božjega ljudstva ter vseh mož in žena dobre volje: Nikoli več vojne”! je bil na olimpijskem stadionu Koševo v Sarajevu med svojo pridigo jasen papež Frančišek. V svoji odmevni pridigi je sveti oče ponudil vsem tistim, ki si prizadevamo za mir, krščanski vzorec odpuščanja in molitve, vsakodnevnega prizadevanja za dobro in lepo, za udejanjeno, živeto pravičnost, ki edina gradi mir.

“In Nova zaveza nas uči, da je izpolnitev pravičnosti ljubiti bližnjega kakor samega sebe”, je dejal sveti oče in nadaljeval: “Kako se spremenijo stvari takrat, kadar se, z Božjo milostjo, držimo te zapovedi! Zato, ker se spremenimo mi! Tista oseba, tisti narod, ki sem ga videl kot sovražnika, ima isto obličje kakor jaz, ima srce kakor jaz, dušo kakor jaz, saj imamo istega Očeta v nebesih. Resnična pravičnost torej pomeni storiti tisti osebi, tistemu narodu to, kar želim, da bi oni storili meni, mojemu narodu”.

Svojo pridigo med bogoslužjem, somaševala sta tudi slovenska škofa Stanislav Zore in Jurij Bizjak, je sveti oče končal z besedami: “Dragi bratje in sestre, danes skupaj prosimo Gospoda, na Marijino priprošnjo, za milost, da bi imeli preprosto srce, za milost potrpežljivosti, za milost, da bi se borili in delali za pravičnost; da bi bili usmiljeni, da bi delali za mir, da bi sejali mir in ne vojne ter razprtije. To je pot, ki osrečuje, ki vodi k blaženosti”.

Ko je v jutranjih urah sveti oče prispel na sarajevsko letališče, so ga pozdravili otroci, papež se ni oziral na varnostnike in se je z otroki zadržal več časa, kot so mu ga odmerili, prav vsakemu je tudi dal roko.
Zatem je bil uradni sprejem na trgu pred palačo predsedstva. Sledil je vljudnostni obisk pri predsedstvu države. Nekaj po deseti uri pa se je začelo srečanje s predstavniki oblasti, med katerim je imel sveti oče prvi govor, ki ga je najprej začel z zahvalo za povabilo v Sarajevo.

“Sarajevo ter Bosna in Hercegovina imata za Evropo in ves svet poseben pomen. Že stoletja so na tem področju prisotne skupnosti, ki izpovedujejo različne vere ter pripadajo različnim etnijam in kulturam, bogate s svojimi posebnimi značilnostmi in ponosne na svoja posebna izročila, ki pa nikakor niso bila dolgo časa ovira za vzpostavitev medsebojnih prijateljskih ter prisrčnih odnosov”, je v svojem nagovoru poudaril papež Frančišek, ki je Sarajevo tudi imenoval “Jeruzalem Evrope, stičišče kultur, narodov in verstev”, in prav to po mnenju svetega očeta “zahteva nenehno vzpostavljanje novih mostov, skrb in obnovo obstoječih, saj je le tako zagotovljena sproščena, varna in civilizirana komunikacija”.

Sveti oče se je zaustavil pri dialogu: “Potreben je potrpežljiv in zaupen pogovor, da bodo lahko posamezniki, družine in skupnosti posredovale naprej vrednote lastne kulture ter sprejemale dobro, ki prihaja iz izkušnje drugih”.

Sveti Frančišek zna govoriti jasno, saj: “Vsi moramo pri uspešnem zavračanju zverinstev tistih, ki vsako različnost uporabijo kot priložnost ter povod za kruto nasilje, priznati temeljne vrednote, ki so skupne vsemu človeštvu, vrednote, v imenu katerih lahko in moramo sodelovati, ustvarjati in se pogovarjati, odpuščati in rasti ter omogočiti, da različni glasovi skupaj ustvarijo čudovito ter spevno pesem in ne fanatičnega krika sovraštva”.

Za noben cenen ekumenizem ne gre, sporoča papež, ampak za udejanjeno, pravično in plodno sožitje različnih!

V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.