Ministrov knockout

Predvsem nam primanjkuje ljudi z idejami,” je te dni izjavil zlati maturant Urban Neudauer, ki je gotovo imel v mislih dobre ideje, kajti slabih in slaboumnih imamo na pretek. Da jih trosijo državljani, je sicer žalostno, da jih sejejo tisti na najbolj odgovornih položajih, pa je skrajno škodljivo – in v tem je velika in usodna razlika. Z eno takih obupnih bedastoč je zlatim maturantkam in maturantom ta teden postregel kar “njihov” minister za šolstvo in šport Igor Lukšič.

Koga jim je namreč pripeljal na slavnostni sprejem na ministrstvu? Boksarja Dejana Zavca! Katerega naslednji dvoboj je napovedal med svojim govorom maturantom. Zbrani starši so se prijeli za glavo in obupano zrli v tla.

Ministru je treba čestitati: boljšega sporočila o odnosu do znanja v tej državi bodočim intelektualcem, med katerimi sta dve tretjini deklet, ni mogel dati. Tu cenimo pesti: “Mogoče ste pametni, mogoče bi radi nadaljevali študij, postali zdravniki, znanstveniki, vrhunski kuharji ali režiserji, a to, veste, v tej deželi malo šteje, o vas ne bodo poročali in minister vas ne bo ves razgret hodil gledat, ko boste briljirali na raziskovalnem inštitutu ali v predavateljski dvorani. Če hočete očarati ministra, morate znati komu razbiti arkado.” Tu smo. To je Slovenija. …. Na položajih odločanja so ljudje, ki so popolnoma pomešali registre, ki so tako povsem zapredeni v politične igrice, da se jim res več ne sanja, kaj je pomembno, kaj kam spada, kaj pelje naprej, kaj pa je populizem, ceneno politikantstvo in ministrov fototermin.

/ … /

Potem smo bili minuli konec tedna obdarjeni še z eno vladno novico iste pasme, vredno Belorusije: Slovenija se ne bo udeležila mednarodne razstave EXPO. Ne, ker bi varčevali, ampak zato, ker je vlada vzela umetnosti in dala košarki oziroma košarkarskemu prvenstvu leta 2013. Kajpada, za igre, ki prebivalstvu pritičejo ob vse bolj suhem kruhu, je vedno denar, in naš predsednik vlade, ki zaradi kamer džogira pri 34 stopinjah in uspešno propagira srčni infarkt, za bolj zapletene misli pod to razgreto frizuro pač nima prostora: “Vlada je ocenila, da je promocija skozi košarko veliko odmevnejša kot morebitno sodelovanje v Seulu.” Da je s tem spravil v težave tudi Hrvate, s katerimi naj bi se skupaj predstavili in se osramotil pred korejskimi organizatorji, pa nič.

/ … /

Če bi minister Lukšič ne bil, kar je, bi jim navsezadnje lahko pripeljal Žižka, ki je prav takrat v Ljubljani buril duhove s svojo kritiko bolonjske reforme. Kaj namreč bolj zadeva maturante kot to, kakšno je visoko šolstvo, na pragu katerega stojijo tako odlično opremljeni, tako polni pričakovanj? Slišali bi o samomoru, ki ga v imenu utilitarnega, instrumentaliziranega znanja delajo države (na primer Velika Britanija) z vse bolj plačljivim šolstvom in predvsem z ukinitvijo podpore humanistiki, družboslovju in umetniškim šolam. Slišali bi, da za razumevanje sveta tehnična znanja ne zadoščajo – prihodnost je odvisna od razumevanja dogajanj, ne od tehničnega napredka.

In če bi vse to slišal tudi Lukšič in celo poskušal kaj pripomniti, bi maturanti videli, kako nebogljena je argumentacija politike. Tako kot tista Golobičeva, ko je Žižku odgovarjal, da je bolonja nastala zaradi prevelikega števila študentov in da so za stanje na naših univerzah krivi le profesorji, ne pa politika, ki jim je bolonjo v svoji slepi servilnosti do EU vsilila v najbolj drastični obliki.

Več: Dnevnik