Minister Simoniti: Protestirajo novinarji, ki še danes delujejo kot družbenopolitični delavci

4
Vasko Simoniti: Medijska zakonodaja je bila pred leti dobro pripravljena, a je zaradi sprememb na več področjih potrebna prenove.

Vsi sicer priznavajo, da je medijska zakonodaja potrebna prenove, mnogi med njimi pa se nikakor ne strinjajo s predlogi, ki jih je pripravilo ministrstvo za kulturo. Minister Vasko Simoniti in novinar Demokracije Metod Berlec (Demokracija XXV, št. 30, 23. julija 2020) sta velik del pogovora namenila prav spremembam, ki jih bo doživela medijska zakonodaja, ki je naletela na politično orkestrirane odzive v domači in mednarodni javnosti. Sporna naj bi bila sama vsebina predloga, s katerim se spreminja obstoječa medijska zakonodaja, sporen je tudi kratek rok javne obravnave. Kulturno ministrstvo je pripravilo predloge treh medijskih zakonov, in sicer novelo zakona o medijih, novelo zakona o Radioteleviziji Slovenija (RTVS) in novelo zakona o Slovenski tiskovni agenciji (STA). »Kaj je glavni namen predlaganih sprememb? Je to prilagoditev izzivom časa, saj vemo, da se je tehnologija na področju medijev v dobrem desetletju močno spremenila?«

Medijska zakonodaja je bila pred leti dobro pripravljena, a je zaradi sprememb na več področjih potrebna prenove

»Medijska krajina se je od časa, ko sem bil minister v prvem mandatu, znatno spremenila. Zakon o medijih in zakon o RTV Slovenija veljata z nekaterimi popravki že poldrugo desetletje, kar pomeni, da sta bila oba zakona dovolj dobra, da sta v dobršni meri veljavna še danes. To velja še posebej za zakon o RTV Slovenija. Res pa je, da so vse vlade po prvi vladi Janeza Janše skušale oblikovati nov zakon o medijih, saj obstoječi ni sledil medijski stvarnosti. Prejšnja vlada je pripravila novelo zakona, ki je bil v široki in dolgotrajni javni obravnavi, prejela je ogromno pripomb in oblikovala grobi osnutek. Mi smo to pregledali, marsikaj upoštevali, dodali nekatere novosti in sedaj ponudili zakon javnosti. Ker se na ta zakon vežejo tudi manjši popravki v zakonu o RTVS in zakonu o STA, smo predložili vse tri v svežnju.«

Mnogo jih nasprotuje spremembam, stanje je analizirala Katedrala svobode

Opozicija, stanovske organizacije in mednarodna združenja so se na te predloge odzvali zelo burno. Ko je o tem razpravljal parlamentarni odbor za kulturo, je bil minister deležen številnih napadov predstavnikov opozicije.

»Pred državnim zborom pa so se zbrali tudi novinarji in novinarke, ki še danes delujejo kot ‘družbenopolitični delavci’. Prihajajo pisma iz tujine … Če sem malo ciničen, manjka samo še pismo Mao Cetunga iz groba …«

»Gre za to, da je pri nas medijski prostor izrazito nepluralen in pristranski, lahko bi rekli celo zaprt, če imamo v mislih glavne časnike in televizije, pri čemer v tej pristranskosti prednjači prav javni servis RTVS, ki bi moral delovati v javnem interesu. Težiti bi moral k objektivnemu informiranju celotnega državnega občestva in biti izrazito pluralen. O medijskem prostoru je bila napisana že cela vrsta člankov. Morda bi bilo treba v zvezi s tem opozoriti le na analitičen članek, ki so ga pred kratkim objavili v obliki pobude za medijsko pluralnost intelektualci, zbrani v društvu Katedrala svobode.

Ob tem bi dodal, da gre pri tem svežnju medijske zakonodaje, ki ga bom po predpisanem postopku kot minister predlagal v sprejetje vladi in državnemu zboru, predvsem za spremembe zakona o RTVS. Čeprav gre le za manjše spremembe, te vendarle narekujejo, naj se RTVS spremeni v tehnološko in vsebinsko dinamično institucijo, ki je kot javni servis zavezana temeljnemu profesionalizmu.«

Glasno protestirajo, konstruktivnih predlogov pa nimajo

»Ko je pred petnajstimi leti nastajal sedaj veljavni zakon, so bile reakcije ideološko levih skupin, novinarskega društva, sindikatov enake kot danes. Takrat je 571 novinarjev podpisalo protestno izjavo, prišlo je do neuspešne interpelacije ministra, neizglasovanega referenduma o predlaganem zakonu, angažirali so tudi sindikate, brez sramu ovajali vlado in ministra v Bruslju, klicali na pomoč domnevno ugledne predstavnike mednarodnih novinarskih združenj, ki so jih pitali z recikliranimi mislimi slovenskih prišepetovalcev o slabih namenih novega zakona o RTVS itd. Zakon je vsemu navkljub prešel vse ovire, zaživel in velja še danes. In do današnjih dni ni bilo nobenega relevantnega niti nerelevantnega predloga za spremembo zakona.

Sedaj ko smo pred novo spremembo, ki je potrebna, pa se obeta podobna situacija. Zanimivo je, da so vsi, ki so proti noveli zakona in tako ognjevito nastopajo proti vladnemu predlogu, vključno z omenjenimi tujimi predstavniki novinarskih združenj, tiho, ko množično odpuščajo novinarje iz različnih medijev v Sloveniji. Jasno je, da vedo, kdo je njihov pravi gospodar. O tem, kakšna je bila medijska krajina pred leti, nazorno govori knjiga Mira Petka z naslovom Medijska puščava. Danes je ta podoba enaka. In treba jo je spremeniti.«

FOTO: Jure Eržen/Delo

4 KOMENTARJI

  1. Samo en drobec o stanju na naši “nacionalni” RTV. Že dva meseca zaradi korone ob nedeljah dopoldan gledam hrvaško TV na prvem (!) programu in prenose maš iz vseh predelov njihove države, z uvodno predstavitvijo kraja, njihove zgodovine in kulture, popestrene zlasti s folkloro. Nazadnje celo grškokatoliške iz nam sosednjega Žumberka. Z eno besedo: veličastno! In zakaj to počnem? Ker sem prisiljen v to. Pogledam program RTV SLO 1: cel dopoldan nek pojoči Tom in druge risanke ter ostale poneumljajoče oddaje, pretežno za otroke. Namerno? Prepričan sem o tem! Drugi program: nič, no, vsake kvatre le kakšna maša, da bo folk tiho. Tretji program: mukotrpno ponavljanje politike. Toliko o naši nacionalki. Malce zlobe: pravijo ji tudi javna hiša – ampak tam se za denar vsaj kaj dobi, kar pričakuješ!
    Še en detajl: gledal sem na HTV tudi skoraj triurni prenos njihove proslave ob 25-letnici Oluje iz Knina. Da ne bo pomote: nisem nikakršen kroatofil (pa tudi srbofob ne!), ampak vse čestitke in priznanje našim sosedom za to, kako se delajo državne proslave! Na zaključku prireditve, pri maši za domovino, prisoten ves njihov politični vrh (no, brez predsednika države, naš pa le pride), s cerkvenim petjem zbora njihove mornarice (!) (klapa sv. Juraj). In pri nas: kontra”proslava”, zmerjanje garde z izdajalci ipd. Smo se res že pogreznili v multikulti greznico brez vsakega nacionalnega ponosa?

    • Slovenija je bila in je še vedno od vseh nekoč Jugoslavijo sestavljajočih držav najbolj ortodoksno komunistična oz.internacionalistična,ne le socialistična in tudi protikatoliško naravnana. Katoliško vero in domoljubje uradno prenaša le kot folkloro.

      • Ni cisto tako. Po analizah znanega hrvaskega sociologa religije je bil slovenski clovek se okoli 1980 v jugoslovanskih okvirih nadpovprecno veren, povezan s Cerkvijo tudi z merljivi kazalci kot je delez krstov, cerkvenih pogrebov, porok in obiskovanje bogosluzja. Dalec nad tedanjim jugoslovanskim povprecjem. Primerljivo le z dalmatinskim delom Hrvaske in hrvaskim Hercegovine.

        Kaj se je dogodilo od 1990 naprej, da Slovenija dozivlja tak hud padec domoljubne in katoliske zavesti in pripadnosti, je vredno analize. Strinjam se z obcudovanja vrednim patrotskim odnosom Hrvatov, ki se posebej pokaze vedno v casu praznovanja dne “domovinske zahvalnosti”, vkljucno z zmagovito akcijo Olujo, ki so jo mojstrsko izvedli in prikljucili velike dele okupirane drzave. To je bila resnicno osvobodilna vojna in najvecji vojaski uspeh v celotni zgodovini hrvaskega naroda; akcija, o kateri danes ucijo na stevilnih renomiranih zahodnih vojaskih akademijah.

        To je vojna, o kateri je pel in dvigoval moralo soborcem Marko Perkovic Thompson. Ikona domoljubja na Hrvaskem. Clovek, v glasbi in zivljenju privrzen ob domoljubju tradicionalnim druzinskim vrednotam in katoliski veri. Slovencem, vecini njih, pa so uspeli dopovedati, da je to fasizem. Tu smo AD 2020 zal.

  2. Ni cisto tako. Po analizah znanega hrvaskega sociologa religije je bil slovenski clovek se okoli 1980 v jugoslovanskih okvirih nadpovprecno veren, povezan s Cerkvijo tudi z merljivi kazalci kot je delez krstov, cerkvenih pogrebov, porok in obiskovanje bogosluzja. Dalec nad tedanjim jugoslovanskim povprecjem. Primerljivo le z dalmatinskim delom Hrvaske in hrvaskim Hercegovine.

    Kaj se je dogodilo od 1990 naprej, da Slovenija dozivlja tak hud padec domoljubne in katoliske zavesti in pripadnosti, je vredno analize. Strinjam se z obcudovanja vrednim patrotskim odnosom Hrvatov, ki se posebej pokaze vedno v casu praznovanja dne “domovinske zahvalnosti”, vkljucno z zmagovito akcijo Olujo, ki so jo mojstrsko izvedli in prikljucili velike dele okupirane drzave. To je bila resnicno osvobodilna vojna in najvecji vojaski uspeh v celotni zgodovini hrvaskega naroda; akcija, o kateri danes ucijo na stevilnih renomiranih zahodnih vojaskih akademijah.

    To je vojna, o kateri je pel in dvigoval moralo soborcem Marko Perkovic Thompson. Ikona domoljubja na Hrvaskem. Clovek, v glasbi in zivljenju privrzen ob domoljubju tradicionalnim druzinskim vrednotam in katoliski veri. Slovencem, vecini njih, pa so uspeli dopovedati, da je to fasizem. Tu smo AD 2020 zal.

Comments are closed.