Minilo je 60-let od otvoritve avtomobilske ceste Ljubljana-Zagreb

3
230

Letošnjega 23. novembra je minilo 60 let, odkar je Tito, predsednik nekdanje skupne države, slovesno odprl avtomobilsko cesto Ljubljana–Zagreb, ki so jo takrat imenovali Cesta bratstva in enotnosti.

Glavna slovesnost je bila na Glavnem trgu v Novem mestu, kjer je pred večtisočglavo množico govoril takratni predsednik Jugoslavije, Josip Broz-Tito. Cesto, dolgo okoli 80 km, so mladinske delovne brigade začele graditi 1. aprila, dokončana pa je bila 23. novembra 1958. Po koncu govora, ki se ga je udeležil tudi Edvard Kardelj, je šel Tito na kavico v kavarno na Glavnem trgu, potem pa se je še rokoval in pogovarjal z mnogimi udeleženci proslave.

S Titovim prihodom v Novo mesto je bilo kar nekaj zapletov, saj je pred tem izjavil:«Neću u grad, gde pope pale!« Njegova izjava se je nanašala na požig škofa Antona Vovka na novomeški železniški postaji, 20. januarja 1952.

Znano je, da stabili kmalu po drugi svetovni vojni najbolj znani brigadirski gradbišči železniški progi Brčko–Banovići in Šamac–Sarajevo, izkušenj z gradnjo velikih in sodobnih cest pa brigadirji do takrat niso imeli. Zato je bila gradnja avtomobilske ceste za tiste čase pomemben gradbeni projekt na področju nizkih gradenj, saj so večino del brigadirji opravili ročno, gradbena mehanizacija pa je bila še v »povojih«. Brigadirska obvezna delovna oprema so bili samokolnica, kramp in lopata, navdušenje za delo pa je bilo domala na meji fanatičnosti. Ko je Tito javno objavil načrtovano gradnjo ceste od Ljubljane do Gevgelije v Makedoniji, mu je Amerika ponudila, da zgradijo cesto z lastnim denarjem, vendar pod pogojem, da bo denar od prodaje goriva njihov. Tito je ponudbo gladko zavrnil.

Glavni štab vseh brigad je bil v gradu Otočec pri Novem mestu, ki je bil takrat že obnovljen. Pri gradnji je sodelovalo okoli 54.000 brigadirjev iz vseh republik, ki so bili organizirani v 466 delovnih brigadah, pomagali pa so tudi delavci iz 17 gradbenih podjetij. Brigadirjem je bil določen šesturni delavnik, v katerem pa so po pravilu presegali gradbene norme. Organiziran je bil tudi njihov prosti čas. V njem so se udeleževali raznih tečajev, ukvarjali so se s športi in kulturnimi dejavnostmi, spoznavali pa so tudi naravno in kulturno dediščino krajev, v katerih so delali.

Delovne brigade so takrat vsem lokalnim skupnostim povzročale veliko logističnih in organizacijskih težav. Mnoge občine, z novomeško vred, preprosto niso bile sposobne zagotoviti minimalnih pogojev za nemoteno bivanje in delo brigadirjev. Brigadirske barake so postavljali blizu trase bodoče avtomobilske ceste, kjer praviloma ni bilo komunalne infrastrukture, in podobno. Vsem težavam navkljub pa so brigadirji izpolnili zaupanje tedanje politike in cesta je bila zgrajena v načrtovanem roku.

3 KOMENTARJI

  1. Pri slovenskem delu te “avtoceste” se je nekako izšlo. Je bila še kar kvalitetno narejena. Drugače je bilo na Hrvaškem. Že v začetku 70. let je bila v okolici Slavonskega broda (pravzaprav po vsej Slavoniji) razrita kot njiva. Tudi tu so delale mladinske brigade. In politični jetniki. Tudi ženske!

    PS.
    Naziv avtocesta je potrebno dati v narekovaje. Bila je kvečjemu dvosmerna, pogojno rečeno – hitra cesta. Od navadnih cest se je razlikovala edino v tem, da je imela izven nivojska križišča. Zahtevala pa je ogromno človeških življenj. To je bila zares cesta smrti. Zlasti na hrvaškem delu. Danes je tam zaresna avtocesta. Pa tudi v Sloveniji.

Prijava

Za komentiranje se prijavite