Pa se je zgodilo: narod je dosegel svoje, “fašistična” vlada je odstranjena in sedaj bodo nove, “pravoverne” sile v trenutku obračunale s tajkuni in čedalje večjo socialno razslojenostjo. Nihče nas ne bo več klical na ulice, razen na kavo ali koncert. Za raj na zemlji ne bo treba revolucije, saj se je zgodil čudež in je zavladal blagor po mirni poti … In potem svizec zavije čokolado. Ampak ob vsem tem sem si pa vseeno zaradi ene reči oddahnil: konec bo očitnega nizkotnega “ministriranja” Katoliške Cerkve našemu sedaj že bivšemu premieru.
To, da ministrira Cerkev, je seveda nemogoče (in je do določene mere moja provokacija). Cerkev je božje ljudstvo in bistveno presega perspektivo katerekoli (sploh pa še tako nagnite) politične opcije. Ampak ob razsežnosti suženjskega klanjanja bivši vladi med vodstvenimi našega Telesa je skorajda težko zapisati drugače. Nekateri so v tem početju že stari mački in so v tem zadnjem, zaostrenem položaju samo znova pokazali svoje karte. Drugi so neprijetno presenetili, ko so skrajno enoumno stopili v bran zadevam, ki jih nihče pameten ne brani.
Zavedam se, da gre pogosto za obrambo “svojih interesov”: ta vlada cerkvenim projektom zagotavlja boljše financiranje, gleda skozi prste pri finančnem kaosu ali celo akrobacijah, ne dovoli si toliko žaljivosti in netolerance do “naših” stvari, je idejno bližje krščanski moralki … Katoliške šole in vrtci utegnejo biti sedaj pač prikrajšani, ne vemo kako bo z drugimi cerkvenimi početji. Realno je, da bolje pač ne bo. Da bo voda sedaj tekla v grlo še z druge strani, ne samo z mariborske. Kljub temu je verjetno odveč strah o obsežni “rdeči” vrnitvi, tem temačnem mitu, ki ga je desničarska propagandna mašinerija tako obilno lansirala v svojih zadnjih zdihljajih. Čeprav je ob poplavi revolucionarnih krilatic in raznih projektov “ljudske oblasti” ob raznih “vstajah” tudi mene že mrazilo pri srcu, to je bilo tako pošastno znano. Dejstvo je, da je polstoletna vladavina oblasti, ki jo je vzpostavila, vzdrževala in branila drhal, pač pustilo na narodu nekatere temačne zaznamovanosti. V tem je Cerkev dolžna odigrati svojo preroško vlogo, pa čeprav za visoko ceno. Ampak to ne pomeni enoumne identifikacije z eno politično opcijo – in blagoglasnega “požegnanja” vsega, kar ta stori, ne glede na spornost zadeve. Ker smo zaznamovani vsi, ne glede na svoj politični pedigre, kar se je v zadnjih letih tudi lepo pokazalo. Da je politika take vrste deklica, ki je za denar pripravljena storiti marsikaj. Oziroma, da so takšni politiki. Kar pa ne pomeni, da je vzdušje vsesplošne politične skepse, ki je tako zelo nabijalo ozračje v zadnjih zdihljajih prejšnje vlade (in utegne sedaj čudežno izginiti, saj so na oblasti prave sile) res upravičeno.
V pomanjkanju sodobne politične doktrine in kulture takšno spajanje religioznega in političnega lahko izgleda nekaj najbolj logičnega in imenitnega – Cerkev lahko doseže svoje cilje kar s političnimi sredstvi, takorekoč z imperijem. Ampak ta bližnjica se je že velikokrat izkazala za demonsko zablodo. Ker zahteva preveč kompromisov, ker preveč kompromitira čistost ciljev Cerkve. In to bi se lahko po toliko epizodah tega istega scenarija že lahko naučili, pa naj bo še tako vabljiv. Cerkev, ki se postavi za steber v politični mašineriji, pač ne more biti več svobodna, da bi oznanjala vsem. Je ukleščena v navzkrižne interese. In kot je bila mariborska katastrofa za Cerkev katarzična s stališča uklenjenosti v finanče mreže (tako smo upali), bi lahko naše cerkvene veljake že srečala pamet in bi nehali igrati zvodnike ter naše Telo prodajati vsakemu desničarskemu “Arabcu, ki pride mimo”. Ker tega pač nočemo. Cerkev je za nas Kristusovo skrivnostno telo, ne pa zgolj ministrantka. Veliko se govoriči o sekularizaciji in njenih posledicah za naš narod, a pri tem se premalo upošteva, da je eden najbolj zločinskih poganjkov sekuralizacije ravno redukcija Cerkve na (zgolj) politični in družbeni organizem, ki ga izvaja desničarska mentaliteta. “Za svobodo nas je osvobodil Kristus” in te svobode ne bomo sedaj prodali za nekaj privilegijev, vpliva ali cekinov.
