Jernej Pikalo v zadevi Merc se znebil inšpektorja Rozmana

Pred nedavnim se je ob primeru spolnega nadlegovanja v Osnovni šoli Prule na televiziji pojavil šolski minister Jernej Pikalo in Slovencem sporočil ”veselo” vest, da bo vlada zaradi v nebo vpijočega posega (leta 2014) v avtonomijo Osnovne šole Prule razrešila vodjo Inšpektorata za šolstvo Tomaža Rozmana.

To je bil prvi znak, da morda le ni vse tako enostavno, kot se razpravlja v javnosti, ki upokojenega ravnatelja Dušana Merca brezpogojno podpira. Minister Pikalo je ob tem nehote ali hote priznal, da je Tomaž Rozman zaradi nekega dogodka v lanskem letu, v katerem naj ne bi opravil svoje naloge, že nekaj čas predviden za odstrel. Njegov poseg v dogajanje ob primeru spolnega nadlegovanja na tej šoli je bil samo ugoden trenutek za njegovo razrešitev, za kar naj bi mu javnost za to pogumno in načelno potezo zaploskala.

V čem se je Rozman zameril šolski oblasti, je v zadnji številki Mladine razkril novinar Grega Repovž. Takole je zapisal:

»Prvega septembra lani je bil za Podružnično osnovno šolo Polica pomemben dan. Občina Grosuplje, ustanoviteljica šole, je odprla novo stavbo. Na prireditev so bili povabljeni ugledni meščani, lokalni politiki, starši, otroci, v prvi vrsti je sedel predsednik Borut Pahor. Po priložnostnem programu, v katerem so sodelovali tudi otroci, sta na oder stopila duhovnika dr. Jože Plut in Slavko Judež in opravila blagoslov šole, ki se je končal s skupinsko molitvijo.«

Vendar vodja inšpektorata Tomaž Rozman v tem primeru iz formalnih razlogov ni posredoval. Stavba v času blagoslovitve še ni bila šolski prostor, ker je lastnica občina Grosuplje stavbo formalno predala šoli šele nekaj dni po prireditvi in blagoslovitvi. Zaradi tega Tomaž Rozman ni imel zakonskega pooblastila in ni odredil inšpekcijske intervencije, čeprav ga je k temu pozvala tedanja ministrica Maja Makovec Brenčič. Po njenem mnenju naj bi šlo za kršitev 72. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, ki v šolah prepoveduje organizirane religiozne obrede.

Grega Repovž je ob tem komentiral še dogajanje v Osnovni šoli Prule in zapisal, »da je upokojeni ravnatelj sicer malo po domače vodil ljubljansko Osnovno šolo Prule« in da zato po njegovem zadeva ni črno bela«. Ali je hotel s tem povedati, da je Tomaž Rozman upravičeno odredil inšpekcijski nadzor?

In kakšen je rezultat te afere? Vse za nazaj in za naprej je plačal vodja šolske inšpekcije Rozman, ki je postopek vodil po veljavnih šolskih predpisih. Ravnatelj Dušan Merc pa tudi ni brez krivde, ker se je na dogodek spolnega nasilja odzval prepozno in z nezakonitim ukrepom. Triumfiral je le minister Pikalo, ki je v odzivu slabo informirane javnosti začutil primeren trenutek, da se reši preveč svojeglavega inšpektorja in s tem pridobi še nekaj političnih točk. Seveda minister ni mogel preslišati kritik, ki so se v odzivu javnosti nanašale predvsem na birokratsko in formalistično poseganje državnih institucij v vzgojno izobraževalni proces. V njem imajo pravni postopki prednost pred pedagoškimi. Zato je minister v zanosu trenutka razglasil nujne sistemske spremembe, ker so (vzgojni) postopki, kot se je izrazil, predolgi, prezapleteni, in se včasih vlečejo nerazumljivo dolgo.

Kako to, da je minister Pikalo to dojel šele sedaj, čeprav je na čelu ministrstva že drugi mandat. Bomo videli, če bo v prihodnje kaj drugače in bolje. Dosedanje izkušnje kažejo, da je po začetnem navdušenju sistem samo še bolj kompliciran in zbirokratiziran.