Minka Korenčan: Mineva 100 let od pesničinega rojstva

Minka Korenčan Foto: Tihomir Pinter

Minka Korenčan je bila rojena v veliki družini, v kateri so vladali lepi, prisrčni odnosi, doletelo pa jo je tudi veliko trpljenja, v katerem je dozorevala. Vse, kar je doživela, je sprejemala: tako lepe kot težke čase, vedno pa je ohranila veselje do življenja in sproščeno vedrino. Po vsem, kar je doživela, je lahko zapela v pesmi Naj Ti povem:

»Moj Bog, / naj Ti povem / že ob jutranji / zarji, / kako hvaležno je / moje srce, // ker mi je dano / živeti / najgloblje / skrivnosti veselja …«

Minka Korenčan, dobra učenka, nadarjena glasbenica

Minkina birmanska botra si je za slovesnost oblekla tradicionalno meščansko nošo, kakršno so nosile ženske v 19. in na začetku 20. stoletja. »Kadar se je oblačila, mi je podrobno razlagala, kaj vse spada k takšni noši,« pripoveduje Minka.

Rojena je bila 12. septembra 1920 v Ljubljani kot najmlajši otrok v številni družini: bilo je dvanajst otrok, šest deklet in šest fantov. Njen oče je bil po poklicu krojač, pozneje pa cerkovnik cerkve sv. Jakoba v Ljubljani. Osnovno šolo je obiskovala na Gornjem trgu pri sv. Jakobu v Ljubljani, kjer so stanovali. Zelo dobro so se razumeli in bili povezani med seboj. O svoji družini je Minka Korenčan povedala:

»Radi smo imeli svoje starše. Bili so zelo dobri in razumevajoči. Mama je pisala tudi pesmice za nas, otroke, očetu pa je bilo dano globoko razmišljati, globoko videti in doživljati življenje. Tako imam po mami dar pesnjenja, po očetu pa dar intuitivnega videnja življenja.«

Skoraj vsi člani družine so imeli umetniške talente: mama je pisala pesmi, tudi otroci so na družinskih praznovanjih radi skupaj zapeli. Ob praznikih so prirejali prave družinske predstave. Starša sta dolgo ostala med njimi, saj sta praznovala diamantno poroko: 65 let zakona.

Družina Korenčan, Minka stoji v beli obleki na levi.

Že na prvem roditeljskem sestanku je učiteljica povedala mami, da tako živahnega otroka, kot je bila Minka, še niso imeli v šoli. Bila pa je dobra učenka in učiteljica jo je imela rada. V isti stavbi kot osnovna šola je bila tudi Državna dekliška meščanska šola in Minka je tam nadaljevala šolanje. V meščanski šoli jo je učila tudi pisateljica Ilka Vašte, in sicer matematiko in geometrijo. Po meščanski je končala še srednjo šolo, nato pa se zaposlila v zavarovalnici, ob tem študirala solopetje in violino, igrala pa je tudi klavir. Želela je postati koncertna pevka kot njena starejša sestra Štefka Korenčan-Odar.

Bližina smrti je pozneje navdihnila kar precej njenih pesmi

Petindvajsetletna Minka Korenčan je bila operirana zaradi povečanega delovanja ščitnice, ob tem pa je kirurg po nesreči poškodoval živec in nastale so obsežne in nepopravljive ohromitve v grlu, tako da ni mogla več peti, še govorila in dihala je težko. Večkrat je doživljala dihalne stiske in bila torej vedno na pragu smrti. Ta bližina smrti je pozneje navdihnila kar precej njenih pesmi, zlasti duhovnih. Zaradi tega je zelo trpela, moč pa je našla v krščanstvu, v molitvi.

Njena življenjska pot je zaradi te ponesrečene operacije tudi v osebnem življenju potekala drugače, kot si je Minka zamislila: imela je fanta, s katerim sta se imela zelo rada.

Po okrevanju se je v molitvi odločila, da se ne bo poročila. Pred tem je bila nemirna, po odločitvi pa je občutila globok mir. Po okrevanju je skrbela za svoje ostarele starše in bila z njimi, službo in gospodinjstvom polno zaposlena. Niti za klavir ni bilo več časa.

Ker je torej operacija pustila trajne posledice, od takrat naprej pravzaprav ni smela živeti sama, saj bi lahko umrla, če ne bi pravočasno dobila pomoči. Tako ji je najprej nekaj let pomagala nečakinja, ko pa se je ta poročila, je postala njena sostanovalka in pomočnica Cita. Ta je ostala z njo do smrti Minke Korenčan 23. februarja 2009.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.

Minka Korenčan, avtorica duhovnih pesmi, smrti ne dojema kot hladen dah, ki jemlje up

V svojem 52. letu pa je  Minka Korenčan dobila drug umetniški talent, s katerim je lahko izpovedala vsa svoja občutja: začela je pisati pesmi. Prvo je napisala sestri za rojstni dan. Kar privrela je iz nje – tako kot tudi naslednje. Velikokrat se počuti kot medij, ki zapisuje po nareku – navdihu. Njen pesniški talent je odkril duhovnik in pesnik Rafko Vodeb, ki jo je do svoje smrti spremljal in potrjeval na njeni poti. Pesmi je pošiljala časopisom, revijam, radiu in povsod so jih radi objavljali, ker so bile iskrene in globoko občutene izpovedi. Po šestnajstih letih jih je nekaj zbrala v zbirko.

Na predstavitvi pesniške zbirke Drugačna svetloba, ki jo je izdala založba Družina, je njene pesmi prebirala igralka Majda Potokar.

Njena prva zbirka z naslovom Pesmi je izšla leta 1988 pri celovški Mohorjevi. Prvi zbirki jih je sledilo še nekaj – in za vsako od druge naprej je pesnica izjavila, da je zadnja. Njene pesmi so lepo odmevale med slovenskimi ljubitelji poezije pa tudi med literarnimi kritiki in pesniki samimi. Postavljajo jo v isto vrsto skupaj z Antonom Vodnikom, Jožetom Udovičem, Francetom Balantičem in drugimi avtorji duhovnih pesmi.

Josip Osti je v članku z naslovom Odkrivanje skrivnosti lepote in lepote skrivnosti, ki je bil objavljen v reviji 2000, zapisal tudi:

»Njene pesmi kljub jezikovni askezi izžarevajo preobilje notranje in kozmične svetlobe. Celo takrat, če ne še najbolj, ko govorijo o smrti iz neposredne bližine, vendar nikoli panično niti patetično. Kajti pesnica, predana življenju, smrti ne dojema kot hladen dah, ki jemlje up, niti kot končno točko človekove kratkotrajnosti, temveč kot drugo stran človekovega bivanja, bipolarnega, kot je bipolaren tudi Bog, katerega navzočnost, tudi kadar ga ne imenuje, je močno občutiti.«