Ministrantova misija

24
2641
Foto: STA

Leto 2018, ki zapira svoja vrata, bi lahko v slovenski politiki označili za leto mešanih sporočil. Pod črto je potrebno sicer povedati, da spremembe ni bilo in da so varuhi statusa quo ubranili svoj »abonma« na oblast. Njihova prevlada dobiva na trenutke že razsežnosti, ki grozijo, da bo načele že tako šibko demokratično podstat naše družbe.

Leto presenetljive zmage

Vendar je sočasno res, da je v začetku leta 2018 malo stvari kazalo na prepričljivo relativno zmago največje opozicijske stranke na parlamentarnih volitvah. Predsedniške volitve prejšnjo jesen so namreč postregle z najslabšim izplenom desnosredinskih strank dotlej in Marjan Šarec je kot nekakšen moralni zmagovalec predsedniške tekme, v kateri je v drugi krog spravil Boruta Pahorja, dolgo časa veljal za velikega favorita za prvo mesto na volitvah poslancev. Iz tega na koncu ni bilo nič in še vedno trdim, da pomeni junijski razplet hud udarec za strategijo »novih obrazov«, ki je prinesla vladajočim pod Alpami toliko uspeha.

Razumljivo je, da je Janšev neuspeh pri sestavljanju vlade pustil precej posledic. Tudi razlage zanj so zelo različne. In najmanj, kar se da reči, je, da je voditelj SDS zamudil veliko priložnost, ko na mizo ni vrgel karte alternativnega mandatarskega kandidata. Še vedno vztrajam, da je bila verjetnost, da bi katera od strank sedanje koalicije ponudbo sprejela, minimalna, toda pred zgodovino bi bila stvar videti veliko lepša. Tako pa bo senca zamujene priložnosti za politični preobrat verjetno še dolgo visela nad Janšo. In, kar je morda bolj groteskno, omogočala skoraj povsem neverjetne trditve o domnevni Šarčevi genialnosti, s katero da je prelisičil najbolj izkušenega politika v Sloveniji in pridobil tako rekoč drnovškovske atribute. Primerjava Kamničana z Drnovškom morda niti ni tako neumestna, če seveda odvzamemo dolgoletnemu premierju avreolo nadpovprečnega politika in ga jemljemo kot prvi »novi obraz« in prvega instantnega premierja v naši parlamentarni zgodovini. Za zdaj namreč ni upravičenih razlogov, da bi v Šarcu gledali kaj več kot instantno stvaritev, porojeno iz zadrege, ki ga ni v orbito izstrelila lastna iznajdljivost, marveč ljudskofrontna mentaliteta članic vladajočega »bloka«. Verjetno zavedanje, da tokratnemu »novemu obrazu« ne sme spodleteti kot Pahorju, Cerarju in Bratuškovi, saj sicer zasilnega izhoda ne bo več, izpričuje ravno nastajajoči Šarčev kult v velikem delu medijske krajine.

Ministrant iz erlenmajerice

Tako lokalne volitve kot nekatere javnomnenjske raziskave so namreč pokazale, da se politična temperatura v državi od junijskih volitev ni bistveno spremenila. Desnosredinska opozicija sicer ni kaj preveč pridobila zaradi razočaranja dela volilnega telesa z razpletom kriminalke sestavljanja vlade in lokalne volitve so potrdile njeno šibkost v urbanih okoljih, v Mariboru pa se ji je celo zgodil novi »novi obraz«. Toda tudi vladajoča koalicija skupaj z Levico ni pridobila tako rekoč nič; če že, se glasovi zgolj pretakajo med koalicijskimi partnerji. In v takih razmerah se je začel uresničevati scenarij, o kakršnem sem razmišljal takoj po zadnjih predsedniških volitvah. Po njem bo vladajoči blok v strahu pred izgubo svojega položaja pripravljen sklepati kompromise na vrednostnem področju, da bi obdržal monopol nad dvema drugima področjema, ki ga bistveno bolj žulijo, nad vzdrževanjem svoje resnice o polpreteklosti in nad gospodarstvom. Samo tisti, ki smo vsaj od daleč še doživeli čas socialistične Slovenije, si lahko predstavljamo, s kako stisnjenimi zobmi so morali nekdanji aparatčiki v prvih vrstah poslušati govor za premierja ustoličenega ministranta o njegovem zmrzovanju pri cerkvenih obredih, o adventu naroda in o vrednosti domoljubja, potem ko je še nekaj tednov prej veljala mantra, da so domoljubi samo najhujši zarukanci. Tudi skoraj enodušna medijska hvalnica domnevnemu umotvoru kaže, da se na tem področju vladajoči blok počuti trenutno najbolj negotov. Odgovor pa bo očitno v »kontroliranih pogojih« laboratorija pridelana »konstruktivna desnica«, pri čemer sta en njen obraz lahko Jelinčič in Šiško, drugi pa Šarec. Privrženci enega in drugega tipa se med seboj deloma sicer križajo, a se predvsem v odnosu do katoliške komponente slovenske istovetnosti tudi bistveno ločijo.

Omenjeno pravi desnosredinski alternativi seveda ne lajša življenja. Tudi zato ne, ker se bo slejkoprej pojavilo razmišljanje (če se že ni), ali ne bi bil »šarčevski kompromis«, ki bi recimo omogočil vsaj omejen vstop konservativnih vsebin v javni prostor, boljši kot nič. Druga težava je, da mora desna sredina še vedno iskati »sveti gral« ravnotežja med pričakovanji svojih privržencev med deprivilegiranimi sloji, predvsem na vzhodu države, ki jih pritegujejo ideali mogočne matere države in »nacionalnega interesa«, in med tistimi, ki si želijo liberalnih reform na gospodarskem področju. Mimogrede, še enkrat več je treba povedati, da mimo njih ne bo mogla nobena resna politična sprememba, saj bo ohranjanje sedanjega stanja z mogočno državo v gospodarstvu vedno pomenilo tudi ohranjanje monopola na oblast abonirane politične opcije. Tretja težava je, da je in bo neizkoriščena relativna zmaga razumljivo dala netiva medsebojnim petelinjim bojem na desni, ker se zdi, da prave perspektive ni.

Srečna okoliščina je nemara, da v letu 2019 prihajajo evropske volitve, ki so za sedanjo opozicijo lahek teren, ne glede na to, da slovenske članice Evropske ljudske stranke branijo absolutno večino slovenskih  poslanskih mest.

24 KOMENTARJI

  1. “… Janša na mizo ni vrgel karte alternativnega mandatarskega kandidata. Še vedno vztrajam, da je bila verjetnost, da bi katera od strank sedanje koalicije ponudbo sprejela, minimalna, toda pred zgodovino bi bila stvar videti veliko lepša.”
    Ne, gospod Maver, ravno obratno; pred zgodovino stvar ne bi bila videti lepša. Kratkoročne politikantske koristi v obliki Judeževih novcev se v danem trenutku lahko izkažejo kot koristne, na daljši rok, kar zgodovina tudi je, pa nikoli. Načelnost je še vedno lepa čednost. Dobrikanje tkim. desnih strank (ustrezneje: demokratičnih strank) levičarjem z monopolom v vseh državnih podsistemih se, stokrat preverjeno, nikoli ni obneslo. Demokratična kultura je vedno mokotrpen tek na dolge proge. Še noben revolucionarni preobrat je ni prinesel. Ni pa razlogov za malodušje. Stvari se od volitev do volitev počasi, a vztrajno popravljajo. Ko bo prenovljena SLS vstopila v parlament, o čemer sem trdno prepričan, in bosta z Novo Slovenijo vsaka dosegla vsaj po 15 % glasov ter se bo njima pridružila še kakšna liberalna stranka, takrat bo prišlo do demokratičnega zasuka tudi v Sloveniji. Ni za odmet tudi dejstvo, da se krepitev tkim. desnice kaže kot trend v evropskih okvirih, posebej izrazito pa v vsej naši soseščini.

    • SLS ni prav nič prenovljena. Medijski prikaz sucer želi to pokazati, kar se pa vsebine programa tiče,o tem stranka ne razpravlja, ampak se preračunavajo posamezniki,ki bodo kandidirali za EU in DZ poslance. O vsebini strankinega deloalvanja, kaj šele o kakršnikoli ptenovi pa ne duha ne sluha. Žal je pravljica o 15% nsi in 15%SLS le blodnja!

  2. No, vsekakor je g. Janša storil kar nekaj strašnih napak. Že takrat, v času virantovanja, ko ni namesto sebe postavil Andreja Vizjaka in ohranil desnico na oblasti. Prišla je levica in ZACEMENTIRALA ZA VSE VEČNE ČASE določene stvari, ki jih sicer ne bi mogla. Te stvari NISO popravljive.

    Tudi pred zadnjimi volitvami je bil Janša zelo argumentirano klican k pameti glede frontmena, a je bil odgovor SDS-ovcev, da mu člani stranke tega ne bi dovolili, ker hočejo njega, če pa kdo želi, naj pride na zbor in tam o tem govori. Seveda ni prišel nihče toliko pogumen.

    Strašanske so bile napake desnice in tudi Cerkve, a temu se ni za čuditi, ker je tudi verna desnica v samem srcu same sebe precej levičarska. Kdo pa voli komuniste že 80 let? Mar ne katoliki, evangeličani in protestanti, ki nas je skupaj menda še vedno okoli 75%?

    Zato ni noben čudež, če je zdaj na vladi levi ministrant. In njegov ministrant Cerar je prav tako Kristusov.

    To so dokazi, da je naša vera vse bolj in bolj patološka. Sam osebno menim, da je temu veliko krivo tudi duhovno omedlelo vodstvo Cerkve. Kakšne modele pa proizvaja?

  3. G. David, treba je pa tudi vedeti, da se slovenska Cerkev ne more obnašati drugače, kot vesoljna katoliška Cerkev, vodena iz Vatikana. Žal pa Sveti sedež zadnja leta ubira skrajno levo, samoukinitveno politiko. Multikulturnost pomeni namreč zavzemanje za ateistično-marksistično ter brezkompromisno islamistično kulturo, kajti le ti dve sta omembe vredni v zahodnem in evropskem svetu, kjer hinduistična, budistična, taoistična, šintoistična, majevska, inkovska itd. kultura ni pomembna. In ker sta prvi dve smrtni sovražnici krščanstvu, pomeni, da si vodstvo katoliške Cerkve želi, da krščanstvo čimprej izgine iz zahodnega sveta, kar se tudi uspešno in pospešeno dogaja!

  4. Po mojem Janša ni imel druge poti glede Viranta, kot se je tudi zgodila. In tudi tokrat ne more dati nobenega alternativnega kandidata. To je naš stil, slovenski, ko si podajajo pištole, naj se oni drugi sam ustreli. V Sloveniji je ničelna toleranca do nasilja, zato je hudobija preferiran način boja med možmi.
    Mislim pa, da je politična kriza precej globja. Demokrati, ki se imajo za desne, so ravno tako levi, kvečjemu z elementi ekstremne desnice. Normalne desnice sploh ni. Republikancev sploh ni! Vsi so socialni, demokratični, četudi se imajo za krščanske. Desnica je prazna. Vernik ne zaupa bratu po veri. Slovenec ne zaupa slovencu. Zato verniki, kristjani, volijo levico. Niso neumni. Ne zaupajo.
    Kako se bo ta kolobocija izšla, bogve, gotovo je, da bo denarja začelo zmanjkovati. Potem pa bo lahko tekla tudi kri.

  5. Res je, Sarkazem, dodamo pa lahko še nekaj najglobljega, kar je vzrok naraščajoči tragediji našega naroda. Če človek dobro premisli, vso to trdovratno levičarstvo pri nas, nenehne nianse komunizma, svojo korenino vlečejo pravzaprav iz strašnega večstoletnega klerikalizma na Slovenskem.

    Če poznamo človeško dušo, ki se ji vsaka prehuda prisila upre, je jasno, zakaj je odziv na ta klerikalizem še danes tako močan. Slovenec, ki je po genetiki in kulturi ter jeziku brat Poljaka, Čeha in Slovaka, se je raje obrnil k Srbom, izbral Srbe za brate, odšel dol na rakijo, po opanke in plesat kolo … Ter sprejel tudi komunizem, bolj kot vsi drugi. Tudi to je posledica nečesa strašnega v preteklosti.

    Katoliški nauk uči, da ni skupne krivde, a vsekakor je slaba karma, ki se prenaša iz roda v rod in vsak posameznik jo mora plačevati.

    Če pogledamo gospoda Šarca: katolik je, menda kristjan, je cepljen na Jugoslavijo, neempatičen do izvensodnih pobojev, je manipulativen in zvit, morda sociopatski … Takšni smo torej Slovenci po svoji naravi, ker mu anketni rejtingi naraščajo.

  6. Zdravko, pravično govoriš. To je pa jedro vsega:

    “V Sloveniji je ničelna toleranca do nasilja, zato je hudobija preferiran način boja med možmi.”

  7. Prvo dejstvo je, da je Janša in SDS kljub sovražnemu medijskem okolju, ki je pod nadzorom globoke države, dobil relativno veliko glasov in zmagal.

    Drugo dejstvo je, da na demokratični strani razen SDS ni upoštevanja vredne stranke. NSi je štiri leta skrbela za razkol desnega bloka in slabljenje SDS, namesto, da bi gradila svojo stranko in poizkušala pridobiti katoliške volivce, ki volijo kontinuiteto in tiste, ki ne gredo na volitve. Druge demokratične stranke po moči niso bile omembe vredne.

    Tretje dejstvo je, da Šarec brez globoke države nikoli ne bi bil predsednik vlade. Največjo podporo je užival, dokler so mediji govorili namesto njega. Ko je na soočenjih moral sam kaj povedati o vodenju vlade, je bila razkrita vsa njegova praznost in nesposobnost. Zato je naglo izgubljal podporo. Če bi soočenja trajala še 14 dni, bi se komaj uvrstil v parlament.

    Četrto dejstvo je, da so se pod pritiskom skorumpiranega medija, ki je pod nadzorom globoke države, morale vse stranke javno zaobljubiti, da ne bodo šle v koalicijo z Janšo in SDS-om.

    Peto dejstvo je, da je Šarec za vsako ceno hotel postati predsednik vlade. Prioriteta mu je bil predvsem njegov položaj in ne država. Zato je bil pripravljen sprejeti vse, da bi svoj cilj uresničil.

    Šesto dejstvo je, da je pri sestavljanju koalicije sodelovala tudi globoka država. Skoraj gotovo je vplivala na Levico, da je postala bolj spravna in manj zahtevna. Verjetno je budno pazila, kaj počnejo in kako se obnašajo tudi druge stranke, ki niso čisto skrajno levo.

    Sedmo dejstvo je, da Janša s strani globoke države ni osovražen zaradi tega, ker ne bi bil dovolj lep ali ne imel dovolj las na glavi, temveč zato, ker se bojijo sprememb, ki bi jih prinesel. Želijo ohraniti status quo za vsako ceno. Če bi namesto Janše kdo drug ogrožal status quo, bi ga podobno obravnavali kot Janšo. Tako leta 2012 kot leta 2018 in katerokoli drugo leto.

    • Na kakšen način pa je Ivan Janša, kot mandatar z drugim najdaljšim stažem v RS, rušil status quo? Njegovega delovanja ni bilo moč ločiti od delovanja komunistov. Jemanje ljudem in dajanje svoji ozki združbi (Bavčar, Hilda, Šrot, Zidar et al).
      Pohvalno, da je A. Maver kot član Zbora za republiko upal zapisati plaho kritiko na Janševe napake v teh volitvah, saj vemo kako nezaželena je kritika pri dedičih komunistov SDS in priveski. Seveda pa je v svoji kritiki premalo radikalen. Imenovanje “tretje” osebe za mandatarja ne bi spremeno ničesar. Pomladni “demokrati” potrebujejo strahotno prevetritev, da bodo lahko razširili volilno bazo na raven iz volitev 2004 in dejansko sestavili vlado. A. M. rad piše o volitvah, nikoli pa ne spiše članka o tem, kam je v 14 letih izginilo 100.000 sdsovih volilcev.

      • Komentar je verodostojen, če vsebuje vsaj minimum objektivnosti. Sicer služi le manipulaciji.

        Jemanje ljudem…
        V času Janševe vlade 2004-2008 smo imeli največ dela, najvišje plače in edinkrat pokojnine usklajene z rastjo plač. Tedaj smo se bližali evropskemu povprečju, sedaj zaostajamo.

        Kam pa so izginili glasovi tistih, ki so imeli vso pomoč skorumpiranih režimskih medijev, npr. SMC, SD, Desus?

        Do spremembe bo prišlo tedaj, ko bodo volivci imeli dovolj monopolov in manipulacij globoke države.

  8. In osmo dejstvo je, čeprav sem volil SDS in jim dovolil plakatiranje, da bi malo več modrosti Slovenijo vodilo ven iz krize, dokler je bil narod še naklonjen desnici. Pozabimo na ozadje: LAHKO bi v nekaterih elementih postopal drugače in usoda Slovenije bi bila popolnoma drugačna.

    Tako pa so zlahka zapustili oblast, dvakrat je bilo tako, ko so jo imeli v rokah, česar pa levica nikoli ne stori. In prišla je levica, vzpostavila tisoče zakonov in svojih ljudi, tako da je betonaža končana, beton je strjen in tu NI možnosti popravila. Nikoli, do konca sveta. Vedno bodo posledice na narodu. Ostane samo kesanje, in kdor je g. Janeza dobro poslušal, ga je ta kar nekajkrat izrazil. Obžalovanje, da so bili tako plitvi v nekaterih ključnih detajlih.

  9. Samo dodaja k izjavi g.Tineta:

    Da, dokler imamo koritarje, dediče in priliznjence brezjajčnega krvavega režima NOB OF Revolucije / v tranziciji superuspešnega udbokučanističnega režima in pete kolone svete Demokracije v svojem bistvu –
    a la učenec in slednik dr.Prunka, g.tovariš, dr.Milan Zver ter udarnik z košarkarsko žogo in orgličar, tov.Peterle, se nam definitivno ni bati nadaljevanja zelo uspešne komunistično-socialistično-farške netranzicije v nikamor !

  10. Frančišek, pomešali ste vse vaše fobije (jabolka, hruške, še češplje), pa nazadnje to nekako prilepili znanemu politiku iz vrst SDS. Takim vedno pravim, potrebna vam bo samorefleksija, morda spoved, da boste spoznali, kje imate dejansko težavo.
    ———————————————-
    Avtorjev tekst (Maver) pa uporabi kar nekaj zavestnih propagandnih trikov, ki očitno niso niti benevoletni, še manj strokovni.
    “Janšev neuspeh”, mar res, dragi avtor?! Obratno gledano, bo lj. župan zagotovo nekdo s področja uspešnosti.
    “Zamudil priložnost”, ali to drži?!
    “Lepša slika za zgodovino”?! Samo človek, ki ima rad popeglano zgodovino, zmore to zapisati. Za racionalno in pošteno zgodovino, dragi avtor, bo kristalno jasno (internetni posnetki soočenj, izjave…), da se je totalitarna druščina dveh ad hoc “strank”, skupaj s SD in penzionisti brezpogojno dogovorila za nesodelovnje z relativno zmagovalko volitev, kar nima nobene zveze s pravo voljo volilcev. Relativna večina ima svoj globok pomen, ki ga bo razumel prenekateri pošten zgodovinar. Ni vse na istem nivoju, sicer bi v športu nehali kovati medalje.
    Avtorju predlagam, da se začne eksaktneje ukvarjati z uspešnostjo drugih neretencijskih strank, ker mislim, da ne bom edini, ki bom to z veseljem prebral.

  11. Nisem preprican, da je Marjan Sarec zadnji ” novi obraz”, s katerim preprecujejo prehod oblasti v Sloveniji k desni sredini. Vsega so zmozni, samo da ohranijo svoje pozicije, privilegije in dostop do korit, do katerih so se dokopali leta 1945. Nikoli to ni bilo to dejansko naceto in te boljsevisticne in udbokomunisticne strukture so se uspesno povezovale z novolevicarskimi.

    Kaksne smesno butaste slavospeve Sarcu je bilo te dni slisati recimo na nacionalni TV, ceprav gre ocitno za cloveka z drugorazredno politicno pametjo in razgledanostjo. Seveda so pripravljeni sprejeti kristjane ali bivse ministrante in teologe, ce se njim in njihovi ideologiji podredijo. Naj bo to Sarec. Naj bodo v novinarskih vrstah Markes, Karba, ali urednica Ambrozic. Dokler jim sluzijo, bojo soudelezeni pri koritih. Slovenijo imajo v svojih krempljih in perejo ljudem mozgane na nacin, kot se je dogajalo v komunizmu. To je edini nacin, da nikoli ne izgubijo vajeti iz rok.

    A enkrat jih bojo izgubili. Njihova leva ideologija, v kateri je bila nekoc res prisotna skrb za uboge, odrinjene, izkoriscane, postaja vse bolj ena sama destruktivnost in dekadenca in bo prej ali slej zavrnjena.

    V Braziliji je bilo s predsedniskimi volitvami zavrnjeno daljse obdobje leve dekadence. Tudi v Sloveniji bo, ko ljudi sreca pamet.

    • No, zdaj smo spet v nasprotjih. Ali v SLO vlada totalitarizem, ali pa se morajo zgolj ljudje spametovati, oboje pac ne more biti res. Ce vlada totalitarizem, spametovanje ljudi ne more nic pomagsti, saj prek volitev ne bi mogli nicesar spremeniti. Ce pa spametovanje ljudi lahko prinese spremembe, potem pa ne zivimo v totalitarni druzbi. Kaj zdaj po vase drzi? Ali pa je to zgolj govoricenje stare Kumrovške šole, ki zdaj deluje pod okriljem SDS. Stranke, kot je pokazal Boštjan MT, ki jo preplavljajo bivši trdni komunisti iz Kumrovške šole.

  12. Malo refleksije za nazaj sicer ne škoduje, toliko pogrevat župo za nazaj pa tudi ni smiselno! Ker pa je že pogreta bi dodal le to, da je zelo zgrešen pogled na vse skupaj, da je relativni zmagovalec volitev, torej SDS, veliki krivec, ker ni sestavil vlade in s tem Šarec veliki “sposobnež” ker je pa njemu to uspelo (tako namreč trdi najbolj verodostojni medij v SLO-RTV??). Sestaviti slabo, šibko in kompromisarsko vlado, ki bi 4 leta pazila da ne razpade, je najbolj klavrno početje za slovenske interese! SDS je naredila prav, da ni za vsako ceno hotela sestavit vlade in se šla koruptivno igro, prav tako tudi NSI (kapa dol), ker ni želela v vlado, kjer ne bi mogla ničesar narediti in pokazati! To je drža, ki bi jo demokratični pol Slovenije moral bolj cenit!!

    • Se strinjam! Pokončna drža je biti v opoziciji brez možnosti sprememb! Ja, tako bomo zelo hitro prišli, kam že? 😮

      • “Desne” vlade, ki ima v koaliciji stranke, ki bi blokirale kakršnekoli stvarne spremembe, ne potrebujemo. Saj to počnejo že leve, vključno s trenutno.

        Demokratična stran preprosto potrebuje več glasov na volitvah. Ne Janša in SDS, ta dobi dovolj, temveč demokratični blok. Dokler na demokratični strani ne bo še vsaj dveh srednje močnih strank, ne bo sprememb na bolje.

  13. @Alfe, samo en namig: Dajte se že vpisati v eno od teh strank, ki so sedaj na oblasti, pa ne boste imeli nobenih težav več. Če človek zmore biti “filozofsko” razumevajoč v pajdašenju z retencijo (jaz ne), potem je to elegantna rešitev.

    • To bo pa nesporazum, težave imate vi. Ker imate totalitaristično miselnost: samo tako bo, kot Janez hoče! In seveda ne gre, potem pa zaženete mašimo: smo zmagovalci. Če kdo pristavi: seveda ampak v opoziciji, postane vaš nasprotnik.

      • Dokler bosta na demokratični strani mi in vi, se ne bo nič spremenilo. Šele ko bo to preseženo, bo ta politični pol dozorel.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite