Ministrstvo za boj proti hitro rastoči epidemiji osamljenosti

28
732
Ko oznanilo lajša osamljenost, malodušje, žalost, nestrpnost, zagrenjenost

V teh časih malokdo pride k nedeljski sv. maši samo zato, da bi izpolnil nedeljsko dolžnost, ali zgolj iz navade. Zamišljam si, da ste danes vstali, se uredili in se odpravili v cerkev, ker se želite Bogu zahvaliti za vse prejete dobrote, ga slaviti in prositi. Kaj pričakujete od teh izrazov svoje vere; ali ima vse to pozitiven vpliv na vaše življenje? Odgovore poznate, o njih ne dvomite, čeprav jih težko opišete. Eden od temeljnih razlogov, zakaj hodite v cerkev, je gotovo ta, da vam vera pomaga živeti. Ker verujete, laže prenašate vsakdanje napore in skrbi, slabo počutje in bolezen; manj se zapletate, ko utrpevate krivico in neuspehe; manj vam prideta do živega jezljiv sozakonec in neotesan politik.

Na kaj pomislimo, da je Kristus začetek in konec stvarstva

Vsi ti razlogi za redni nedeljski obisk cerkve vsaj teoretično povsem zadostuje. A če jih soočimo z današnjim odlomkom iz Pavlovega pisma Kološanom, se mogoče znajdemo v zadregi. Na kaj pomislimo, ko nam sv. Pavel oznanja, da je Kristus prvorojenec vsega stvarstva; tisti, v katerem je bilo vse ustvarjeno, vidne in nevidne stvari? Kako na naše razmišljanje o smislu življenja vpliva Pavlova teza, da je Kristus obstajal pred vsemi stvarmi, ker je začetek in konec stvarstva; in bo nazadnje v Njem vse stvarstvo med seboj spravljeno, odrešeno tegob, iztrgano iz oblasti teme in deležno večnega veselja?

Zagotovo nam vera, kot jo oznanja sv. Pavel, osvetljuje smisel našega bivanja in nam pove, da nismo izgubljeni v času, marveč smo del velike zgodbe, ki ji pravimo Božji odrešenjski načrt. Za našo dušo je še kako blagodejno zaupanje, da smo skrivnostno vpeti v brezdanji lok, ki povezuje stvarjenje in odrešenje, začetek in konec zgodovine; da nam vera pomaga razumeti, kdo smo in kaj bo z nami. Če povzamem: k sv. maši hodimo zato, ker se tu krepi naša vera, zaradi katere laže živimo in globlje osmišljamo svoje življenje.

Ali pa smemo tema dvema razlogoma dodati še tretjega? In sicer: ali ima vera tudi nekakšno »preventivno funkcijo«, da z njeno pomočjo sproti  uravnavamo prevelike čustvene oscilacije, zaradi katerih bi se lahko znašli v depresiji, anksioznosti, ali še v čem težjem. Ali je torej vera stabilizator naše duševnosti?

Vera in kultura tečeta druga ob drugi, ne da bi druga za drugo pokazali resno in iskreno zanimanje

Ali smemo sklepati, da sta vera in duševno zdravje v premem sorazmerju, kar bi pomenilo, da smo zaradi trdnejše vere manj izpostavljeni psihičnim krizam, in obratno? Med vero in psiho gotovo obstaja neka korelacija, vendar je ta soodvisnost povsem nemerljiva, kajti med vero in psiho ni linearnega prehoda, vera in psiha nista dve točki na isti črti. Ali je potem o soodvisnosti med vero ter njenim vplivom na mišljenje in čustvovanje sploh mogoče kaj jasnega reči? Ali smo v Cerkvi kakorkoli artikulirali odnos med vero in stroko, ki se ukvarja z duševnostjo? Ali smo zmožni kaj reči o tem, kamo denimo milost po evharistiji prehaja v naše neodrešeno telo in psiho? Ali je dobro oznanjevanje avtomatično tudi zdravilo zoper potrtost in strah? In na drugi strani: ali psihološka, psihiatrična in psihoterapevtska stroka vero vključuje organsko in sistemsko, ali samo obrobno in naključno, ali pa jo preprosto ignorira?

Ugotavljamo, da je sodobna družba dvotirna, vera in kultura tečeta druga ob drugi, ne da bi druga za drugo pokazali resno in iskreno zanimanje. In tako danes, na praznik Kristusa Kralja vesoljstva, v cerkvah oznanjamo, da je Kristus s krvjo svojega križa pomiril, kar je na zemlji in kar je v nebesih (prim. Kol 1,20), in se ob tem verjetno ne sprašujemo, kako naj si s to resnico pomagamo, če smo, denimo, depresivni in prestrašeni.

Pri teh pomislekih si lahko pomagamo s kovancem. Ima dve strani, ki sta popolnoma različni, a vendar pripadata istemu kovancu; vsaka zase sploh ne moreta obstajati. Tako je tudi s človekom. S hrepenenjem sega v presežnost, z nogami pa je na zemlji. Kot sta pri kovancu obe strani, številka in slika, neločljivi, sta tudi pri človeku obe strani, telo in duša, neločljivi.

Ministrstvo za boj proti hitro rastoči epidemiji osamljenosti

A kljub temu zadrega ostaja: nekateri ločujejo, kar je neločljivo, drugi povezujejo, kar je nepovezljivo. Kako nemočni smo v povezovanju tistega, kar bi bilo treba povezati in ločevanju tistega, kar bi bilo treba ločevati, naj ponazorimo na  pristopih britanske vlade, papeža Frančiška in slovenskih psiho-terapevtov.

V Veliki Britaniji so januarja 2018 ustanovili posebno ministrstvo za boj proti hitro rastoči epidemiji osamljenosti, ki jo povezujejo s povečanim tveganjem za bolezni srca, z diabetesom, rakom in številnimi drugimi boleznimi. Dokazano je, da ima osamljenost za zdravje hujše posledice, kot če kdo pokadi 15 cigaret na dan. Ob ustanovitvi tega ministrstva je tedanja predsednica vlade Theresa May dejala, da rešujejo »žalostno resničnost sodobnega časa«. Resorna ministrica pa si je zadala za cilj izdelavo strategije za zmanjševanje osamljenosti. Posebna komisija je namreč ugotovila, da skoraj devet milijonov Britancev trpi zaradi osamljenosti; da večina starejših od 75 let živi samih in da približno 200.000 oseb živi tako izolirano, da tudi po več kot mesec dni ne spregovorijo z drugim človekom. Pobuda je prišla s strani opozicijskih laburistov.

Ni mi znano, ali bo ministrica v izdelavo strategije vključila tudi vero in verskih skupnosti. Da bo do te povezave res prišlo, ni zelo verjetno.

Kristusa ne moremo ohranjati samo zase

Zadnji ponedeljek, 18. 11. 2019, je papež Frančišek sprejel predstavnike župnijskih celic za oznanjevanje. Navzoče je nagovoril z besedami: »Obnoviti je treba potrebo po srečanju, da bi dosegli osebe tam, kjer živijo in delajo.« Bil je kritičen do naših župnij, ki so preplavljene z mnogimi iniciativami, ki pa pogosto ne posežejo dovolj globoko v življenje oseb. »Če smo v življenju srečali Kristusa,« je nadaljeval sv. oče, »ga ne moremo ohranjati samo zase. Odločilno je, da to izkušnjo delimo tudi z drugimi. To je glavna pot evangelizacije. … Kajti vsakokrat, ko koga srečamo, je v igri resnična zgodba, ki lahko spremeni življenje osebe, kajti doseže srce oseb in se jih dotakne v globini.«

Papeževe besede so toliko jasne, kot so nejasne. Verjetno so tisti, ki so ga v ponedeljek poslušali v živo, vedeli, kaj jim želi povedati. Papež je najbolj poudaril potrebo po srečanju, da bi ljudi dosegli tam, kjer živijo. A kaj naj bo vsebina srečanja? Osnovna vsebina srečanja je srečanje samo na sebi, ker blaži osamljenost, proti kateri se organizirano borijo v Veliki Britaniji. Boja proti osamljenosti tokrat papež ni posebej omenjal, pač pa je navzoče spodbujal, naj v srečanju vidijo priložnost, da z drugimi delijo izkušnjo svojega srečanja s Kristusom. In to naj bi bila pot oznanjevanja, je rekel.

Je cilj evangelizacije tudi to, da oznanilo lajša potrtost, malodušje, žalost, nestrpnost, zagrenjenost

Tu pa se sedaj postavlja vprašanje, ali je cilj oznanjevanja, kakršnega je sv. Pavel namenil Kološanom, tudi v tem, da nas obvaruje osamljenosti, depresije, prestrašenosti, izgube volje do dela itd. Iz papeževega govora ne moremo razbrati, ali je zanj učinkovito oznanjevanje že to, da drugim oznanjamo na osnovi lastne izkušnje srečanja s Kristusom, ali pa ima papež za cilj evangelizacije tudi to, da oznanilo lajša potrtost, malodušje, žalost, nestrpnost, zagrenjenost ipd., za kar pa je, kakor jaz razumem stvari, potreben interdisciplinaren pristop, ko oznanilo skupaj s psihoterapevtskimi orodji posnema stvarnost kovanca, in je oboje enovit psiho-duhovni proces, ki gre skozi razumsko, psihično in duhovno dušo posameznika.

Mogoče pa je papež prav s kritično pripombo, da župnijske iniciative ne posežejo dovolj globoko, mislil prav na interdisciplinarnost; da je torej treba tudi psihološke vidike vsakdanjega življenja dobro razumeti, zanje poskrbeti in s tem trasirati pot za oznanjevanje in delovanje milosti.

Interdisciplinarnost naši psihoterapevtski stroki ni tuja, čeprav so lani naši zdravniki kar na 570.000 receptov predpisali antidepresive. V slovenskem Spodnjem Posavju, kjer je v naši državi poleg osrednje Slovenije med prebivalci najmanj duševnih motenj so »razvili multidisciplinarni model na primarni ravni zdravstvenega varstva – blizu ljudem, tam, kjer človek živi.«

Voditeljica projekta, zanimivo, opisuje projekt s povsem enakimi besedami kot papež na srečanju župnijskih celic. Letos marca so se v sevniškem zdravstvenem domu  razširili v regijski center za duševno zdravje odraslih, ki ponuja uporabnikom razširjen ter nizkopražno dostopen ambulantni in skupnostni del ter poleg psihiatrične pomoči tudi pomoč drugih strokovnjakov: posebej usposobljenih medicinskih sester, psihiatrov, psihologov, kliničnih psihologov, socialnih delavcev in delavnih terapevtov. Na teden obiščejo 50 domov.« Voditeljica centra pripoveduje: »S pacienti se srečujemo vsak dan. Nekateri imajo hudo duševno motnjo, spet drugi težave z alkoholom, tesnobo; imajo depresivno počutje, samomorilne misli, demenco, žalujejo itd.«[1]

Jezus, spomni se me, ko prideš v nebeško kraljestvo (Lk 23,42)

Toda ta sicer še kako hvalevredna interdisciplinarnost ni tista, o kateri govorim; zapolnjuje namreč le eno stran kovanca, tisto s številko; manjka pa celotna druga stran, kjer bi morala biti podoba, a ne katera koli, ampak Božja, saj je vsak, ki pride v regijski center, ne le telo in psihična duša, marveč tudi Božja podoba.

Vzpostavitev obeh strani kovanca seveda ni naloga regijska centra v Spodnjem Posavju, temveč stvar nacionalne strategije.

« (Lk 23,42).

[1] Polona Malovrh, Ali je slovenska družba depresivna?, v: Delo, 16. 11. 2019

28 KOMENTARJI

  1. Ja, pogrešamo druženje pred cerkvami kot nekoč, ne pa da takoj vsak beži domov, ne da bi drug drugemu namenili vsaj par besed.

    Pozdraviti je treba prizadevanja nekaterih duhovnikov, ki so ugotovili pomen združevanja maše in kulture.

    Zato po maši že ponekod zapoje pri cerkvi kakšen zbor lepo pesem ali zapleše folklorna skupina.

    Maša, kultura in druženje- še kako gredo skupaj!

  2. Namen naravne religije, kakršna je tudi Katoliška cerkev, je, da ljudem da občutek življenjske gotovosti. Toda ta občutek dajejo tudi druge organizacije, ki niso verskega značaja. Npr. omenjena organizacija v Spodnjem Posavju, pripadnost “našim” idr. Edina razlika med njimi je, da takšna Cerkev daje tudi upanje, da bo po smrti bolje. Kdor to upanje zgubi, takšne Cerkve ne potrebuje več. Zato prazne cerkve.

    Človek je bil ustvarjen po božji podobi. Poudarek na bil. Kajti človek je to podobo že zdavnaj izgubil. V njem obstaja samo še v latentni obliki. To latentno obliko je sicer mogoče oživiti, a za to je naravno religiozen pristop veliko premalo. Je celo ovira tej oživitvi, ki pomeni, stvarno sledenje Kristusu.

  3. Osamljenost gotovo je težava, predvsem starejših ljudi, ki so jim pomrli sorodniki ali pa so jih le ti vtaknili v kakšen oddaljen dom za starejše.
    Vendar večina ljudi noče imeti kakšnega posebnega stika z drugimi ljudmi. Druženja po maši recimo ni več, celo odkrito negodujejo, če duhovnik pri maši pozove k stisku rok, ker kaj veš kakšne roke ima naključni sosed.
    Neka ne več tako mlada dama je pripovedovala, kako je sedaj, ko se je preselila iz vasi v mesto, srečna, ker je končno lahko sama.
    Socialni stiki v naši moderni družbi niso tako zaželjeni kot se zdi, verjetno se želja po druženju pojavi šele ko obemoremo.

  4. Ne ne verujem, ker bi to dobro vplivalo na mojo psiho, niti, da bi postal boljši človek, niti, da bi se tako bolje razumel z drugimi, da bi se bolje vključil v družbo, itd. Ne, verujem izključno zato, ker je to res, ker je to Resnica, ki mi jo ( obstoj Boga ) razodeva moj razum in eri mi jo je razodel Bog v Svetem Pismu in Cerkev v svoji Tradiciji ( Sveta Trojica in druge verske resnice ). Samo zato verujem. In to isto pomeni, da so vse druge vere razen krščanske oz. katoliške, ki je ista stvar, napačne, so laž. Jaz verujem v Resnico, vsi ostali nekatoliki ( in žal večina večina današnjih modernih katolikov ) pa verjamejo v pravljice in v laž. Žal je tako in to je objektivna ocena in nikakor subjektivna ocena vsakega posameznega človeka, ki je danes v zmoti, kar je več kot lahko, glede, da tudi velika večina tistih, ki se imajo za Kristusove duhovnike, uči, vede ali ne vede, zmoto in herezijo. Vključno s piscem tega članka.

      • Papež Pij IX je definiral in isto Vatikanski koncil ( 1. seveda ), da je z razumom mogoče dokazati obstoj Boga ( drugo pa je obstoj Svete Trojice, ki je razodeta resnica, saj Svete Trojice pa človeški razum ne more dojeti ), to je vedno bila doktrina Katoliške Cerkve. Boga se lahko dojame iz stvaritev, iz stvarstva, ki ne bi moglo obstajati brez stvarnika. Seveda nasprotno trdijo skoraj vsi heretiki in neverniki, kot so na primer protestanti, liberalci, darvinisti, socialisti, komunisti, modernisti, itd.

        • Vatikan je samovoljno, v nasprotju s tem, kar je jasno povedal apostol Pavel (1. Kor. 2, 4-16), dolocil, da je Boga mogoce dokazati z naravnim razumom. Apostol Pavel sporoca nasprotno.

          To je neovrgljivo dokazal tudi Kant. Namrec, da naravni razum ne more popolnoma nic vedeti o nadnaravnem in da tega ne more razumeti niti analiticno niti sinteticno. Bog biva v svetu svetlobe, v katerega ne more prodreti z njim neusklajen razum. To sicer iz lastnih izkustev ve vsak, ki zares hodi po Kristusovi poti.

          A vi verjemite, kar vas je volja.

          • Kje Sveti Pavel pravi, da se obstoj Boga ne more dokazati z naravnim razumom? Drugo pa so razodete resnice, do katerih sam človeški razum ne more priti, kot na primer Sveta Trojica.
            Kant je bil navaden luzer, tako kot vsi moderni, zato moderna filozofija temelji na norosti in zanikanju razuma.
            Sveto Pismo pa je potrebno, da je pravilno razloženo. Edina, ki ima od Boga dano oblast, da razlaga Sveto Pismo, pa je Katoliška Cerkev. Katoliška Cerkev je tudi tista, ki je določila, kaj Sveto Pismo sploh je, kateri evangeliji so na primer del Svetega Pisma in kateri ne.
            Misliti,da si lahko kar vsak sam razlaga Sveto Pismo, je popolna neumnost, ki so jo pač z orožjem vsilili protestanti.

          • Spoštovani Janez123, Sveta trojica je Bog, troedini Bog. To so trije vidiki Boga. Oče odloča o tem kaj, Sin o tem kakšno in Sveti duh o tem kako. Bog ni zunaj samega sebe.

            Glede Kantovih dokazov nimate argumentov, zato (neosnovan) napad na osebnost. Znana pritlehna in nekrščanska taktika, žal prevečkrat videna pri katoličanih in komunistih.

            Ja, Sveto pismo mora biti pravilno razloženo. Toda Bog ni uradnik in nobene Cerkve ni pooblastil, da razlaga Sveto pismo. Kot vsi sveti spisi, je tudi Sveto pismo namenjeno vsemu človeštvu. Za branje in razlago Svetega pisma je “pooblaščen” vsak, ki ga je zmožen brati po duhu njegovega sporočila in ne kot mrtvo črko na papirju.

            Toda vi lahko še naprej bolj verjamete avtoritetam, kot lastnim očem.

          • Še vedno mi niste povedali, kje v citiranem pismu Sv. Pavel pravi, da se Boga ne da dojeti zgolj z razumom.
            Očitno ste protestant, pa trdite, da si Sveto Pismo lahko razlaga vsak, ki ga je zmožen brati po duhu ( a lahko poveste, kaj pomeni brati po duhu ). Rezultati so poznani, protestanti imajo danes preko 40.000 različnih sekt, ker so vsi njihovi vodje menda inspirirani po ”sv. duhu”, pa si isti tekst razlagajo na različne, tudi nasprotujoče si načine. Kako lahko sveti duh enemu preko svetega pisma pove eno, nekomu drugemu pa nasprotno od tega.
            Glede Kanta, pa je jasno, da smo kot civilizacija tu, kjer smo, zaradi moderne miselnosti, to je moderne filozofije, ki je ena navadna neumnost, temelji pa na modernih filozofih tipa Kant, ki pa so bili vsi po vrsti nesposobneži in psihopati ( najbolj koerenten je bil Nietzsche, ki je končal v norišnici, kamor je spadal ).

          • Kje je Pavel to povedal, sem vam navedel.

            Nisem protestant. In ošabnost, ki veje iz vaših navedb, ni krščanska vrlina.

          • Niste navedli niti enega citata Svetega Pavla. Kar tako navajati tako obsežne tekste in reči, sem povedal, kje to piše, ni resno.
            Iz vaših komentarjev na tej strani izhaja, da razmišljate tipično po protestantsko. Sicer tudi modernisti razmišljajo tipično protestantsko.
            Da je mogoče obstoj Boga razumeti zgolj z razumom, je dogma, ki jo je razglasil I. Vatikanski koncil ( ta je za razliko od II. bil dogmatični, sicer so bili dogmatični vsi koncili razen II. Vatikanskega koncila ). Torej v to mora verovati vsak katolik, ali pa ni več katolik.

          • Tine, če niste protestant potem ste kvečjemu nad samo Katoliško Cerkvijo, celo nad papežem.
            Obstoj Boga je dokazljiv z logiko in razumom. O tem piše veliko že sv. Tomaž Akvinski.
            Bog sam pa ostaja še naprej nedoumljiv. O tem piše sv. Pavel v citatu, ki ga navajate. Nerazumljivo je vaše zavračanje verskih resnic.
            Ste mar vi duhovno dojeli Boga? Ni več božjih skrivnosti za vas? Ali govorite zgolj o obstoju Boga.

          • Poti do obstoja Boga se imenujejo tudi “dokazi”, ne v pomenu, ki ga temu terminu daje matematična ali naravoslovna znanost, temveč v smislu konvergentnih in prepričljivih filozofskih argumentov, ki jih subjekt dojame z večjo ali manjšo globino, odvisno od njegove specifične izobrazbe (prim. Katekizem, 31). To, da dokazov za obstoj Boga ni mogoče razumeti v istem smislu kot dokaze, ki jih uporablja eksperimentalna znanost, jasno izhaja iz dejstva, da Bog ni predmet našega empiričnega spoznavanja.
            https://opusdei.org/sl-si/document/obstoj-boga/

          • Z logiko in naravnim razumom obstoja Boga ni mogoče dokazati. Prav tako tudi ne njegovega neobstoja. Vera v hipotezo ni dokaz.

            Lahko se ga pa mistično doživi. Toda iz dogmatizma je treba priti v živo duhovno izkustvo, ki ni pogovor z nadčutnimi bitji in svetovi, ki ni beg v ekstazo, v širitev zavesti v tostranstvo in onstranstvo ali sprejemanje navidezno neminljivih energij tostranstva in onstranstva.

            Jaz sem pot, resnica in življenje, je rekel Jezus Kristus. Rekel je tudi: Znova morate biti rojeni iz vode in Svetega duha, če hočete gledati božje kraljestvo.

            Pot do ponovnega rojstva je pot do spoznanja in življenja z Bogom. Tedaj sta iskalec in Bog eno.

  5. Tudi tole je del osamljenosti:

    Par noči nazaj je v našem mestu rohnel trdi rok in metalik zaradi brucovanja do pol štirih zjutraj. Ljudje, zlasti starejši in dojenčki niso mogli spati.

    Spraševali so se: Zakaj so ti, ki nam ne pustijo spati pozabili na nas?!

    Zakaj so šotor postavili sredi mesta , zakaj ne na obrobje mesta?!

    Zakaj nimajo kanček obzirnosti do sočloveka?!

        • Kakor sem ga razumel, dojema telesno in duševno dimenzijo človeka kot eno stran kovanca. Kar sodobna znanost tudi vedno bolj dojema kot povezano in prepleteno.

          citiram:
          “Toda ta sicer še kako hvalevredna interdisciplinarnost ni tista, o kateri govorim; zapolnjuje namreč le eno stran kovanca, tisto s številko; manjka pa celotna druga stran, kjer bi morala biti podoba, a ne katera koli, ampak Božja, saj je vsak, ki pride v regijski center, ne le telo in psihična duša, marveč tudi Božja podoba.”

        • Po mojem zato, ker je telesno in duševno pred duhovnim. Če duša ni zdrava, ne more segati po duhovnem in prav je, da ne. Zmeda v duši je lahko še večja.
          Sicer pa me čudi to, da ne rečem opevanje psihoterapije s strani Cerkve. Kot da res ne verjamejo več v “nisem vreden da prideš k meni, a reci le besedo in ozdravljena bo moja duša”. In res so homilije danes take, dakar naprej poslušaš neka razpredanja o čustvih, kot da razuma ni, vere pa še toliko manj.

          • Dejstvo je, da je danes ogromno čustveno osamljenih….

            A si že kdaj slišal za misijonarja, ki je ljudem oznanjal duhovnost, brez da bi najprej poskrbel za njihovo telesno lakoto, naprimer?

            Farizejsko je bližnjega učiti o duhovnosti, brez da bi ga prej sploh poslušal in slišal.

          • Danes so v družinah ogromne težave zaradi pogosto neumnih vzrokov, ki vodijo tudi v čustvene težave. Marsikaj bi se rešilo, če bi se stvari čisto zdravorazumsko postavljalo na prava mesta.

            Zdi se mi, da naše cerkve tukaj nikjer ni. Kot da nima samozavesti. Tisto, kar pa se ukvarja s psihoterapijo se mi pa zdi, bolj kot ne, katastrofa.
            Knepove homilije so mi dobre.

  6. Meni je članek odličen.

    Psihičnih motenj je v moderni družbi ogromno. Po mojem, ne preveč laičnem mnenju, je večinoma vzrok v tem, da ljudje preprosto nimajo urejenih stvari sami s sabo. Cel kup nerealnih pričakovanj do sebe in do bližnjih, sekiranje za stvari, na katere nimajo vpliva in posledično nedejavnost na področjih, kjer bi lahko dosegali vsaj drobne uspehe.

    Sodobna medicina je lena, predpiše zdravila, kjer za silo porihta človekovo počutje, ne gre pa naprej.

    Odlična knjiga, strokovna in hkrati zelo razumljiva, kogar zanima:
    http://www.pasadena.si/knjiga/86562/

    “Svet psihiatrije je večini ljudi neznanka – katere nas je strah. Kako nas lahko naša lastna glava zapelje v paralelni svet, kjer smo ali bogovi ali nevredni življenja ali zaslužni za največja svetovna odkritja ali krivi za vse hudo, kar se dogaja? Brodimo po svetu, v katerem nas glasovi v glavi grdo ponižujejo, a včasih tudi nekritično kujejo v zvezde. Svoje najbližje sumničavo ogledujemo in poskušamo prepoznati zaroto, ki jo naklepajo.

    Kako pri sebi ali svojih najbližjih prepoznati blažje ali hujše odklone od realnosti – od neke “normale” in dobiti ustrezno pomoč?

    V knjigi Pasti zaznave je 12 zgodb s področja psihiatrije s pomočjo katerih vas avtorica poskuša postaviti v kožo ljudi, ki so zboleli za katero od duševnih motenj in njihovih svojcev. Za trenutek pogledate na svet skozi njihove oči. Spoznate potek zdravljenja in bolečo, a hkrati odrešujočo pot soočanja z realnostjo.”

  7. Ena stvar pa je, ki mi je v članku čudna. In sicer zaključni stavek:
    “Vzpostavitev obeh strani kovanca seveda ni naloga regijska centra v Spodnjem Posavju, temveč stvar nacionalne strategije.”

    … nacionalne strategije… – A to pomeni, da dokler “mama država”, ne bo vzpostavila “nacionalne strategije”, lahko samo čakamo? In opozarjamo? In si operemo vest s tem, da okrivimo politike?

    Ne mislim, da bi morali sedaj vsi na vrat na nos reševati osamljence. Vseh ljudi se pač ne bo dalo rešiti. Na Karitasu najbrž prihajajo v stik s temi ljudmi. Vprašanje je, koliko znajo. Največ sicer lahko naredijo svojci in bližnji. Spet, če razumejo stvari.

    Kristjani imamo bogate izkušnje z misijonarstvom. Pomoč ljudem z duševnimi težavami v povezavi z vprašanji smisla, bo še velik izziv.

Prijava

Za komentiranje se prijavite