Igralec Gregor Čušin in režiser David Sipoš sta združila moči in začela snemati kratke filme s svetopisemsko tematiko. Z njimi želita sproščeno, s humorjem, nagovoriti čim širši krog gledalcev. Prvi film Adam si lahko ogledate na www. druzina.si. Kako se je porodila ideja in sta začela snemati, smo se pogovarjali z Gregorjem in Davidom.
Sodelujeta že nekaj časa, že kar nekaj uspešnih skupnih projektov sta naredila. Kako so se rojevale minutke?
Gregor: »Binetov božič« je imel lep odziv, predvsem pa sva midva uživala in ugotovila, da se nama da in da znava :). Najprej sva se pogovarjala o nadaljevanju Bineta, pa nekako ni šlo … David pa je kar vztrajal in se ni dal. Vedela sva, da želiva početi nekaj na dolgi rok, zato sva iskala temo, ki bi jo lahko razdelala … In ni trajalo dolgo, da sva se znašla pri Svetem pismu, kjer likov, situacij in dogodkov zlepa ne zmanjka. Poleg tega pa se, kolikor vem, v Sloveniji še noben filmar ni lotil bibličnih tem.
Se pa z Davidom ob delu tudi »brusiva«. Ko sva se pripravljala na snemanje prve »Minutke«, sem bil, priznam, kar malo tečen. Svoje projekte sem pač vajen delati sam, želim imeti nadzor nad vsem, želim režirati … Ko pa sem videl prve posnetke, sem videl, da Davidu ne samo lahko, ampak celo moram zaupati. Zdaj, ko opravljava vsak svoje delo, mislim da se lepo dopolnjujeva, da David to, kar vržem na papir, krasno nadgradi s svojo kamero in talentom, s filmskim jezikom pove mojo gledališko zgodbo. Pri tem ne gre pozabiti še Tima z glasbo in vseh drugih sodelavcev na snemanju.
David: Z Gregorjem sodelujeva že od mojega prvega filma, ki sem ga posnel leta 2008. Od takrat dalje sva sodelovala še na nekaj projektih, med drugim sva leta 2011 posnela tudi kratek film o Binetu in njegovi prigodi na božično jutro. Obema se je zdel lik zelo posrečen in nekega dne sem na Družini predstavil idejo, da bi rad poleg ostalih projektov, ki jih snemam za Družino, posnel kdaj tudi kaj igranega ter z zgodbo, nekaj podobnega Binetovemu božiču. Seveda sem imel že takrat v mislih Gregorja in zanimivo je, da mi na začetku skoraj ni verjel, da sem dobil producenta za kratke igrane filme, ki sva si jih oba tako želela ustvarjati. Po nekaj pogovorih sva prišla do ideje za kratko serijo, ki je sedaj začela izhajati na internetu.
Komu so namenjene »Minutke«, koga imate pred očmi, ko pripravljate scenarij?
Gregor: Ko pišem scenarij, ne razmišljam o tistem, ki bo to gledal, ampak o tistem, ki bo to igral: O sebi, torej 🙂 Spišem tako, da mi je zabavno, da mi je všeč, da sta zadovoljna oba: tako pisec kot igralec. Šele ko je spisana osnova, začnem razmišljati o tem, da bo to razumljivo čim širšemu krogu ljudi: od otrok do najstarejših. In res mislim, da bodo »Minutke« zabavne vsem, ki so vsaj kdaj pokukali v Sveto pismo. Je pa tako kot z vsako stvarjo: več veš, več in bolje razumeš.
Do sedaj ste nastopali pred občinstvom, kjer ste dobili takojšen odziv. Tokrat bo drugače, občinstva ne vidite, pa tudi zelo raznoliko bo.
Takšna je pač razlika med teatrom in filmom. Teater je živ, neponovljiv, prilagodljiv, izmuzljiv, minljiv …, film pa je nespremenljiv in (skoraj) večen. Prednost, ki jo čutim ob ustvarjanju filma pa je, da si lahko posnetek kadra takoj ogledam in popravim/ odpravim igralske napake. Tako je končni izdelek lahko boljši kot »v živo«. Je pa res, da bo igralski napuh pogrešal aplavz. (nasmešek)
G. Čušin, vi ste scenarist, igralec, hudomušnež, ki zelo dobro pozna Sveto pismo. Občutek imam, da dobesedno padete v vlogo …
Gregor: Nikoli nisem trdil, da dobro poznam Sveto pismo. Mislim, da sem še precej daleč od tega. Je pa res, da ga rad prebiram in da v njem uživam ne samo kot vernik, temveč tudi kot igralec, ustvarjalec. Sveto pismo je zame živa knjiga. Knjiga sedanjosti, tega trenutka – mene, mojega odnosa z Bogom, ne pa le nek zapis iz preteklosti, opis zgodovinskih dogodkov in ljudi, ki jih že zdavnaj ni več. To počnem tudi v svojih monodramah: Sveto pismo »prevajam« v svoje življenje. In »Minutke« so na nek način mini monodramice. Upam, da bodo skozi smeh tudi nagovorile, poučile, spreobrnile, sprožile razmišljanje, pogovor … debato.
David, ste vi prvi kritik?
David: Sebe bi sicer oklical za prvega vizionarja. Gregorjevi teksti se me skoraj vedno tudi osebno dotaknejo, tako da v njih še sam odkrivam vedno nova spoznanja, vendar si jih Gregor vedno predstavlja malce manj razdelano kot jaz. O vsakem delu se sicer pogovoriva vsebinsko in režijsko, vendar se vsak drži svojega dela. Sam rad režiram, stvari, ki so že na papirju rad prenašam v vizualni in zvočni svet. Pri ustvarjanju te serije mi je posebej všeč, da imam svobodo pri eksperimentiranju. Skoraj vsak del se razlikuje po stilu, kljub temu, da bistvo ostaja isto: monolog enega izmed karakterjev iz Svetega pisma. Kako se Gregorjev tekst prelije v sliko, ostaja na mojih plečih, ampak zame je to eden izmed največjih čarov, ki me še naprej navdušuje za režijo.
Kje je meja med satiro in norčevanjem?
Gregor: Ne vem točno. Imam pa potni list in sem to mejo že kar nekajkrat prečkal. V obe smeri. (nasmešek)
Še kakšna zanimivost s snemanja?
David: Vsako snemanje je po svoje naporno in zabavno obenem. Na zadnjem snemanju smo snemali s čredo ovac, ki so bile za ozadje pa tudi za definicijo Gregorjeva značaja iz Svetega pisma. Seveda pa so nam povzročale tudi preglavice, saj smo morali posneti nekaj scen samo z eno ovco – in seveda, ovce nočejo iz črede ter se ves čas držijo skupaj. No, tukaj smo se namučili, da smo eno izmed ovc »ulovili« ter jo poslali v pravo smer, kot smo hoteli za kader.
Prav tako zabavno pa je tudi v ekipi. Mikroman oziroma operater mikrofona po navadi na dolgi palici usmerja mikrofon čim bližje Gregorju, da je zvok čim boljše posnet. Na mikrofon pa se večkrat nastavi zadevo, ki ščiti mikrofon pred vetrom in šumom. Ta zadeva je kosmata, zato se ji reče žargonsko kar »maček«. In Gregor je najbolj jezen, ko kdaj tega »mačka« dobi v glavo, ko ga operater mikrofona spusti prenizko k njemu. Takrat Gregor malce popeni. Seveda bolj v hecu.
Se slovenski kristjani znamo šaliti na svoj račun? Se strinjata, da smo v povprečju kar malo zateženi.
Gregor: Oh, kaj pa vem. Zdi se mi, da Slovenci kot narod in kot posamezniki ne prenesemo šale na svoj račun: smejemo se Muju in Hasu, smejemo se sosedu, ker mu je crknila krava, da pa sem jaz stopil na bananin olupek in padel na r.. – to pa res ni smešno. Mislim, da je naš problem, da sami sebe jemljemo preveč zares, Boga pa premalo. Kdor stopi na pot za Bogom, pa ga vseskozi gleda v hrbet, bo kmalu resno zadihan … Kdor stopa prehitro, bo prehitel celo samega Boga in bo vseskozi resno zaskrbljen, kaj si za njegovim hrbtom misli Bog. Kdor pa pusti, da ga Bog dohiti in gre z njim vštric, bo Boga gledal v oči in kaj kmalu si bosta krajšala čas z veselimi štorijami.
David: Zateženost slovenskega kristjana sega globoko v korenine zgodovine slovenskega naroda. Sam izhajam iz mlajše generacije slovenskih kristjanov in s svojimi vrstniki sem preživel veliko časa tudi ob pogovorih o tej problematiki. A z vsemi, s katerimi se odkrito pogovarjam, predvsem iz moje generacije, vidim, da se dobro razumemo tudi takrat, ko vnesemo v pogovor humor, pa četudi na račun nas samih. Mislim, da je mlajša generacija vedno manj obremenjena s pritiski, ki so jih čutili naši starši s strani družbe ter z vzgojo, ki je bila zelo toga in skopa s smislom za humor. Sam gledam na prihodnost naroda zelo pozitivno: dajmo času čas ter mlajši generaciji priložnost, da pokaže, če je kaj manj zatežena kot njena predhodna.
Gotovo se bo našel kdo, ki bo Minutke razumel drugače?
David: Kritike je deležna prav vsaka stvar, še stvari, ki jih ohranimo v družini so deležne kritike bratov in sester, tako da je pričakovati, da tega ne bo, nesmiselno. Vendar se mi zdi, da je glavna in najbolj pomembna stvar pri vsakem ustvarjanju vera v to, kar človek počne. In če je pri stvari s srcem, odkrito ter brez prikritih namenov, izdelek dobi svojo publiko. Pričakovati, da bo ta publika stoodstotna, ne gre. Sam verjamem v projekt, mislim, da je Gregor ustvaril čudovite interpretacije svetopisemskih odlomkov, sam pa sem poskušal temu dodati še vizualno komponento.
Gregor: O, seveda. Ljudje smo si različni, različnih pogledov in okusov. In s tem ni prav nič narobe. A so ljudje (taki brez potnega lista), ki komaj čakajo, da se s čim ne strinjajo in so strašno hitro užaljeni. In če bodo »Minutke« kakšnemu takemu izvabile vsaj majhen nasmešek na lice, bo to gromozanski uspeh.
Opomba: pogovor s sodelavcem Časnika Gregorjem Čušinom je bil objavljen v Kažipotih, prilogi tednika Družina. Avtor pogovora: Manica Ferenc.
