V teh časih malokdo pride k nedeljski sv. maši samo zato, da bi izpolnil nedeljsko dolžnost, ali zgolj iz navade. Zamišljam si, da ste danes vstali, se uredili in se odpravili v cerkev, ker se želite Bogu zahvaliti za vse prejete dobrote, ga slaviti in prositi. Kaj pričakujete od teh izrazov svoje vere; ali ima vse to pozitiven vpliv na vaše življenje? Odgovore poznate, o njih ne dvomite, čeprav jih težko opišete. Eden od temeljnih razlogov, zakaj hodite v cerkev, je gotovo ta, da vam vera pomaga živeti. Ker verujete, laže prenašate vsakdanje napore in skrbi, slabo počutje in bolezen; manj se zapletate, ko utrpevate krivico in neuspehe; manj vam prideta do živega jezljiv sozakonec in neotesan politik.
Na kaj pomislimo, da je Kristus začetek in konec stvarstva
Vsi ti razlogi za redni nedeljski obisk cerkve vsaj teoretično povsem zadostuje. A če jih soočimo z današnjim odlomkom iz Pavlovega pisma Kološanom, se mogoče znajdemo v zadregi. Na kaj pomislimo, ko nam sv. Pavel oznanja, da je Kristus prvorojenec vsega stvarstva; tisti, v katerem je bilo vse ustvarjeno, vidne in nevidne stvari? Kako na naše razmišljanje o smislu življenja vpliva Pavlova teza, da je Kristus obstajal pred vsemi stvarmi, ker je začetek in konec stvarstva; in bo nazadnje v Njem vse stvarstvo med seboj spravljeno, odrešeno tegob, iztrgano iz oblasti teme in deležno večnega veselja?
Zagotovo nam vera, kot jo oznanja sv. Pavel, osvetljuje smisel našega bivanja in nam pove, da nismo izgubljeni v času, marveč smo del velike zgodbe, ki ji pravimo Božji odrešenjski načrt. Za našo dušo je še kako blagodejno zaupanje, da smo skrivnostno vpeti v brezdanji lok, ki povezuje stvarjenje in odrešenje, začetek in konec zgodovine; da nam vera pomaga razumeti, kdo smo in kaj bo z nami. Če povzamem: k sv. maši hodimo zato, ker se tu krepi naša vera, zaradi katere laže živimo in globlje osmišljamo svoje življenje.
Ali pa smemo tema dvema razlogoma dodati še tretjega? In sicer: ali ima vera tudi nekakšno »preventivno funkcijo«, da z njeno pomočjo sproti uravnavamo prevelike čustvene oscilacije, zaradi katerih bi se lahko znašli v depresiji, anksioznosti, ali še v čem težjem. Ali je torej vera stabilizator naše duševnosti?
Vera in kultura tečeta druga ob drugi, ne da bi druga za drugo pokazali resno in iskreno zanimanje
Ali smemo sklepati, da sta vera in duševno zdravje v premem sorazmerju, kar bi pomenilo, da smo zaradi trdnejše vere manj izpostavljeni psihičnim krizam, in obratno? Med vero in psiho gotovo obstaja neka korelacija, vendar je ta soodvisnost povsem nemerljiva, kajti med vero in psiho ni linearnega prehoda, vera in psiha nista dve točki na isti črti. Ali je potem o soodvisnosti med vero ter njenim vplivom na mišljenje in čustvovanje sploh mogoče kaj jasnega reči? Ali smo v Cerkvi kakorkoli artikulirali odnos med vero in stroko, ki se ukvarja z duševnostjo? Ali smo zmožni kaj reči o tem, kamo denimo milost po evharistiji prehaja v naše neodrešeno telo in psiho? Ali je dobro oznanjevanje avtomatično tudi zdravilo zoper potrtost in strah? In na drugi strani: ali psihološka, psihiatrična in psihoterapevtska stroka vero vključuje organsko in sistemsko, ali samo obrobno in naključno, ali pa jo preprosto ignorira?
Ugotavljamo, da je sodobna družba dvotirna, vera in kultura tečeta druga ob drugi, ne da bi druga za drugo pokazali resno in iskreno zanimanje. In tako danes, na praznik Kristusa Kralja vesoljstva, v cerkvah oznanjamo, da je Kristus s krvjo svojega križa pomiril, kar je na zemlji in kar je v nebesih (prim. Kol 1,20), in se ob tem verjetno ne sprašujemo, kako naj si s to resnico pomagamo, če smo, denimo, depresivni in prestrašeni.
Pri teh pomislekih si lahko pomagamo s kovancem. Ima dve strani, ki sta popolnoma različni, a vendar pripadata istemu kovancu; vsaka zase sploh ne moreta obstajati. Tako je tudi s človekom. S hrepenenjem sega v presežnost, z nogami pa je na zemlji. Kot sta pri kovancu obe strani, številka in slika, neločljivi, sta tudi pri človeku obe strani, telo in duša, neločljivi.
Ministrstvo za boj proti hitro rastoči epidemiji osamljenosti
A kljub temu zadrega ostaja: nekateri ločujejo, kar je neločljivo, drugi povezujejo, kar je nepovezljivo. Kako nemočni smo v povezovanju tistega, kar bi bilo treba povezati in ločevanju tistega, kar bi bilo treba ločevati, naj ponazorimo na pristopih britanske vlade, papeža Frančiška in slovenskih psiho-terapevtov.
V Veliki Britaniji so januarja 2018 ustanovili posebno ministrstvo za boj proti hitro rastoči epidemiji osamljenosti, ki jo povezujejo s povečanim tveganjem za bolezni srca, z diabetesom, rakom in številnimi drugimi boleznimi. Dokazano je, da ima osamljenost za zdravje hujše posledice, kot če kdo pokadi 15 cigaret na dan. Ob ustanovitvi tega ministrstva je tedanja predsednica vlade Theresa May dejala, da rešujejo »žalostno resničnost sodobnega časa«. Resorna ministrica pa si je zadala za cilj izdelavo strategije za zmanjševanje osamljenosti. Posebna komisija je namreč ugotovila, da skoraj devet milijonov Britancev trpi zaradi osamljenosti; da večina starejših od 75 let živi samih in da približno 200.000 oseb živi tako izolirano, da tudi po več kot mesec dni ne spregovorijo z drugim človekom. Pobuda je prišla s strani opozicijskih laburistov.
Ni mi znano, ali bo ministrica v izdelavo strategije vključila tudi vero in verskih skupnosti. Da bo do te povezave res prišlo, ni zelo verjetno.
Kristusa ne moremo ohranjati samo zase
Zadnji ponedeljek, 18. 11. 2019, je papež Frančišek sprejel predstavnike župnijskih celic za oznanjevanje. Navzoče je nagovoril z besedami: »Obnoviti je treba potrebo po srečanju, da bi dosegli osebe tam, kjer živijo in delajo.« Bil je kritičen do naših župnij, ki so preplavljene z mnogimi iniciativami, ki pa pogosto ne posežejo dovolj globoko v življenje oseb. »Če smo v življenju srečali Kristusa,« je nadaljeval sv. oče, »ga ne moremo ohranjati samo zase. Odločilno je, da to izkušnjo delimo tudi z drugimi. To je glavna pot evangelizacije. … Kajti vsakokrat, ko koga srečamo, je v igri resnična zgodba, ki lahko spremeni življenje osebe, kajti doseže srce oseb in se jih dotakne v globini.«
Papeževe besede so toliko jasne, kot so nejasne. Verjetno so tisti, ki so ga v ponedeljek poslušali v živo, vedeli, kaj jim želi povedati. Papež je najbolj poudaril potrebo po srečanju, da bi ljudi dosegli tam, kjer živijo. A kaj naj bo vsebina srečanja? Osnovna vsebina srečanja je srečanje samo na sebi, ker blaži osamljenost, proti kateri se organizirano borijo v Veliki Britaniji. Boja proti osamljenosti tokrat papež ni posebej omenjal, pač pa je navzoče spodbujal, naj v srečanju vidijo priložnost, da z drugimi delijo izkušnjo svojega srečanja s Kristusom. In to naj bi bila pot oznanjevanja, je rekel.
Je cilj evangelizacije tudi to, da oznanilo lajša potrtost, malodušje, žalost, nestrpnost, zagrenjenost
Tu pa se sedaj postavlja vprašanje, ali je cilj oznanjevanja, kakršnega je sv. Pavel namenil Kološanom, tudi v tem, da nas obvaruje osamljenosti, depresije, prestrašenosti, izgube volje do dela itd. Iz papeževega govora ne moremo razbrati, ali je zanj učinkovito oznanjevanje že to, da drugim oznanjamo na osnovi lastne izkušnje srečanja s Kristusom, ali pa ima papež za cilj evangelizacije tudi to, da oznanilo lajša potrtost, malodušje, žalost, nestrpnost, zagrenjenost ipd., za kar pa je, kakor jaz razumem stvari, potreben interdisciplinaren pristop, ko oznanilo skupaj s psihoterapevtskimi orodji posnema stvarnost kovanca, in je oboje enovit psiho-duhovni proces, ki gre skozi razumsko, psihično in duhovno dušo posameznika.
Mogoče pa je papež prav s kritično pripombo, da župnijske iniciative ne posežejo dovolj globoko, mislil prav na interdisciplinarnost; da je torej treba tudi psihološke vidike vsakdanjega življenja dobro razumeti, zanje poskrbeti in s tem trasirati pot za oznanjevanje in delovanje milosti.
Interdisciplinarnost naši psihoterapevtski stroki ni tuja, čeprav so lani naši zdravniki kar na 570.000 receptov predpisali antidepresive. V slovenskem Spodnjem Posavju, kjer je v naši državi poleg osrednje Slovenije med prebivalci najmanj duševnih motenj so »razvili multidisciplinarni model na primarni ravni zdravstvenega varstva – blizu ljudem, tam, kjer človek živi.«
Voditeljica projekta, zanimivo, opisuje projekt s povsem enakimi besedami kot papež na srečanju župnijskih celic. Letos marca so se v sevniškem zdravstvenem domu razširili v regijski center za duševno zdravje odraslih, ki ponuja uporabnikom razširjen ter nizkopražno dostopen ambulantni in skupnostni del ter poleg psihiatrične pomoči tudi pomoč drugih strokovnjakov: posebej usposobljenih medicinskih sester, psihiatrov, psihologov, kliničnih psihologov, socialnih delavcev in delavnih terapevtov. Na teden obiščejo 50 domov.« Voditeljica centra pripoveduje: »S pacienti se srečujemo vsak dan. Nekateri imajo hudo duševno motnjo, spet drugi težave z alkoholom, tesnobo; imajo depresivno počutje, samomorilne misli, demenco, žalujejo itd.«[1]
Jezus, spomni se me, ko prideš v nebeško kraljestvo (Lk 23,42)
Toda ta sicer še kako hvalevredna interdisciplinarnost ni tista, o kateri govorim; zapolnjuje namreč le eno stran kovanca, tisto s številko; manjka pa celotna druga stran, kjer bi morala biti podoba, a ne katera koli, ampak Božja, saj je vsak, ki pride v regijski center, ne le telo in psihična duša, marveč tudi Božja podoba.
Vzpostavitev obeh strani kovanca seveda ni naloga regijska centra v Spodnjem Posavju, temveč stvar nacionalne strategije.
« (Lk 23,42).
[1] Polona Malovrh, Ali je slovenska družba depresivna?, v: Delo, 16. 11. 2019
